Z vlakom 430 km/h: vtisi s potovanja po Kitajski, 2. del

6
672

Če Kitajska še ni največja kapitalistična država na svetu, pa bo to gotovo čez nekaj let. V to me ni toliko prepričal stari – novi predsednik Ši Džinping s svojimi obeti za leto 2030, kot lastno opazovanje med mojim tri tedenskim fotografskim potepanjem po tej deželi.

Dva kitajska svetova: podeželje in mesto

Velemesto Chengdu Foto: Anton Tomažič
Velemesto Chengdu Foto: Anton Tomažič

Seveda tam obstajata dva svetova: podeželje, ki se zaradi težjega življenja in nižjega standarda nenehno redči, saj tam ostajajo predvsem stari starši z vnuki, ter velemesta, ki neustavljivo dohitevajo in prehitevajo zahodne metropole. Razkošni nakupovalni centri (shopping mall) prav v ničemer ne zaostajajo za najrazvitejšimi, stolpnice uspešno tekmujejo z najvišjimi.

Presenetljivo, vsaj zame, pa ogromno vlagajo tudi v »družbeni standard«. Parkovne površine so zelo lepo vzdrževane in okrašene. Če že ni naravnih zelenic, so pa vsaj umetne. Drevesa so praviloma podprta, okrasno grmičevje pozimi lepo zaščiteno in zavito. Rekreacijske površine so dobro opremljene in obiskane. Številni upokojenci, starostna meja je še precej nižja kot v Sloveniji, ne samo telovadijo, ampak tudi pojejo, plešejo, igrajo …

Najsodobnejša digitalna tehnologija je vse bolj razširjena. Plačevanje s telefonom je že tako razširjeno, da sem v mestih izpadel pravi kmetavz, ko sem plačeval z gotovino. Osebno sicer nisem naletel skoraj na nobenega berača (!), slišal pa sem, da imajo celo oni svojo QR kodo, da jim lahko mimoidoči pošljejo kakšno miloščino iz svojega telefona.

Kitajcem je naš problem 2. tir smešna malenkost

Cestna razsvetljava v Tongrenu Foto: Anton Tomažič
Cestna razsvetljava v Tongrenu Foto: Anton Tomažič

Ko sem povsod, tudi na podeželju, videl ogromna gradbišča novih avtocest, železnic, tunelov, viaduktov… se mi je naš problem 2. tira zazdel smešna malenkost.

Na njihovi TV sem videl reportažo o tem, kako lahko sodobno tehnologijo uporabljajo potniki na notranjih hitrih železnicah (300 km/h). Na vlaku sicer nimajo vedno restavracije, vendar tudi v tem primeru potniki niso lačni. Po telefonu si izberejo pijačo in jedačo, katero pa pripravijo v obratih, ki so oddaljeni tudi po 100 km. Ko pa vlak prispe po švicarsko točno na ustrezno postajo, hrano vkrcajo in še toplo postrežejo potniku, kateri jo je naročil. Dvomim, da kaj takega že funkcionira tudi v Švici ali ZDA.

Ko sem bil v Šanghaju, sem izkoristil tudi možnost, da se peljem z najhitrejšim vlakom na svetu. Pospešili smo do 430 km/h, pa ni prav nič treslo, saj MAGLEV koles sploh nima. Je pa kar počilo, ko smo na sredini proge srečali drugega s 430 km/h… Kot bi prebili zvočni zid …

Več mojih fotografij s tega potovanja (živali) pa lahko vidite TUKAJ!

6 KOMENTARJI

  1. Tisto o spontanem sproščanju ( petje, ples…) ob sleherni priložnosti, se mi zdi odličen zgled.
    Zato pa sp Kitajci tako umirjeni.

  2. Pa pejte na Kitajsko. 🙂
    To suženjsko občudovanje suženjstva. Samo v Sloveniji in samo med Slovenci! 🙁

    • Saj bo gospod Anton tudi pisal o življenju kmetov in delavcev, v prejšnjem prispevku je obljubil.

  3. Občutek imam, da je kakšen bralec pričakoval kaj drugega, kot sem jaz napisal… Ja, to pa ni moj problem… Podajam pač spontano svoje vtise (kje naj bi bilo to suženjstvo?), brez predsodkov in ideoloških predpostavk… Kitajska, kot sem jo jaz doživel je pač takšna, kot jo opisujem… Verjamem pa, da si jo (je) marsikdo drugače predstavlja(l)… Čas dela svoje…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite