Pesem o bitki v Dražgošah

PREJELI SMO.

KP je Dražgoše izbrala,
da svojo igro bi kazala.
Dražgošani so prosil’ na glas,
“Ne kličte vi gorje na nas!”

Od cerkve, Jelenišče, čez Peči,
pripravljen oder že stoji,
“Pojdite stran, da nam pretečo
vi ne nakopljete nesrečo!”

A partija jih ne posluša,
krvavo igro tu poskuša,
pripravljeni so že igralci,
zdaj pa manjkajo le še gledalci.

Prišla je strašna publika,
vsa v zeleno bel oblečena.
Na Rudno prišli so z vozovi,
gledalci s šarci in topovi.
In zarad’ drage vstopnice
se strašna drama koj začne.

Krvava igra tri dni traja,
igralcem druzga ne ostaja,
kod da bežijo kam in koder,
gledalci planejo na oder.

To niso bili več gledalci,
to strašni b’li so maščevalci.
Še režiser jo sam pobriše
in teče iz goreče hiše.

Še en pogled vaščanom bežen,
“Zdaj naš namen je tu dosežen!
Nemcem račune poplačajte,
nam hvaležnost izkazajte,
da zdaj ponesel se bo glas,
daleč po svetu tu od vas.”

Kar Dražgošani so slutil’
to se tud’ z njimi je zgodil’.
Račun bil je pa tak strašan,
da grozen je še dons ta dan:

vse moške vrste so pobite
in žene vse v črno ovite.
In kot izpraznjena dvorana,
vsa vas je z zemljo poravnana.

Kot snopje na požeti njivi,
pobit’ vaščan’ – ničesar krivi –
le igra partije in zloba,
sta krivi njihovega groba.

Če vzameš ljuliko za setev,
podobno temu pride žetev.

Avtor: Andrej Demšar

Foto: Kraji EU