Avtor: Aleš Maver. Vir: Reporter. Trenutno sestavljanje t. i. »projektne« vlade hočeš nočeš budi spomine na počasno odmiranje Peterletove vlade in ustoličevanje nove s konstruktivno nezaupnico spomladi leta 1992. Takrat se je začelo več kot desetletje trajajoče obdobje razmeroma široke »koalicije nacionalnega interesa«. Glede na arhitekte tokratne konstruktivne nezaupnice ni nobenega dvoma, da bo v znamenju omenjene koalicije tudi projektna vlada, ki bo skušala kolo slovenske družbe ponovno spet zavrteti na stare in iz zadnjih dveh desetletij dobro znane poti. Sploh ne dvomim, da si večina volilnega telesa trenutno želi prav to. Vendar so sanje o »zlati Drnovškovi dobi«, ki jo je zakoličila prav konstruktivna nezaupnica aprila 1992, le privid. Koalicija nacionalnega interesa je imela namreč v minulih letih dovolj priložnosti, da pokaže vse, kar zna in zmore, to pa je predvsem v sedanjih razmerah bistveno premalo, zato ji je tvegano zaupati še eno priložnost.
Seveda se bo morda že kmalu, najkasneje čez nekaj let, zastavilo tudi vprašanje Janševe odgovornosti za nepričakovani preporod dobro znane politične formule v tej obliki. Vprašanje, ali bi se dalo z drugačnim pristopom k reševanju najnovejše politične krize sploh preprečiti zamisli o njej. A še bolj ključen je kajpak premislek o ravnanju strank in strankarskih voditeljev, ki bodo omogočili zapoznelo ponovitev vaje izpred dvajsetih let. Vsaj tri stranke po logiki stvari zanjo ne bi smele biti posebno ogrete. Socialni demokrati še najmanj, kajti kot za stranko, vodilno v javnomnenjskih anketah, podpora vladi, v kateri bo kot motor prepoznana hirajoča in z njimi za naklonjenost tekmujoča Pozitivna Slovenija, verjetno ni dobra naložba. Toda videti je, da je težava z večino strankinega članstva od Pahorja bolj uglašenega Igorja Lukšiča enaka. Loviti mora ravnotežje med tistimi, ki vidijo v SD samostojen subjekt, in med onimi, ki si stranko predstavljajo le kot kolešček v stroju širšega nadjaza slovenske levice, če ga tako imenujemo.
Niti Državljanska lista in Slovenska ljudska stranka si s podporo vnovični izvedbi koalicije nacionalnega interesa ne bosta nujno naredili usluge. Seveda bo argument njunih prvakov, da interese države z izogibanjem predčasnim volitvam postavljata pred ozke strankarske. Toda vsaj Virantovi bodo ves kapital, ki so si ga pridobili z domnevno načelnostjo in sredinskostjo ob zapuščanju dosedanje koalicije, zapravili tisti hip, ko bodo pritisnili na gumbe za ustoličenje projektne vlade pod vodstvom Pozitivne Slovenije, Zoran Janković pa bo še vedno ljubljanski župan. Poleg tega so kot člen koalicije, ki bo prisegala na nacionalni interes, prejkone obsojeni na marginalno vlogo, še zlasti ker tudi v medijskem imaginariju v levosredinski vladi ne bodo več svetla točka, marveč stalni povzročitelji težav, kakor je bila nekoč Podobnikova SLS.
Vsi ti pomisleki pa bodo najbrž izginili ob skupnem imenovalcu vseh tvorcev »projektne vlade«, ponekod skoraj patološkemu gnevu na Janeza Janšo. Tako je že odpor do Lojzeta Peterleta pred enaindvajsetimi leti pri marsikom preglasil vsakršen pomislek in je glasoval za konstruktivno nezaupnico proti njemu; s tem je sprožil razvoj, ki je grdo nasedel na čereh gospodarske krize in se v svojih poglavitnih točkah izkazal za stranpot.
Vir: Reporter
