Pet minut za kardinale

19

Mogoče bo kdo presenečen, ampak kardinali, ki bodo danes naprej v središču svetovne pozornosti še bolj kot v času od napovedi odstopa Benedikta XVI., niso od nekdaj volili rimskega škofa. Vendar so že skoraj tisoč let edini, ki ga volijo, in vse od leta 1378 ni bil za papeža izvoljen noben nekardinal. Morda zato, ker je Urban VI., ki so ga tedaj izvolili na Petrov sedež brez kardinalskega klobuka, s svojim nerazumnim ravnanjem tako rekoč povzročil sloviti “zahodni razkol”.

Kdo so tokratni volivci? 

Kardinalski zbor je v zadnjih stotih letih doživel dramatične spremembe. Če je šlo prej za povsem evropsko združbo, v kateri sta bili več kot dve tretjini Italijanov, je v obdobju po drugem vatikanskem cerkvenem zboru in po kardinalskih imenovanjih Pavla VI. povsem drugače. Na konklavu oktobra 1978, na katerem je bil izvoljen Janez Pavel II., se je prvič celo zgodilo, da je bilo evropskih volivcev manj od polovice (55 od 111). Letošnji konklave bo ponovno imel evropsko absolutno večino, saj je med sto sedemnajtimi kardinali, mlajšimi od osemdesetih let, 61 Evropejcev. Med njimi upokojeni edinburški nadškof (ki pa ni, kot je poročal Dnevnik, odstopil z mesta kardinala) zaradi hudih očitkov na svoj račun ne bo sodeloval na konklavu. Ker v Rimu zaradi bolezni ne bo niti upokojenega nadškofa Džakarte, bo evropskih volivcev šestdeset, predstavnikov vseh ostalih celin pa petinpetdeset. Po konzistorijih Benedikta XVI. se je znova nekoliko okrepil delež Italijanov in se približal četrtini vseh volivcev.

Zato marsikdo pričakuje, da bi utegnil rimski škof po petintridesetih letih spet postati “domačin”. Tudi na Časnikovih straneh smo že pisali o glavnem italijanskem favoritu Angelu Scoli. Zanj vsekakor govori podatek, da je v svoji karieri zasedal obe s papeži najradodarnejši škofiji v dvajsetem stoletju, beneško, od koder so bili Pij X., Janez XXIII. in Janez Pavel I., in milansko, kjer sta pred izvolitvijo službovala Pij XI. in Pavel VI. Toda takšne dominacije, kot so jo Italijani imeli med 1523 in 1978, ko so bili iz njihovih vrst vsi rimski škofje, si danes kajpak ni moč misliti. Že leta 2005 naj bi se z nadškofom iz Buenos Airesa Jorgejem Bergogliem precej v prvo vrsto hkrati prebil kardinal iz Latinske Amerike, kjer je katoličanov proporcionalno največ in ki je glede na to v kardinalskem zboru najbolj podpovprečno zastopana (ob Evropi je edina celina z višjim deležem kardinalov, kot je njen delež med katoličani sveta, mala Oceanija). Bergoglio je med volivci tudi tokrat, le da je star že 76 let. A če se je med možnimi kandidati za novega papeža znašel dolgoletni papabile še iz časov Janeza Pavla II. Francis Arinze, nekdanji prefekt kongregacije za bogoslužje iz Nigerije, star že čez osemdeset let, Argentinca bržkone ne gre odpisati. Seveda je spoštovanja vrednih Latinoameričanov na tokratnem konklavu še veliko več. Recimo kardinal Rodriguez Maradiaga iz Tegucigalpe v Hondurasu.

Zanimiva in raznolika je številčna severnoameriška odprava. Ob največkrat omenjenem francosko govorečem Kanadčanu Marcu Ouelletu, prefektu kongregacije za škofe (zadnji ribičev naslednik Francoz je bil Gregor XI. v davnem 14. stoletju), ne gre zanemariti kardinalov iz ZDA. Njihovim vrlinam je na poti samo predstava, da je njihova država že brez zasedanja Petrovega sedeža dovolj močna, ki zna prevesiti tehtnico v prid komu drugemu.

Zanimivosti, ki se ne morejo ponoviti 

Med Azijci na konklavu menda najbolje kaže manilskemu nadškofu Tagleju kot predstavniku ene največjih večinsko katoliških držav na svetu. Možakar je pri šestinpetdesetih letih hkrati drugi najmlajši kardinal sploh. Minili so časi, ko so kardinali postajali najstniki, pa tudi imenovanje praškega nadškofa leta 1900 pri sedemintridesetih letih je precej odmaknjeno.  Med Evropejci bi bil precej logična izbira potomec avstrijske plemiške rodbine Christoph Schönborn, ki bi bil ravno prav star in tudi teološko ravno prava mešanica konservativnejših teženj, ki jih kaže predvsem, kadar je na tujem, in liberalnejših pogledov, ki bolj do izraza prihajajo doma v Avstriji (četudi je nedavna pobuda župnikov nastala v prvi vrsti kot upor proti njemu). Vendar se človeku nekako ne zdi verjetna izvolitev drugega nemško govorečega papeža zapovrstjo. Pač pa se je v zadnjih dneh med evropske neitalijanske “upe” prebil še en naš sosed,  madžarski primas Peter Erdö. Seveda bi bil prvi madžarski naslednik apostola Petra, svojega soimenjaka.

Za konec velja omeniti, da izvolitev za papeža ali smrt v preteklosti nista bili edini poti iz kardinalskega kolegija. Kar nekaj kardinalov plemiškega ali celo kraljevskega rodu se je odločilo poskusiti srečo v zakonskem stanu, največkrat tedaj, ko so njihovi starejši, za posvetno kariero določeni bratje ali kakšen mlajši sorodnik umrli brez otrok. Najbolj nenavaden tak primer je portugalski kralj Henrik Čisti s konca 16. stoletja. Rekorder je bil že njegov brat Alfonz, kardinal pri osmih letih. Ko pa je v boju padel Henrikov nečak Sebastijan, je bilo stricu šestinšestdeset let. Kot edini moški potomec dinastije je prosil papeža Gregorja XIII., naj mu dovoli poroko. Papež, zaveznik Habsburžanov, ki bi jim v primeru izumrtja dinastije pripadla portugalska krona, ga ni hotel prestaviti v laiški stan. Tudi če bi ga, bi bilo nadaljevanje dinastije vprašljivo, saj je že po dveh letih umrl. Neprimerno bolj ravzpit “prestopnik” iz kardinalskega stanu je kajpak Cesare Borgia, ki ga je papeški oče Aleksander VI. za kardinala imenoval pri sedemnajstih, a mu ni sutana nikdar dišala. Tovrstne zgodbice sicer za vselej pripadajo zgodovini.


19 KOMENTARJI

  1. Za konec svojega konklavnega pamfleta pa je urednik Maver posegel v proti- cerkveno zakladnico nasih levicarskih medijev

  2. Glede kardinala Schönborna – drznosti za reforme mu očitno ne manjka. Da si je upal obiskati Medjugorje, je vrh ledene gore. Očitno je dovolj uravnotežen, da lahko prepriča dvotretinjsko večino, tako “Italijane” kot “Ne-evropejce”.

  3. bi pa bilo zanimivo, da izvolijo našega Rodeta. To bi bila panika v SLO. Upam, da se bo izvolil papež, ki bo popeljal cerkev na pravilno in ljudem všečno pot!

    • Tina, kakšna je pa alternativa, oziroma kako si predstavljaš de-institucionalizacijo Cerkve? Predlog?

      • Najbrž po protestantsko. Problem je v tem, da se je pri njih de-institucionalizacija sprevrgla v de-doktrinizacijo, dandanes pa je nemogoče, da bi se dobili 3 protestanti na kup, ki bi isto verovali.

        • Z velikim delom protestantizma (izjema so evangelikalci in mormoni) je konec.
          Pravoslavje je po drugi strani duhovno trdno in živo. Je to lahko tudi za nas vir navdiha? Mislim, da smo si s pravoslavci bližje kot s protestanti, naši temelji – pač do prve t.i. vzhodne shizme – so skoraj identični.

          • Kar se tice teologije smo seveda najblizje s pravoslavci, kar pa ne pomaga dosti, ker nas njihovi menihi in popje smatrajo zaradi takih malenkosti kot je “filioque” za heretike in nasega papeza za antikrista. Po obredih in nosnji pa so nam najbolj podobni starokatoliki(1871) in anglikanci (16 st.). Pri teh je problem nevoscljivost, arogantnost in zategadelj nepopustljivost. Vsega tega RKC ne kaze, ker nima za to razloga. Ker je najvecja (1,2 milijardi). Ocividno so locine prej pripravljene propast kot pa se zedinit

          • Spostovani @JAN-DEBELO LAZE! Iz njegovih stevilnih komentarjev izhaja, da je bliz, genetsko, Srbom!
            MI, SLOVENCI SMO KULTURNO NAJBLIZJE PROTESTANTOM!
            Z njimi smo zivel USPESNO, gospodarsko in kulturno, tisoc let in vec!
            Pravoslavna YU pa nas je unicila!
            Jasno pa je, da Srbska loza v SLO dela po svoje. In G. JAN je precej nagnjen k njej!

        • Ja to je pri protestantih največji problem, neverjetno, da se jim je teološka zgradba tako sesula – ko pa so mene na našem faksu prepričevali, da so protestantje vse v nulo potuhtali.

          Sam se ne strinjam z uporabnikom Janom, da so nasprotja med katoličani in pravoslavci tako zelo močna. Navsezadnje je il dosežen OGROMEN napredek, predvsem pod Janezom Pavlom II.

          Ne mislim, da bi nujno moralo priti do institucionalizirnega zbližanja, lahko pa bi se zgodilo duhovno zbližanje, kjer bi lahko ogromno črpali iz njihove pristne liturgije. Cerkev je veliko le-tega po II. Vatikanskem koncilu izgubila. Mogoče bi lahko do polne vključenosti prišlo tudi pri nekaterih drugih vhodnih cerkvah (tako kot pri grko-katolikih).

          Na internetu sem enkrat zasledil zanimiv komentar: pravoslavci so edini, ki so ohranili izvirno krščansko duhovnost v svojem obredju, zato so najbolj podobni prvim kristjanom.

          Kje smo katoliki to izgubili??? In kako bi to pristno krščansko duhovnost, veselje do življenja, usmiljenje pridobili nazaj???

          • TAKOLE PRAVI, Rok Praprotnik:”…….In kako bi to pristno krščansko duhovnost, veselje do življenja, usmiljenje pridobili nazaj???…”

            Ta gospod, ki vsevprek na gosto pise, pove pa zelo malo, pravzaprav nic, kar pa pove je precej mimo pravzaprav zavajanje!
            Najprej bi ta gospod moral poznati pravoslavje!
            PA O PRAVOSLAVJU, REANEM, POJMA NIMA!

            Jaz sem med pravoslavci zivel in se zivim, vsaj 20 let!
            In ga poznam do obisti!
            POVEM VAM, IZPRIJENO DO FUNDAMENTA!
            Prodajanje nun, otrok, mamila, kurbarija, ogromna bogastva, pedofilija,,,,,, vse se mnogo huje od RKC!
            Popolna odtujenost od ljudi!

            Prosil bi gospoda, ki vsevprek Slovence POPRAVOSLAVLJA, da se vpise med pravoslavce in nam da mir!
            SLOVENCI SMO 76%, KORENI, VENETI IN NIMAMO S SLOVANSKIM PRAVOSLAVJEM NIC!

  4. NIHCE: nihce, kdor pise, da smo Slovenci blzu pravoslavju, nima pojma o pravoslavju samem, se manj pa o koreninah Slovencev!
    1. Mi z Slovani nimamo popolnoma nic skupnega. In tako kot smo blizu Germanskim plemenom, smo z njimi najmanj, priblizno 10.000 let sobivali tako imamo podobno strukturo zavesti in odnosa do zivljenja in dobrin!
    Nasa vera je vera v jutri, je vera, ki jo definira VEST in delaj in moli!
    NIC, NIC, NIC, od tega nima v svojih bitih pravoslavje!
    Pravoslavje je v osnovi Stalinisticn (Izjava RU filozofa na RUTV!), da me ne bo nek idiot obtozeval nacionalizma!
    2. Jasno nas vse od 1918 dalje SISTEMATICNO posrbljujejo in popravoslavljajo. NAM TRGAJO KORENINE!
    Mislite, da so vse grde obtozbe, afere, zlivanje gnojnice po RKC v SLO nakljucje!
    NE, GRE ZA SUSTEMTICNO BLATENJE!

    PRJATLI, ZAVEDNI SLOVENCI: Cankarja so ubili, dokazano, pravosl;avci!
    Nas pa raznarodujejo.

        • SPOSTOVANI, SE VAM NE ZDI, DA SE NAM CASI SARKAZMA IZTEKAJO!
          Jutri dobimo novo vlado!
          Adijo pamt!
          Dober dan zalost/ bankrot!

          Vse je sistematicno vodeno iz Beograda! Slovenija je prestreljena z njih agenti!

    • Petrovc, ne nakladaj. Iz napisanega sklepam, da ti o pravoslavju nimaš najmanjšega pojma. Katoliki in pravoslavci si delimo dobrih 1000 let skupnega življenja, skupnega izročila. Po razkolu pa sta se Cerkvi pričeli oddaljevati druga od druge, vseeno pa ne toliko, da bi bile razlike tako velike, kot so velike med RKC in raznimi protestantskimi cerkvami. RKC in Pravoslavne Cerkve nenazadnje slonijo na sedmih ekumenskih zborih (koncilih), kjer se je dodobra izoblikovalo skupno teološko izročilo.
      Praviš, da je pravoslavje produkt stalinizma. Že iz mojih prejšnjih stavkov je moč sklepati, da temu nikakor ne more biti tako. Res pa je, da se je pravoslavje v državah, kjer so bili razni komunistično-totalitaristični sistemi, ponekod skvarilo. To pa se je zgodilo verjetno zato, ker pravoslavje ni tako (dobro) centralistično organizirano in so lahko posamezne avtonomne in avtokefalne Cerkve, če so želele preživeti, na nek način paktirale s sistemi ali pa so se v tem obdobju vsaj malo duhovno izčrpale. Od tu pa potem pride do raznih težav v zadnjih letih, ki smo jim bili lahko priča tudi na Balkanu. Opažam, da gredo tudi na tem področju stvari na bolje.
      Res smo blizu germanon, vsekakor pa smo slovani. Nenazadnje so se naši predniki utrdili v krščanstvu zahvaljujoč sv. Cirilu in Metodu. Le od koga smo dobili liturgične tekste v slovanščini in čemu? Ciril in Metod sta prevedla Sveto pismo in liturgične tekste Vzhodne in tudi Zahodne Cerkve.In kaj tako velikega na narodnostnem in verskem področju so ti dali germani? Vsekakor smo bili kasneje pod pretežnim germanskim vplivom, nikakor pa ne gre zanikati zgoraj zapisanega.
      Praviš, da je naša (katoliška) vera “vera v jutri”. Ne razumem, kaj si želel s tem povedati. Tudi pravoslavna bi naj bila vera v jutri, vera, ki se napaja iz vstajenskega dogodka. Vera, ki pravi, da naj “odložimo vsako posvetno skrb”, kakor je zapisano v Kerubski pesmi, ki se poje med (vzhodno!) liturgijo sv. Janeza Zlatoustega in Bazilija Velikega. Si sploh kdaj bil navzoč pri vzhodni liturgiji, si kdaj prebral dela kakega vzhodnega teologa, si kdaj bil v kakem pravoslavnem samostanu? Si že kdaj slišal na Jezusovo molitev, ki je glavna molitev med vzhodnimi menihi?

      Z zadnjo točko o “posrbljevanju” pa se nekako strinjam in ne strinjam. To je nacionalizem, ki pa s pravoslavjem ne bi smel imeti ničesar skupnega. Žal je SPC pogosto zapadla pod ta vpliv in se ga počasi rešuje. Vendar pa to s pravoslavnim izročilom nima nikakršne zveze…

      Pišeš, da nas raznarodujejo. Mene ne raznaroduje nihče. Raznarodujejo nas naši ateistično-levičarski politiki. Sistematično. Že 70 let.

Comments are closed.