Stokanje starcev je prevladujoči glas Evrope

Ne bi hotel sam postati spet mlad, raje star sem, star in z njo
Pesem mladine, pesem prekipevajočega življenja, je danes preglasilo stokanje starcev. To je prevladujoči glas Evrope. V Sloveniji se množijo politične stranke, ki trgujejo z višjimi pokojninami. Ena ponuja tako, druga drugačno »uskladitev«, brezplačen prevoz, take in drugačne seniorske popuste – z denarjem, ki ga ni.

»Truden evropski človek strmi žalostno v zlati večer …« (Kosovel)

Mladi pesnik je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja upesnil ozračje propadanja evropske civilizacije. Ta »žalostni večer« evropskega človeka je v našem času še bolj izrazit. Je sicer »zlat« – ne samo od zarje zatona, ampak tudi od bogastva. Ki pa je bogastvo umirajoče stare dame.

Stokanje starcev je prevladujoči glas Evrope

Pesem mladine, pesem prekipevajočega življenja, je danes preglasilo stokanje starcev. To je prevladujoči glas Evrope. V Franciji se že več tednov vrstijo demonstracije za ohranitev »pridobljenih pravic« upokojencev. V Sloveniji se množijo politične stranke, ki trgujejo z višjimi pokojninami. Ena ponuja tako, druga drugačno »uskladitev«, brezplačen prevoz, take in drugačne seniorske popuste – z denarjem, ki ga ni.

Evropa se je ujela v ples smrti. Vodi ga logika: ohraniti je treba naše (starčevske) privilegije, pa naj propade svet. Kaj nas briga, kaj bo jutri, ko nas več ne bo. Naj živimo starci! Otrok tako in tako ni. Tisti, ki so, pa naših privilegijev ne morejo ogroziti, saj nimajo volilne pravice.

V tem plesu smrti se kot obupanci oklepamo »pridobljenih pravic«. Rezultat tega boja so nesmisli upokojenske zakonodaje, ki jih zdrava pamet takoj prepozna, a ni politične volje, da bi jih odpravili.

Za novorojence je škoda 500 evrov državne dobrodošlice

Taki nesmisli so: ugodnosti za ženske (višja odstotna stopnja), ki niso vezane na materinstvo in število otrok (ki so najpomembnejši »steber« vsake pokojninske blagajne): Potem je tu logika »najboljših let«, to, da višino pokojnine ne izračunajo na podlagi vseh delovnih let, ampak le določenega števila najboljših, kar zagotavlja enormno visoke pokojnine privilegirancem, ki so uspeli za določen čas priplezati na izjemno dobro plačane položaje, in deprivilegiranje tistih, ki niso mogli plezati po plačilni lestvici. Uredba, da človek ne sme več delati, če hoče ohraniti pokojnino, pa spada v najbolj butalsko socialistično vas; hrani jo lahko le logika fovšije.

Na drugi strani pa pritisk na mlade. Ob gospodarski krizi so mladim pobrali štipendije (Svetlikov zakon), zmanjšali otroške dodatke, zamrznili napredovanje v nazive (kar prizadene predvsem mlade, saj stari že imajo visoke nazive) … Namesto stanovanjske politike, ki bi mladim olajšala pot do osamosvojitve in lastne družine, jim oblastniki ponujajo anarhično družinsko zakonodajo. Z njo podpirajo degradacijo družine, dekadentno vseenost in apatijo. Za novorojence je škoda 500 evrov državne dobrodošlice … In po vsem tem se čudijo, da se mladi ne poročajo, da nimajo otrok, da zapuščajo državo.

Kosovel pravi, da bo čez tisoč let o smrti Evrope takole govorila znanost:

»Geolog bo učil. Vzporedne plasti,
tukaj nič boja bilo ni,
tukaj je tiho pokrilo morje
doline, polja in gore.«

Vir: Tednik Družina,št.1, str. 13