Patria vzporedna politiki novih obrazov

0
248

Gregor_GolobicZ razsodbo ustavnih sodnikov je odločitev drugostopenjskega sodišča v aferi Patria razveljavljena in vrnjena v ponovno sojenje. Velika verjetnost je, da bo zadeva zastarala že avgusta (o tem bo sicer odločala novoimenovana sodnica).

Vrnitev v leto 2008

Ustavno sodišče je v svoji razsodbi jasno zapisalo, da je bil kršen 28. člen ustave, ki pravi, da “nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno”. Skratka, Ustavno sodišče trdi, da zbrano dokazno gradivo ni dovolj za obsodbo in da sodniki domnevnega Janševega kaznivega dejanja v razsodbah prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča niso dovolj stvarno konkretizirali. Pomemben detajl je pri tem tudi dejstvo, da je Ustavno sodišče svojo odločitev sprejelo soglasno, kar razsodbi daje še neko drugo specifično težo. Ni šlo namreč za tesno odločitev, pri kateri se pokaže razdrobljenost mnenj. Soglasna odločitev kaže na jasno odločenost ustavnih sodnikov pri zavrnitvi obsodbe. Na to temo se je oglasil tudi Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik, ki je vse prej kot blizu Janševi politični liniji (med drugim je Krivic odvetnik izbrisanih): že v primeru razsodb na prvi in drugi stopnji je govoril, da gre za hude napake sodnikov. Tokrat je dejal, da je Ustavno sodišče te napake preprosto le ugotovilo in da je bila razveljavitev sodb nujna posledica tega. Teorija indične (ob) sodbe, ki jo je zagovarjal tožilec Ferlinc in ki sta ji pritrdili sodišče na prvi in drugi stopnji, je pred Ustavnim sodiščem tako padla. In s tem se, sodno gledamo, vračamo v leto 2008, ko je afera izbruhnila.

Politika novih obrazov

Ugotovitve Ustavnega sodišča so tudi politično relevantne, ker je proces Patria pogojeval zadnjih sedem let slovenske strankarske politike, tako kot ga je poročilo KPK (začetek 2013), ki je bilo prav tako pred kratkim razveljavljeno: v tem obdobju so slovenski volivci odšli na volišča trikrat, vsakič so bile Janševe težave na sodiščih ena od pomembnejših predvolilnih tem. Na to temo so bili decembra 2012 in v začetku 2013 tudi množični protesti, ki so bili deklarativno naperjeni proti korupciji v politiki. Višek so dosegli 8. februarja 2013, na dan slovenske kulture, in odločilno pripomogli k padcu takratne Janševe vlade. Mimogrede, po padcu Janševe vlade pa se protesti niso nadaljevali z odločno zahtevo za odstop župana Zorana Jankovića, ki ga je poročilo KPK o premoženjskem stanju bremenilo še bolj kot vodjo slovenske desnice. Če so Janši takrat očitali za 200 tisoč evrov nepojasnjenih sredstev, se je pri Jankoviću ta številka podeseterila (približno 2,5 milijona evrov).
Afera Patria pa je bila (skupaj s poročilom KPK) pomembna še zato, ker je začrtala na političnem parketu nove standarde, ki pa so se iz volitev v volitve izkazovali za lažne. Po aferi Patria in poročilu KPK se je v slovenski javnosti začela pojavljati zahteva po prečiščenju politike in po “novih obrazih”, ki naj bi bili neomadeževani. Medtem ko je desni pol slovenske politike imel v Janši še vedno edinega vodjo, se je vakuum, ki ga je na levici ustvaril propad nekdanje močne LDS, vsakič polnil z novimi strankami: najprej je bil to Golobičev Zares, nato Jankovićeva Pozitivna Slovenija, nazadnje še Cerarjev SMC. Vse omenjene stranke so se predstavljale kot nosilke nove in visoko moralne politike, a nobena doslej ni preživela “prvega mandata” svojega obstoja: Zares in PS sta samo še del zgodovine, tam pa sta pristali prav zaradi škandalov in afer, ki so bili v nasprotju z njuno “novo moralno politiko”. SMC se po manj kot letu od prevzema oblasti ukvarja z zelo hudimi notranjimi trenji, ki so prav tako posledica izjemno močnih nedoslednosti na polju etike in morale. In še zadnja ugotovitev: v vseh treh primerih je šlo za “instant” stranke, ki so nastale tik pred volitvami in so v le nekaj tednih po nastanku postale močne (stranka Zares) ali celo prevladujoče komponente slovenske politike (stranki PS in SMC). Za tak kakovosten preskok je potrebno imeti dobro tlakovano pot na terenu: težko si je predstavljati, da bi novoustanovljenim strankam to uspelo brez zunanje pomoči in podpore subjektov, ki imajo na terenu strukturirano organiziranost. Pa naj bodo to nekateri gospodarski krogi, upokojenska združenja, zveze borcev ali druge podobne organizacije (pomembnejši ljudje teh interesnih združenj so bili na primer med tistimi, ki so v mestni hiši leta 2011 “prosili” Jankovića, naj sprejme premiersko kandidaturo). Nosilci take strukturiranosti na terenu, ki se po potrebi mobilizira, so bili s publicističnim imenom predstavljeni kot zloglasni “strici iz ozadja”. Spomnimo pa naj, da tega imena ni skoval Janez Janša ali slovenska desnica, populariziral ga je zdajšnji predsednik Borut Pahor v času politične levitve iz strankarskega človeka v predsednika republike, avtorske pravice zanj pa je pripisal Dejanu Židanu, zdajšnjemu predsedniku SD in zagovorniku tiste gospodarske politike “nacionalnega interesa”, ki jo zagovarjajo prav t. i. strici iz ozadja. Tudi to je pomembna podrobnost.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Prijava

Za komentiranje se prijavite