Na “rdečem otoku” živi šestintrideset let. V tem času je večstotisočim na smetišču ob robu glavnega mesta prvi ponudil roko, jim našel delo in zgradil streho nad glavo. Predvsem pa ponudil upanje.V zadnjih dvajsetih letih je z njegovo pomočjo zraslo 17 vasi, 72 šol, šest zdravstvenih domov, 2000 hiš in 412 domačih sodelavcev Akamasoa – Dobri prijatelji. V Argentini rojeni Slovenec, ki danes najbolj tekoče govori malgaško, je tudi pri šestdesetih navdušen nogometaš. Pedro Opeka je svojo priljubljenost zgradil ne samo na moralni neoporečnosti, ki jo od njegovega poklica pričakujemo in celo zahtevamo, in na obsegu naloge, ki jo uresničuje med socialnimi izobčenci malgaške družbe, temveč, kot je nekdo rekel, še bolj na odprti, nepreračunljivi kritični misli, s katero opisuje in razgalja nevralgične točke aktualnih dogajanj in gibanj v družbah in razmerjih sodobnega sveta.
Ob prvem stisku roke je jasno, da gre za nekoga, ki je prej človek pamp in Andov kot dolenjskih gričev in alpskih dolin – kar je oblikovalo tudi njegov značaj, silovit in energičen. Priznava, da svojih vizij, katerih osnova so ljubezen, spoštovanje in solidarnost, ne more vcepiti širokim skupnostim, zato pa lahko uveljavlja svoj misijonarski vpliv v izbranem skupnostno oblikovanem družbenem vzorcu, ki ne temelji le na zaupanju, temveč tudi na zdravi, vsem pregledni in dostopni ekonomiji.
Je mogoče razdeliti Evropo po odgovornosti na nekdanje kolonialne države in tiste, ki to niso bile? Je v tem smislu krivda EU enotna – ali pač nekdanji kolonizatorji »dajejo več«?
Mislim, da sem bolj strog do nekdanjih kolonialnih dežel. Predvsem jim ne prizanašam, ko je treba na glas povedati, da svoje preteklosti ne morejo izbrisati. Francozi so precej radodaren narod. V ZDA, na primer, ki imajo najmočnejšo ekonomijo na svetu, nisem naletel na darovalce in dobrotnike, vsaj za zdaj še ne. V Franciji pa so me tako presenetili, kot tudi v Sloveniji.
Prva, ki vam je pomagala, je bila Mitterrandova žena.
Drži, branila me je, ko je na Madagaskarju vladala diktatura, njen mož pa je bil predsednik Francije. Veliko mi je pomagala in to, da je bila agnostik, ni igralo nobene vloge. Strinjala sva se v dveh stvareh, pravičnosti in človečnosti. Postala sva prijatelja, ne da bi si pisala ali se pogosto srečevala. Združevala naju je ljubezen do ubogih. Tudi v Sloveniji sem naletel na dobre ljudi, posameznike, ki so mi podarili velike vsote denarja. Zgodilo se je tudi že, da so me videli na kakšnem romanju v Lurdu ali v Mehiki; rekli so, glejte, misijonar Opeka, naredimo nabirko! Slovenci imamo dar, da pomagamo, znamo deliti in znamo sočustvovati z ljudmi, ki so potisnjeni v hudo revščino.
Nekomu, ki je lačen, ni mogoče vsiliti vere.
To dobro vem, tega tudi ne počnem. Svojim ravnateljicam in učiteljicam sem zabičal, da nikdar ne smejo vsiljevati vere. Nikdar! Čeprav, kot sami dobro veste, lahko otrokom vsilimo marsikaj. Bistveno je, da mi, ki jih vodimo, živimo v veri in bratstvu. Kaj je vera? Ljubezen do sočloveka, do Kristusa, ki je bil človek, ki je del naše zgodovine. Del nekega naroda. Ne gre za nekoga nad oblaki. Kot duhovnik sem si zelo zgodaj zadal cilj, da bo vsak človek moj brat. Pri sedemindvajsetih sem bil o tem prepričan dvestoodstotno, danes, sedemintrideset let kasneje, v to verjamem devetindevetdesetodstotno, kljub vsem razočaranjem, ki sem jih doživel, kljub vsemu gorju, ki sem ga pretrpel.
Kdaj vam je bilo najhuje?
V trenutkih, povezanih s smrtjo. V eni družini na smetišču je umrlo tudi po pet otrok. Predstavljajte si, da imate pred seboj mater, ki je izgubila toliko otrok. Nič več ji ne morete reči. Lahko jo samo primete za roko in ji poveste, da če ima še kakšnega otroka, ji bomo pomagali, da bo preživel. Ko sem prvič prišel na smetišče, sem si rekel: »Tu pa nimam pravice govoriti – tu je treba samo delati in ukrepati.« To je bil tako peklenski kraj, kraj gorja in bolečine. A kaj, ko se človek na vse navadi, tudi na najhujše. Malgaši pa pravijo, da je to usoda… In proti tej besedi se borim, proti besedi usoda, ker ni usoda, da majhen otrok umre, in potem še rečejo, »da je bog tako hotel«… Vpil sem nanje, da to ni res. Da ni Božja usoda, da človek tako trpi, da otroci umirajo, da mlada mati med porodom umre. Potem mi prisluhnejo, na primer na pogrebu, in na koncu rečejo: Hvala, gospod, za vaše besede. Vi nas razumete v naši bolečini. Hvala vam. To je bila pa res Božja usoda. In smo bili spet na začetku. Pa sem si rekel, tu bo dela še leta in leta.
Ko se vračate v Slovenijo, gotovo naletite na trd klerikalizem…
Saj ga ni več.
Aha.
Cerkev v Sloveniji je del življenja slovenskega naroda, tega ne smete pozabiti. Tega tudi ni mogoče spremeniti. Nihče ni brez napak, brez slabosti… Seveda drži, da smo v Cerkvi tudi kdaj zlorabili zaupanje ljudstva, naredili smo napake, ki jih moramo popraviti… Prav pa bi bilo, da to storijo tudi drugi. Tako se gradi sožitje. Dokler ne pridemo do pravega dialoga, bodo trenja, krize, nesporazumi med Slovenci.
Kako to, da ste ostali na Magadaskarju, čeprav so vas tudi že fizično napadli…
Svobodno sem se odločil, da bom tu živel. Sem orodje v Božjih rokah. Vem, da je življenje tako bogato in kompleksno, da ne morem vsega razumeti. Ko ne razumem, si rečem, vztrajaj, morda boš razumel. Skoraj štirideset let sem že tam. Ko je minilo prvih dvajset let, sem hotel nazaj v domovino. Ampak nekaj me je porinilo na smetišče. In ti smetiščarji so dali mojemu bivanju na Madagaskarju nov smisel. Ti ljudje na robu družbe so postali zanimivost tudi za turiste. Nekatere turistične agencije že organizirajo, da se počitnice turistov zaključijo s srečanjem z ljudmi s smetišča. Vidite, kar je bilo izločeno, je Bog dal na prvo mesto… Če bi bil prosil za uradno dovoljenje, da posredujem na smetišču, ga ne bi dobil. Še moja družba lazaristov ni vedela za to. Vsi bi rekli, da je to političen problem, da nisem prava oseba za to, da sem bolan, da nimam dovolj sredstev in da predvsem nisem nekdo, ki bi ga poznala širša javnost in bi s tem dobil podporo. Vedel sem, da bi se tako izšlo, zato sem se v boj podal sam s skupino mladih malgaških študentov. Sklenil sem zavezo z Bogom. Danes pa me sprejemajo predsedniki in princi. Zakaj? Ker sem šel na smetišče! Kakšno protislovje. Ne rečem, če bi študiral na Sorboni, postal učeni filozof… Ne! Zanimiv sem, ker delam na smetišču. Vi, ki živite v tem toplem svetu, polnem vsega, pa hočete, da vam to razložim… Ne morem in tudi razumeli ne bi. Ker tudi jaz, ki živim tam, ne razumem vsega. Vem samo, da otroci, ki so živeli na smeteh, danes hodijo v šole, tisti, ki so prosjačili, danes delajo. Niso se zavedali, da je treba poskrbeti za otroke. Zato vem, da gremo v pravo smer.
Več: Delo
