Patriarhi naši vsakdanji

15
481

V dvoranah, kjer z ženo pričujeva – recimo o medgeneracijskem sožitju – večinoma sedijo ženske. Moških skoraj ni. Še posebej ni starejših moških. Če so, so večinoma nezainteresirani. Ne opazim iskric v njihovih očeh. Ne odzivajo se.

Zdi se, da pridejo zato, ker je mami tako rekla (ne vem od kod ideja, da možje kličejo svojo ženo mami). Sprašujem se, kje pravzaprav so v tej, po feministično rečeno, žal-še-vedno-patriarhalni družbi, patriarhi. Ne najdem jih.

Patriarh je mož, ki se zaveda …

Naj najprej sploh definiram pomen besede patriarh, kot jo bom uporabljal tule. Beseda sama ima več pomenov, nekaj je takih cerkvenih, a tokrat pustimo ta pomen. Morda bi besedo patriarh še najbolj opisala beseda starosta, ki pa je v družbi prepojeni s kultom mladosti, ne želimo več uporabljati. Ker se jo povezuje s starostjo, torej nezmožnostjo dela, z neučinkovitostjo, z nelepim.

Patriarh ni beseda povezana z moškim šovinizmom, z nadvlado nad ženskami in otroki, z egoizmom, z načinom vladanja s pomočjo sile, moči in manipulacije. To so slabiči in ne patriarhi.

Patriarh je mož, ki se zaveda, da je v zadnjem obdobju življenja – ali se mu bliža – in ve, mu fizične moči upadajo, da pa še vedno lahko marsikaj predaja naprej na bližnje.

Kaj naj predaja? Modrost, ki je tako lepo definirana kot krepost, ki človeku daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je Bogu ljubo (SSKJ). Komu? Na naslednje generacije – v mislih imam otroke, vnuke in druge mlade može. Kako? V ponižnosti pred Bogom zaradi življenjskih spoznanj. Dober test ponižnosti je pripravljenost mladih, da te poslušajo. Boli!

“Forever young” na dva načina

Vprašajte se, koliko mož v petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih poznate, ki so živahni ter pripravljeni se “znucati” do konca in ne “zarjaveti”. Koliko poznate mož, ki se zavedajo pomena, kot pravi Richard Rohr, padanja navzgor in so se iz izkušnje padanja in pobiranja po padcih, pripravljenih učiti ter vestno predajati te izkušnje naprej.

Koliko poznate mož, ki niso padli na finto tosvetne “forever young” filozofije v fizičnem smislu – v smislu uživaštva (recimo na potovanjih v vroče kraje) in večne mladosti? Koliko poznate mož med politiki, ki si prizadevajo za dylanovsko varianto “forever young” (besedilo, pesem), ki niso nasedli božanju egoizma politične moči in so zmožni in pripravljeni predajati izkušnje naslednjim generacijam.

May you grow up to be righteous (da bi rasel v pravičnosti)

May you grow up to be true (da bi rasel v resnici)

May you always know the truth (da bi vedno poznal resnico)

And see the lights surrounding you (in videl luči okoli sebe)

Namesto patriarhov opazim, po eni strani, zlovoljne, godrnjave in zagrenjene starce, ki jih nihče ne “porajta” in nič ne vpraša, po drugi strani pa starce, ki se še kar oklepajo moči in – četudi v letih, ko bi lahko predajali modrost – utapljajo v delu ali pa lobirajo v biznisu (recimo v zdravstvenih ustanovah) in kopičijo denar, moč in vpliv.

A upanje je. Začeti pri sebi, dragi dedci.

Foto: Mari LezhavaUnsplash

15 KOMENTARJI

  1. “Pravi dedec in baba” je kakopak izločan iz povprečne slovenske družboslovne – pravne, ekonomske, filozofske, teološke, … – predavalnice, in sicer zaradi svojega pristno kritičnega obraza zoper pro-socialistično mentaliteto.

    Prizadeti predavatelji se na splošno gledano v svoji ignoranci lahko povežejo z dr. Vesno Vuk Godino, ta jih bo intimno tolažila z neutemeljenimi oznakami “prizadetih slovenskih dedcev in bab” z oznako Slovenclji, nato pa podpihnila organiziranje družboslovne Vstaje. Doseg predavateljske vstaje: do Karavanškega predora.

  2. “Patriarh ni beseda povezana z moškim šovinizmom, z nadvlado nad ženskami in otroki, z egoizmom, z načinom vladanja s pomočjo sile, moči in manipulacije. To so slabiči in ne patriarhi.”
    Seveda je povezan. To je temna plat patriarhata. Avtor je izdelal romantično sliko patriarhata, kjer prikazuje svetlo stran temno pa zavestno ignorira.

    Moje pojmovanje ni prav nič omejeno s Karavankami, v tuji literaturi o patriarhatu celo najdem primer kako so Srbi v devetnajstem stoletju in, kot vemo tudi v času razpada Jugoslavije na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu, uporabljali posilstvo žensk kot način kaznovanja podrejenih manjšin. Tako od zunaj gledajo na pojmovanje patriarhata na tej strani Karavank.

    Po drugi strani, nekateri zagovorniki patriarhata onstran Karavank (na tej strani tega še nisem slišal), celo zagovarjajo odvzem ženske volilne pravice. Ali pa se spogledujejo s podobnimi kozlarijami kot je pravica prve noči.

          • Če prav razumem, je s tem povezana kritika feministične teorije spolov. Ampak jaz ne govorim o teoriji spolov temveč izpostavljam nekatere povsem resnične težave patriarhata. Posilstvo, domače nasilje, suženjstvo in celo umor tudi nimajo svetle plati. So enako problematične. Ko mož dvigne roko nad ženo, ki mu je v patriarhatu rodila otroka je tudi strahopeten in poženščen. V tistem trenutku se patriarhat konča. In kaj potem? Naslednjo nedeljo bo šel taisti moški k maši, skupaj z župnikom bo ponosen na svojo patriarhalnost, doma pa bo namesto njegovega rajskega patriarhata samo še pekel. Čeprav moškemu se bo še vedno vse zdelo v fajn, zdaj ima pač doma namesto ljubeče družine ubogljive sužnje. Jaz samo prosim ne zagovarjat patriarhata za vsako ceno saj je to nek ideal podobno kot recimo marksizem.

          • Posilstvo, domače nasilje, suženjstvo, nima veze s patriarhatom. To je le levičarska propaganda.
            Da mora mož voditi hišo je nekaj najbolj normalnega na svetu.

          • Ne kupim več. Levičarska propaganda je tudi miselni zločin pa sem potem ugotovil, da ga želite uvesti tudi desničarji.

          • Poizkus vzpostaviti mentalno stanje, ki me še najbolj spominja na slavno sliko z naslovom “American Gothic”.

  3. Patriarh je zmožen pravičnega pogleda na svoja dejanja.
    Težka kolektivna travma povojnih pobojev visi kot senca nad celotnim narodom.
    Tukaj je njihova neopravljena naloga, ki se vleče iz leta v leto,iz generacije v generacijo.
    Zato tudi ne zrastejo njihovi nasledniki ampak omagujejo pod senco preteklosti.
    Dokler tega ne opravijo ni prihodnosti za narod.

    • To je milo rečeno poetično nakladanje. Torej so le patriarhi sposobni pravičnega pogleda na svet, ostali pa nismo? Povojni poboji so bili posledica podobno totalitarnega načina razmišljanja.

      • Vi enačite patriarha s tiranom. Zato sem tudi dejal da je patriarh zmožen za razliko od tirana zmožen uravnoteženega pogleda na stvari. Prizna tudi svoje napake in ne išče potrditve pri drugih. Predvsem pri ženskah ne.

    • Ne enačim patriarha s tiranom le opozarjam na to, kaj se dogaja, če je patriarh tudi tiran. In, da se patriarhijo idealizira. Patriarhija ni rešitev za vsak problem, ni je potrebno razdajati naokoli kot vročih žemljic. Ljudjem, ki pogosto že itak živijo v patriarhiji in imajo težave, siljenje k več patriarhije nič ne pomaga prej povzroča še večje trpljenje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite