Pet lekcij predsedniških volitev

Avtor: Borut Rončević. Vir: Siol. Kaj lahko politike naučijo dogajanja ob prvem krogu predsedniških volitev?

Prvič. Oholost in življenje na (pre)veliki nogi že samo po sebi nista prav lepi čednosti, vsekakor pa si ju ne more privoščiti noben politik. Niti prvorazredni niti drugorazredni. Se ne splača. Še več, volivci jo globoko zamerijo. Egalitarni sindrom, ki predpostavlja obvezno egalitarno porazdelitev družbenih nagrad, je pri Slovencih preprosto preveč močno zasidran. In pri tem niti ni pomembno, ali so te nagrade zaslužene ali pa – kot v primeru odhajajočega predsednika – niti ne pretirano. Ravno nasprotno, posameznik je moralno kaznovan in to celo primeru, ko je z njimi pravno-formalno vse v najlepšem redu. Ta lekcija se sicer nikakor ne prime, pa četudi jo je absolvirala že cela plejada politikov, od recimo Franceta Arharja pa do Gregorja Viranta na zadnjih državnozborskih volitvah.

…..

Petič. Tudi v politiki ne manjka prisklednikov. Zabavno je bilo opazovati, kako so si Pahorjevi Socialni demokrati takoj po rezultatih vzporednih volitev začeli na prsi pripenjati kolajne za zasluge. Pa četudi so se ga do nedavnega sramovali. Pa četudi so ga podprli le preračunljivo zaradi boja s Pozitivno Slovenijo. Pa četudi so ga pred petimi leti prisilili, da se ni udeležil predsedniških volitev in si je s tem skoraj uničil politično kariero, tako mimogrede pa še državo. Bodimo iskreni, Pahor je zmago v prvem krogu prigaral sam, z “zabavno” in malce čudaško kampanjo, predvsem pa z dobrimi televizijskimi nastopi.

Pa še za zaključek. Osebno menim, da je bil Milan Zver najboljši kandidat in da bi bil najboljši predsednik. A če sem popolnoma iskren, tudi Borut Pahor ne bo tako slaba izbira. Taiste osebnostne lastnosti, ki so ga naredila za katastrofalnega predsednika vlade, ga pravzaprav lahko naredijo za čisto solidnega predsednika.

Vir: Siol