Pred dnevi je bila v tedniku Reporter objavljena ˝senzacionalna˝ novica o tem, da sta pater Bogdan Knavs in duhovnik Karel Gržan kar preko škofovske konference poskušala vplivati na uredništvo Družine, ki naj bi v velikonočni izdaji objavila ekskluziven intervju z družino Urške in Janeza Janše.
Članek je napisan tako udarno, kot bi šlo za resnično senzacionalno novico, a je pri vsem skupaj senzacionalističen le avtorjev slog. Gre za klasičen titoistični slog, žal, značilen za preveč slovenskih medijev, predvsem tistih strankarsko opredeljenih. Tako si avtor kar v prvem stavku privošči vrednostno sodbo s pisanjem o odpadniškem patru Bogdanu. Pri tem se seveda človek takoj vpraša, zaradi česa bi naj bil pater Bogdan odpadniški. Morda zaradi tega, ker je nekoč pokazal pogum in vodstvo slovenske Cerkve pozval k za božjo ustanovo primernejšemu odzivu na finančni polom mariborske nadškofije? Ali pa je odpadnik, ker je dosegel, da je NK Gorica spremenil svojo himno in se odrekel vrstici ˝Pravi Goričan nikoli ne kleči pri maši˝? Ali pač zato, ker je daroval mašo za padle partizane?
Seveda se odpadništvo nanaša na slednje, kar novinar v članku tudi omeni. Kot bi bil pater Bogdan poznan zgolj po maši za borce. Kar v krogih, slepo verujočih v predsednika največje opozicijske stranke, bržčas celo drži.
Pri tem pa duhovnika niti nista zapisala nič takšnega, s čimer se ne bi bilo mogoče strinjati. Družina je v prvi vrsti verski in družinski tednik in v njej naj bi politika nastopala kvečjemu posredno. Toliko bolj bi to moralo veljati za praznično izdajo ob največjem krščanskem prazniku. Če k temu dodamo še prihajajoče volitve v evropski parlament, je objava intervjuja s predsednikom ene od strank še toliko bolj sporna. Še zlasti, ker gre za stranko, ki ima s krščanstvom skupnega približno toliko, kot nekdanja LDS s klasičnim liberalizmom. In ne smemo pozabiti – ne gre za kateregakoli predsednika stranke, temveč za politika, obsojenega zaradi kaznivih dejanj ter obremenjenega s sumom korupcije. Če v Družini želijo ob največjem krščanskem prazniku predstaviti kakšno družino, bi v Sloveniji verjetno lahko našli nekaj sto primernejših. Takih, ki zgledno sledijo Jezusovemu nauku, ki ga tudi slovenska Cerkev požrtvovalno in zvesto uči.
Resnica in zaupanje na preizkušnji
Vendar pa je pri vsej zgodbi mnenje obeh duhovnikov še najmanjša težava. Veliko huje je, da članek govori o dogodku, ki se sploh ni zgodil. Pismo, o katerem je govora, namreč ni bilo nikoli poslano niti škofovski konferenci, niti uredništvu Družine. Pismo, ki ga secira novinar Reporterja, je le del osebne korespondence med Patrom Bogdanom in Karlom Gržanom, ki sta sicer res pripravljala pismo škofom, a ga (še) nista poslala.
Pri tem pa se seveda ves hec neha, saj gre za očitno zlorabo zasebnosti. Človek se namreč vpraša, kako je lahko pismo prišlo v medije, če sploh ni bilo poslano. Seveda lahko samo ugibamo. Je morda Reporter obvestil nekdo, ki je osnutek pisma videl? Torej nekdo, ki je vedel za namero obeh duhovnikov? Ali pa se je pismo ujelo v mrežo nekoga, ki ima dostop do strežnika rkc? Vsekakor tak dogodek postavlja na preizkušnjo predvsem zaupanje. Zaupanje, ki ga je, kot je videti, nekdo zlorabil.
Žal pa dogodek tudi potrjuje, da dvomi obeh duhovnikov v primernost objave intervjuja z družino predsednika SDS, niso iz trte izviti. Očitno je namreč, da ima največja opozicijska stranka v cerkvenih krogih več kot le simpatizerje.
Vir fotografije: Facebook
Pripis Janija Drnovška, člana uredništva:
1. Iskreno se opravičujem Matiji za storjeno krivico, ko sem pred dnevi umaknil to kolumno. Storil sem napako, s katero sem prizadel ugled avtorja. Moja odločitev je bila prenagljena, način razreševanja zadržkov do kolumne je bil neprimeren.
Pred dnevi sva se z avtorjem dogovorila, da se z današnjim dnem kolumna spet objavi.
2. K umiku kolumne me je vodilo prepričanje, da je ton prispevka pretrd, da presega mejo spoštljive kritike. Po mojem mnenju so nekatere predpostavke šibke in zato tudi sklepi, narejeni na osnovi le teh, neverodostojni.
3. Kot predstavnik medija, ki želi presegati meje političnih in nazorskih opredelitev, pa se zavedam, da stališča kolumnistov ne odražajo nujno stališč uredništva. Na napaki, ki sem jo storil, smo se kot uredništvo veliko naučili in zagotavljamo tako bralcem kot avtorjem, da se podoben spodrsljaj ne bo več ponovil.
