Peter Lah na blogu Socialnega tedna: Upam za

28

Okoliščine danes niso take, da bi slovenskega katoličana navdajale z veseljem in zaupanjem. Kot duhovnik in redovnik, ki mu ni tuj sociološki način razmišljanja, se bom omejil na eno samo področje: na Cerkev, ki je teološka in sociološka resničnost, hkrati eshatološka in zakoreninjena v tukaj in zdaj. Ta resničnost ni nekakšen dodatek k siceršnjemu življenju slovenske družbe, ampak v njej vzbuja in krepi vse tisto, kar je dobro, lepo in resnično. Z drugimi besedami, v slovensko družbo vnaša vrednote evangelija, s čimer jo napravlja bolj človeško.

Nekatere dimenzije te Cerkve doživljajo težke čase. Tole pišem sredi avgusta na Višarjah, na varnem pred ubijajočo vročino in nekoliko odmaknjen od slovenskega vsakdana. Družbo mi delajo žabniški župnik oče Dionizij, slovenski duhovnik Andrej, dva bogoslovca iz videmskega semenišča, redovnica iz Gorice in občasno še kakšen star duhovnik, pogosto beneški Slovenec. Videmska škofija ima več kot 300 župnij. Bogoslovec predvideva, da bo čez deset let kakšnih 100 aktivnih duhovnikov, pa še enkrat toliko upokojenih (starejših od 75 let). Italijanski Cerkvi je prizanešeno s škandalom mariborskih razsežnosti, imajo veliko trdnejšo infrastrukturo (predvsem šole), tudi splošna kultura tukaj je manj strupena do krščanstva in Cerkve kot v Sloveniji. Toda globinsko stanje, škandal gor ali dol, je enako: Cerkev kot sociološka danost, kot akter v državi in družbi, kopni kot junijski sneg. Župnije ostajajo brez duhovnikov, šole zapirajo, samostani se praznijo. Ena konkretna oblika Cerkve odmira, ne da bi bilo jasno, kaj jo bo nasledilo.

Ko poskušam razumeti pomen mariborskega škandala za slovensko Cerkev, se spomnim profesorja iz časa doktorskega študija, s katerim sva govorila o spremembah v kulturi in javnem mnenju. Kako si razložiti pojav, ko se določena ideja ali vrednota kar naenkrat pojavi iz nič in postane prevladujoča? To dinamiko je ponazoril z orkanom, ki se zažene v spokojno laguno. Ko orkan mine in se voda zbistri, se v laguni prikaže potopljena galeja! Stoletja je bila zasuta s peskom, vedno je bila tam, a je bil potreben vihar, da je postala vidna človeškim očem.

Škandal ima lahko podobne učinke kot orkan: na dan prinese skrite misli in razpoloženja ljudi. Cerkev gre skozi temeljite spremembe tako v Sloveniji kot v Italiji: v zatonu je model, v katerem je bilo krščanstvo nesporna avtoriteta in je oblikovalo kulturo družbe. V Sloveniji je mariborski orkan razgalil neko stanje, ki je bilo latentno že dlje časa navzoče. Danes ni več pozitivne, dobrohotne inercije v odnosu do Cerkve, ni več plavanja s tokom nekega posplošenega javnega mnenja, ni več tiste usedline, ki jo je vsestranska in dolgotrajna navzočnost krščanstva in Cerkve pustila v kulturi in družbi. Cerkev ni več splošno sprejeta kot avtoriteta. Slovenski katoličan (pravzaprav vsak državljan) mora danes zavzeti osebno stališče do Cerkve in do njene družbene vloge.

Medtem ko je boljševistično preganjanje slovensko Cerkev okrepilo, je mariborski orkan odnesel ves lišp in večino obleke. Kaj ostaja? Ostajajo župnijske skupnosti (tam, kjer duhovniki dobro delajo), ostajajo nekatera gibanja, redovne skupnosti in duhovna središča, založbe in gimnazije. To so kosti, infrastruktura katoliške skupnosti za 21. stoletje. Že bežen pogled pokaže, da to v najboljšem primeru zadostuje za preživetje in razvoj katoliške skupnosti. O presežku, s katerim bi posegali v družbeno življenje na ravni države, ni mogoče govoriti. Najboljši pokazatelj tega je odsotnost razpoznavno katoliških inštitucij v politiki in v gospodarstvu.

Poraz je vedno priložnost za novo

Prihajam k osrednji tezi. Tema socialnega tedna je za-upam. Doslej povedano je prej razlog proti upanju kot zanj. Ko sem razmišljal o temi, mi je bil takoj všeč naboj, ki je skrit v tej sestavljenki. Upanje ni pasivna drža. V upanju je energija, zavzetost za nekaj, prizadevanje v določeno smer: upanje za.

Na slovensko Cerkev gledam z zaupanjem zaradi vernikov. Omenjeni orkan je odpihnil vse sladkobno kadilo in blišč, v katero smo radi zavijali škofe in duhovnike. Posvečeni člani božjega ljudstva (škofje in duhovniki) smo se izkazali kot ljudje z omejenostmi, napakami in grehi. Glede nedavnih odstopov dveh metropolitov menim, da sta tako nadškof Stres kot nadškof Turnšek tragični osebnosti, ki sta morala izpiti čašo, ki so jo nalili drugi. Kakor je že njuna usoda boleča, pa prave žrtve mariborskega škandala niso ljudje, povezani s škofijami. Prave žrtve so duhovniki in verniki. Ne samo zato, ker so mnogi – deset tisoči, če sem pravilno seznanjen – izgubili več kot le drobiž.

Na dolgi rok bolj kot to boli dejstvo, da smo ostali brez vodstva. S tem ne mislim na to ali ono osebo, ampak na dejstvo, da se po izkušnji zadnjih let ne moremo več zanesti na škofe in duhovnike. Ponavljam: v krizi je zaupanje v funkcijo kot tako in v vlogo Cerkve v družbi. Skupnost pa, ki nima voditeljev, ne more delovati. Če voditelj ne opravlja svojega dela, potem ni pravega učinka, naj se člani še tako trudijo. Povrhu vsega se morajo člani v današnjih razmerah, namesto da bi svoje energije usmerili v konstruktivno delovanje, nenehno otepati brencljev in komarjev – škodoželjnih očitkov, češ, poglej, kakšni ste. Ni si težko predstavljati, kako to vpliva na motivacijo. Ne glede na to poznam kristjane, ki niso izgubili vere v Boga ali v Cerkev. To mi daje upanje!

Naj mi bo dovoljen kratek ekskurz. Kardinal Rode se je javno začudil ob dejstvu, da nihče od pristojnih ni zaustavil megalomanskih in ne-evangeljskih projektov, v katere se je podala mariborska nadškofija. Upam, da bo temeljita analiza pomagala vsem, od papeža navzdol, da bomo razumeli to zavedenost in se ji bomo v prihodnje lažje izognili. Kardinalovemu začudenju – ki ga delim – želim dodati še moje osebno presenečenje. Pred leti, ko so se začele izrisovati razsežnosti škandala, sem enemu od ključnih akterjev povedal svojo analizo ameriških pedofilskih škandalov. Dolgoročne posledice niso finančne, ampak moralne narave. Moralne v smislu, da beseda škofov nima več tiste teže, kot bi jo zaslužila. Cerkev ne bo več učinkovita pri opravljanju svojega poslanstva.

Kdo bo namreč resno vzel besedo škofa, bodisi njegovo osebno bodisi kot predstavnika inštitucije, potem ko se je izkazalo, da se je pod njegovim vodstvom ladja razbila na čereh? Kdo bo zaposlil takega kapitana, ga vprašal za nasvet? Zelo sem bil presenečen, ko je omenjeni škof zamahnil z roko, češ, te stvari nas ne bodo ustavile, mi bomo še naprej govorili in oznanjali tisto, kar smo dolžni. Je mogoče, da ni razumel, da on (Cerkev) sicer lahko govori, kar hoče, a učinka ne bo? Je mogoče, da je bil tako naiven, da ni razumel, koliko energije mu bo pobrala njegova vpletenost v zgodbo, ne le zato, ker bo tarča nenehnih kritik, ampak tudi zato, ker bo moral narediti vrsto majhnih in manj majhnih kompromisov z upniki in politiki? Če on tega ni razumel, ali to razume “škofija”, inštitucija, ki bo dala naslednjega škofa? Papeževo priporočilo nadškofoma, naj odstopita, razumem kot prvi korak k ponovni vzpostavitvi zaupanja v Cerkev. Ta korak pa je smiseln le pod pogojem, da bosta njuna naslednika jasno videla, v čem je bila neevangeljskost preteklih izbir in bosta tekla v pravo smer, ne pa stopicala na mestu ali celo stopila korak nazaj.

Prave žrtve škandala – zavzeti verniki in duhovniki – mirno in dostojanstveno prenašajo nesrečo, ki jih je doletela. To dejstvo priča o človeški in krščanski zrelosti, vzbuja veselje in upanje: ne znašajo se nad škofi, jih javno ne napadajo, niso na klin obesili vere ali Cerkve. Morda se zavedajo, da gre tudi za sklop neugodnih okoliščin, da niso vsega krivi cerkveni ljudje. Morda je njihova vera trdna in jo napake in grehi duhovnikov ne porušijo. V vsakem primeru njihova drža vzbuja upanje, a takšno upanje ni dovolj. Temu upanju manjka “za”.

Kdo zna plesati z Zverjo?

Ivan Kukar je v Časniku nazorno orisal problem, v katerega so se ujeli akterji v mariborski zgodbi. Bolj na splošno pa lahko ugotovimo, da so se razblinile želje in načrti, da bi evangeljske vrednote vnesli v slovensko družbo skozi gospodarski in politični makrosistem, preko političnih strank in kot lastniki oziroma upravljalci upoštevanja vrednega dela gospodarstva. Nosilci vrednot komunističnega režima so danes močneje v sedlu kot kdajkoli v preteklih 20 letih. Kaj torej ostane kristjanom? Naj še naprej poskušamo vplivati na makrosistemski ravni? Ali naj se osredotočimo na življenje v skupnosti, pri čemer seveda ne mislim ne le na zavetje domače hiše in zakristije, ampak na civilno družbo?

Predno poskusim nakazati odgovor, dve kratki opombi. Prvič, zavedati se moramo, da živimo v globoko sekularizirani družbi, ki je hkrati tudi protiklerikalna. Sekularnost sama po sebi ni problem. Pomeni le to, da naši predlogi in rešitve ne bodo sprejeti zgolj zato, ker za njimi stoji verska avtoriteta, ali ker so izraženi v jeziku, ki ga razumemo kristjani, ali ker jih predlaga župnik ali škof. Za nas to ne bi smel biti problem, saj vemo, da je vse, kar je pristno človeško, hkrati Božje in krščansko. Naši odgovori na družbene probleme, naši predlogi zadevajo avtentične potrebe in hrepenenja ljudi: življenje, pravičnost, solidarnost, ljubezen… Protiklerikalizem pa je problem toliko, kolikor vnaprej zavrača naše predloge samo zato, ker smo kristjani. To – poleg tega, da siromaši družbo – zmanjšuje našo učinkovitost, hkrati pa nas izziva, da razvijamo laiško identiteto in dejavnost, ne le kleriško. Drugič, ko razmišljamo o našem udejstvovanju v družbi, predvsem politiki in gospodarstvu, mora biti jasno, da ni cilj, biti za krmilom. Cilj je lahko samo ta, da skupno barko, na kateri niso samo katoličani, popeljemo k boljšemu cilju, v smeri omenjene pristne človečnosti. Karkoli drugega bi bilo sektaštvo ali karierizem.

Ko govorimo o skupnosti – in Cerkev je skupnost, sociološka enota – se moramo zavedati, da tisti “za” izražajo voditelji. K definiciji voditelja sodi, da pokaže na cilj, zbere razpršene energije (posamezne člane in skupine) ter jih povede na pot. V tem smislu razlog za moje zaupanje še spi, tako kot kralj Matjaž, ni še dejaven. Laikov je veliko, vendar niso organizirani in zato tudi ne učinkoviti na državni ravni. Mariborski orkan je odpihnil iluzije. Zdaj se jasno zavedamo, kaj smemo upravičeno pričakovati od škofov in Cerkve – vodstvene vloge v politiki in gospodarstvu praviloma ne. Če nas k temu ne prepričajo teološki razlogi, nas bodo prisilila dejstva: drastično upadanje duhovnih poklicev; povečana indiferenca ljudi do tega, kar Cerkev dela in nudi; neuspehi ali upadanje velikih projektov pod vodstvom škofov in duhovnikov… vse to lahko razumemo tudi v tem smislu, da je voditelje, ki nam bodo pokazali tisti “za” našega upanja, potrebno iskati drugje, ne na škofiji ali v župnišču.

Moje za-upanje v prihodnost krščanstva in Cerkve je zato tesno povezano s tistimi katoličani, ki živijo svojo vero kot posamezniki, družine in skupnosti. Bistvena značilnost te vere je temeljno evangeljsko veselje do življenja in hrepenenje po pravičnosti: Blagor lačnim in žejnim pravice! Zrel človek in katoličan v Sloveniji danes hrepeni po tem, da bi lahko živel pošteno, da bi s poštenim delom lahko preživel sebe in svojo družino, ne da bi moral kaj utajevati ali prosjačiti za tisto, kar mu pripada; hrepeni po tem, da bi duše njegovih otrok dihale čist zrak brez primesi škodoželjnosti, vulgarnosti, sovraštva. Vse to so temeljne evangeljske vrednote in hkrati hrepenenje vsakega človeškega srca.

Ti kristjani se vedno bolj zavedajo, da tako okolje ne bo nastalo samo od sebe, ampak ga je potrebno negovati. V tem trenutku je njihovo polje delovanja koncentrirano na družino, občino in majhna ter srednje velika podjetja. To so okolja, v katerem je še mogoč neposreden in oseben vpliv. Večji sistemi v Sloveniji (izobraževalni sistem, veliko gospodarstvo, mediji, profesionalna politika in podobno) so prežeti z idejami in vrednotami, ki nasprotujejo ne le Cerkvi, krščanstvu in resni religiji na splošno, ampak tudi temeljnim človeškim vrednotam: solidarnosti, pravičnosti, poštenju. Ni realistično, da bi računali na njihovo “spreobrnjenje”.

Če se ozrem le na medije, lahko zatrdim, da so skoraj brez izjeme podvrženi diktatu denarja in oblasti. Malo je novinarjev, urednikov in izdajateljev, ki niso zatajili na področju javnega interesa, profesionalizma in splošne človeške morale, ki se ne uklonijo ali vdinjajo omenjeni zveri. Logiki denarja in oblasti nista dovzetni za spreobrnjenje; sprememba pride z njunim propadom. Ali je mogoče brati mariborski kolaps tudi v tej luči, namreč, da se je jasno pokazalo, da ne moreš plesati z zverjo po melodiji evangelija? Da so Kristusovi učenci želeli igrati v napačni ligi, da ni mogoče biti Kristusov učenec in igrati po pravilih “tega sveta”?

Umik, sporazum ali gradnja novega?

Kristjan in vsakdo, ki se ne podredi logiki denarja in oblasti, ima naslednje možnosti: lahko se jim aktivno upre in se poskusi zaščititi pred njihovim vplivom. Lahko se pogodi ali tekmuje z njimi, pri čemer mora biti zelo previden, da ne sprejme njihovih metod. Tretja možnost je, da ustvarja alternativno resničnost.

Ostanimo na primeru medijev: rešitev za instrumentalizacijo medijev s strani kapitala in politične oblasti ni v tem, da bomo poleg “njihovih” dobili še “naše” instrumentalizirane medije. Če se proti prevladi denarja in politične moči borimo tako, da sprejmemo njihovo logiko in metode, potem smo že izgubili. Slabši smo postali od njih, kar vedno znova dokažejo “dezerterji”: izgubili so svojo skupnost, novo okolje pa jih tudi ne sprejme, saj so brez vrednosti. Kaj jim bo sol, ki ni več slana?!

Rešitev je zato lahko le v tem, da (1) razkrinkamo instrumentalizacijo in se zaščitimo pred njo ter (2) zgradimo, v skladu z zmožnostmi, pristne medije. Ti mediji bodo majhni iz dveh razlogov: prvič, ni sredstev za kaj večjega. Drugič , vpeti bodo v življenjsko izkušnjo družin, župnij, občin in podobnih temeljnih skupnosti. Ta vpetost bo zagotavljala njihovo vsebinskost in pristnost, saj bodo ljudje lahko primerjali medijsko sliko resničnosti z osebno izkušnjo. V primeru konflikta bo zdrav človek dal prednost osebni izkušnji. Podobno kot za medije velja za vsa področja življenja.

Več na blogu Socialnega tedna, ki bo letos potekal na temo “Zakaj še za-upaš”?

28 KOMENTARJI

  1. …Moje za-upanje v prihodnost krščanstva in Cerkve je zato tesno povezano s tistimi katoličani, ki živijo svojo vero kot posamezniki, družine in skupnosti. Bistvena značilnost te vere je temeljno evangeljsko veselje do življenja in hrepenenje po pravičnosti…

    Spoštovani g. Lah!
    Lepo napisan članek, ampak morda z malo preveč poudarjeno potrebo po novem voditelju. Za vse kristjane je glava Kristus in že dolgo ne več škofje. Vaše zgornje misli, ki so lepe, skušamo uresničevati v malih skupnosti preko Kristusa in zadrega kam s škofi ni več naša.

    • Že mogoče, ampak za kler so škofje nenadomesljivi. In s tem tudi za laike, pa če je Kristus še tako glava…

      • Spoštovani!

        Se strinjam, da so potrebni za duhovnike in redovnike, za laike pa (če nimajo ravno najstnika pri birmi) pa ne več (nujno).

        • Vaše razumevanje krščanstva oziroma točneje katolištva se ne ujema 100% s lhm … katolištvom 😉

          Bistvo, seveda v organizacijskem smislu, katolištva so škofje. Da so pri nas duhovniki pomembnejši od škofov je anomalija, ki jo občutimo.

          Na spletni strani http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html lahko beremo pod vprašanjem št. 327:
          Škof, kateremu je zaupana krajevna Cerkev, je vidno počelo in temelj edinosti te Cerkve, za katero kot Kristusov namestnik s pomočjo svojih duhovnikov in diakonov izpolnjuje pastirsko službo.

          Lahko vsi potegnemo iz napisanega sklep, da je duhovnik le škofov pomočnik?!

  2. Odličen članek!

    Pristno krščansko življenje krščanskih vrednot, je edina rešitev za krščanstvo in cerkev. Ne pa želja po avtoriteti, oblasti, denarju…

    Iz pristnega krščanskega živjenja nastane moralna avtoriteta, ki nima nobene oblasti, ampak učnkovito duhovno delovanje na celotno skupnost, ki sledi temu zgledu.

    Po takšnem življenju kličejo stranpoti, ki so logični življenjski sopotniki.

    Pomembno je, kaj se iz njih naučimo. Vzgled takšnega življenja pa morajo biti škofi, duhovniki…

    Pomanjkanje duhovnikov pa kliče po spremembi, da bodo lahko duhovniki tudi tisti, ki so poročeni in tudi duhovnice.

    • @svitase, tole z duhovnicami in poročenimi, pa res včasih pokažeš kot da nič ne razumeš. Vmes si pa čist fajn za brat, veš.

      Avtoriteta, oblast, denar, vse to so stvari ki bodo nujne vse do sodnega dneva. In to mora biti ravno tako pristno krščansko.

      Birmali bi lahko čisto fajn tudi sami župniki.

      • Tudi vam priporočam, da ponovno preučimo organizacijsko strukturo katolištva. Bistvo so škofje in ne duhovniki. Slednji so le pomočniki škofov. Velika anomalija katolištva na slovenskem je obrnjena vloga – duhovniki so pomembnejši od škofov. Še citat iz KATEKIZMA KATOLIŠKE CERKVE:

        Škof, kateremu je zaupana krajevna Cerkev, je vidno počelo in temelj edinosti te Cerkve, za katero kot Kristusov namestnik s pomočjo svojih duhovnikov in diakonov izpolnjuje pastirsko službo.

    • Meniš narobe. To kar govoriš je neki idilični svet, utopija, pa čeprav krščanska. Mogoče bo to tako po sodnem dnevu.

  3. Članek dr. Laha se bere odlično. Tudi avtorjev ton je umirjen in argumentov mu ne manjka.

    Toda prav tako imamo v tem besedilu opraviti s težavo, s pastjo, ki se odraža v priljubljeni (najbrž kar populisični) miselnosti Cerkve današnjega veka. Gre za dve nevarni tezi: 1. da morajo biti v središču laiki, kleriki (skupaj s škofi) na naj bi bili v napoto ali celo zastarela kategorija; 2. da mora biti Cerkev tiha, obrnjena vase, na lastne majhne skupnosti, na leporečje v lastnih krogih, v družbi pa zasledujoča kompromise in nekonfliktnost za vsako ceno.

    Cilj pristnega katoličana je v evangelizaciji celotne družbe, je v skrbi za zveličanje vseh. Kdor ljubi svojega bližnjega, mu je še kako mar, da se zveliča. Ljubezen do bližnjega ni prvenstveno v karitativnosti ali sedaj modnem ekologizmu, ampak v prinašanju Kristusa (brez pretvez). Prvi korak do tega je, da moj bližnji “spozna” Jezusa Kristusa. “Skupno dobro”, nevtralnost, sklepanje kompromisov zaradi “ljubega miru” niso evangeljska načela, so načela liberalne demokracije. Za Evangelij je pomembna resnica! Pot do zveličanja je nujno tudi prizadevanje za katoliško družbo, to je optimalno okolje, kjer lahko ljudje svobodno in z vso možno podporo izpolnjujejo božje zapovedi. Cilji, ki so nižji od tega, so strahopetnost ali pa prilizovanje posvetnim mogočnikom.
    V tem okviru je še kako smiselno spodbujati katoliško šolstvo (od osnovnega do univerzitetnega) in jasno katoliško usmerjene politične stranke, enako združenja poslovnežev, ki se ne gredo izkoriščanja ljudi ali grabljenja denarja, enako katoliške sindikate itd.

    Je zapiranje v udobnost majhnih skupin (nekateri jim pravijo kar “mala občestva”) v resnici strah pred lastnim nepoznavanjem vere, pred strahom javne apologije vere in Cerkve, pred slabo retoriko? Mislim, da v veliki meri to drži. So majhne skupine beg pred odgovornostjo, beg pred misijonarskim duhom? Mislim, da tudi to v veliki meri drži.
    Kristus je namenjen vsem, ne le majhnim skupinam, ki se tolažijo s sladkimi besedami in zapirajo v lokalna okolja. Kje je tukaj univerzalnost Cerkve?! Saj nočemo hoditi po stopinjah protestantskih sekt, mar ne?!

    Tudi s tem člankom se odlično kaže prikriti strah pred realnim pomanjkanjem verskega znanja (laikov in klerikov, kaj šele družbe nasploh) in misijonarskega poguma!
    Ta težava pa se v svetovnem merilu vleče že vsaj štirideset let (naj razume, kdor more), duh samouničevanja se še kar hoče nadaljevati.

  4. Zanimive bi bile primerjalne analize z različnimi okolji in državami, glede tega: Kakšno delovanje cerkve ima pozitiven odziv pri ljudeh in na duhovno rast skupnosti.

  5. Gre za osnovno dilemo: Ali naj cerkev opravlja le svojo versko, to je duhovno poslanstvo
    ali pa naj opravlja tudi posvetno poslanstvo na področju različnih dejavnosti? Če, kje so meje, da to ne škodi temeljnemu poslanstvu.

    Ali so primerjalne analize iz različnih okolji, kako vpliva na duhovno rast skupnosti takno ali dručano delovanje cerkve?

    Osebno menim, da bi cerkev morala opravlajti svoje temeljno poslanstvo na področju vere oziroma duhovnosti in da bi s tem lahko največ prispevala k dvigu duhovne rasti skupnosti, posredno pa na ta način tudi k materialni rasti skupnosti.

    Ne nazadnje zaradi tega, ker ne more obvladovati vsa področja in ker obvladovanje drugih področjih zelo škoduje temeljnemu poslanstvu cerkve in njenemu ugledu.

    Res pa je, da sta oblast in denar mikavna.

    • …”Če, kje so meje, da to ne škodi temeljnemu poslanstvu.”…

      Jaz menim da je tudi poslanstvo tudi v posvetnem. Seveda meja ni, vsaj niso predpisane, razen tisto kar je v kanonu. Meje so ravno tisto, kar daje zgled družbi. Kot zgledno poslovanje, bi lahko rekli. Tako da je duhovno in materialno zlito skupaj v eno, tako kot mora biti. Cerkev ne more brez materialnega. Ni nobene varovalke, nobene metode, ki bi zaščitila Cerkev pred materialzmom. Razen seveda Cerkve same.

  6. Dobra analiza, ki gre v bistvo problema. Enino kar mi manjka je, malo bolj poglobljen pomen sekularizacije družbe. Mislim, da sodobna družba ni samo sekularizirana, ta problem, bi bil lahko rešljiv. Problem sodobne družbe je, da jo je zajel popoln relativizem: temljni pojmi niso več enoznačni, tudi v Cerkvi ne. Zato se mi zdi, da je bilo papeževanje Benedikta XVI posvečeno prav temu problemu. Mislim, da je vsaj v Cerkev usmeril nazaj v prave tirnice. Ko sedaj papež Frančišek govori o Cerkvi, ki ni nevladna dobrodelna organizacija, to razumemo lahko samo slozi encikliko “Bog je ljubezen”.

    Glede vloge Cerkve v družbi pa mislim enkako: Cerkev bi morala biti zelo “laična”, da se bori proti relativizmu, kajti oznanjati krščanstvo svetu, ki ga je zajev relativizem je neplodno. Prvo je potrebno postaviti osnovne pojme na svoje mesto. V tej zmešnjavi je edino osebno pričanje z življenjem luč, besede so izgubile ves pomen..

  7. Odlično, Tadej! Cerkev je posnemala ali ponekod celo prednjačila v tem grešnem relativizmu. Zato pa je tam, kjer je.

    Nisem za ukinitev države, pa tudi cerkve ne, ker vem, da mora obstojati organizacija, ki zagotavlja moralni red.

    Drugo pa je, če ga ne zagotavlja zato, ker dopušča moralni nered.

    Tu pa nastopi odgovornost pri najvišjih, ki se širi tudi k najnižjim. Tudi tu mora cerkev prednjaćiti pred posvetno organizacijo, to je državo in ji dajati vzgled.

  8. Mogoče pa boš priznal, Zdravko, da je razlika med duhovno, versko dejavnostjo in gospodarsko dejavnostjo, ko gre za nevarnosti, da postaneš nemoralen.

    Splošno znano je, koliko mahinacij, nepoštenja in nepravičnosti je v gospodarskem poslovanju v razmerju do delavce, poslovnih partnerjev in države, če se hočeš obdržati finančno nad vodo.

    Vsega tega se izogneš v duhovni dejavnosti in lahko resnično deluješ kot moralna sila za posvetne dejavnosti.

    • In kdo te bo obvaroval pred nemoralnostjo? Nedelo morda? Ja, kdor ne dela, ne greši. Ali naj bo tako tudi v Cerkvi?! Ja, saj je, vsaj tu v Sloveniji. Pri nas je to lahko že pregovor. Duhovna dejavnost ni alibi za nedelo. Ni alibi za umik iz sveta v zakristijo… Nihče ne more delovati kot moralna sila?! Šele po milosti božji so tvoja dejanja spremenjena v dobro. Ti pa govoriš, da lahko sam deluješ kot moralna sila. Ne moreš. Nihče ne more.

  9. ” Nosilci vrednot komunističnega režima so danes močneje v sedlu kot kdajkoli v preteklih 20 letih.”
    A lahko nekdo to pove Janši,da bo nehal nabijati koliko ima SDS članov,kot,da je to danes kaj važno.PS leta 2011 ni imela niti 200 člano,pa je SDS premagala,ki je imela takrat 25000+ članov.

  10. Dejansko je prav Janševa SDS najbolj vneta naslednica Komunistične partije. O članstvu pa… itak bo veliko članov, če pa iščejo privilegije.
    Itak je pa prav dejstvo, da jih je Pozitivna Slovenija, ki ni imela izdelane niti lokalne mreže odborov, gladko premagala, tudi najboljši dokaz, kakšni kreteni se zbirajo v SDS.

  11. Sandi, kaj spet lažeš? Najbolj vneta naslednica partije je PS, potem pa SD, saj še vedno častite zločince.

    Privilegije pa iščete edino komunajzerji.

    Itak je pa sandi dokaz, kakšni kreteni se zbirajo okrog PS, ker naivno misli, da PS ni imela nič organiziranega. PS je imela organizirano celo vojsko…

Comments are closed.