Vi vsi pa ste bratje

2

Pot kristjana je vedno najprej pot zavedanja, da sem grešnik – hkrati pa rešen. In v tej luči potem lahko gledam tudi na druge. In skušam čimbolj delati dobro.

Jezus v kritični drži do Judov in njihove duhovščine ni prav nič prizanesljiv. Lahko se sicer ujamemo v zanko in si mislimo: “Groza, kakšni so bili! Kako so mogli!” In si govorimo: “Obsojam jih skupaj z Jezusom!” Res, kristjanov, ki se tako postavljajo Jezusu ob bok in si predstavljajo, da sodijo skupaj z njim, je res veliko.

Ampak, kaj pa če v tej štoriji nismo ob Jezusovem boku, pač pa smo njegovi “naslovniki”? Če govori te besede – z istim razočaranjem in jezo – nam kristjanom? “Delajte, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte!” Res bolje da ne – saj se pogosto ne vidi kaj dosti v življenju kristjana, da je kristjan, da je Jezusov: isti goljufi, lažnivci in nasilneži … obrekljivke, hinavke, materialistke … kot tisti, ki ne poznajo Jezusa. Žal! In tega nas je upravičeno groza!

Dodatna težava je v tem “vezanju neznosnih bremen” … Koliko suhih in neživljenjskih pravil in praks se je nabralo skozi zgodovino, ni pa nobene prave volje, da se jih zgodovini tudi prepusti … Škoduje, ker si ljudje z izpolnjevanjem brezsmislov lahko tako napolnijo čas in potolažijo žejo po vernosti, da sploh ne ostane nič za pristen, preprost odnos do Boga. Vse verovanje tako hitro postane samo delček sofisticirane fasade. Takorekoč znamenje prestiža. A v resnici življenje v zavarovanosti s svojim materialnim obiljem in pa zasičenosti z visokoletečimi idejami in “vrednotami”, ki zazibljejo v egoističen sen lastne prvorazrednosti. In si pač zaslužim zato posebno obravnavo. Ali pa posebne naslove. Obravnavo. Mesto v družbi.

Tako Jezus tudi misli te besede, so v tem kontekstu: “Kdor se bo poviševal, bo ponižan ..” Saj je tudi Stara zaveza polna tovrstnih sklicevanj in opozoril – Bog stalno kaže, da biti njegovo izvoljeno ljudstvo pač ne pomeni razloga za vzvišenost, pač pa kvečjemu za skromnost: ker veš, kako zelo ti je bilo vse podarjeno – in ker se zavedaš, da iz vse te podarjenosti in milosti nisi naredil kaj zares prida …

Zato je pot kristjana vedno najprej pot zavedanja, da sem grešnik – hkrati pa rešen. In v tej luči potem lahko gledam tudi na druge. In skušam čimbolj delati dobro.

Tedaj je Jezus spregovóril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakníti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›učitelj‹. Vi pa si ne pravite ›učitelj‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami naj bo vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.« (Mt 23,1-12)

2 KOMENTARJI

  1. S povedanim se strinjam:imam pa eno podvprašanje:Se duhovniki in redovniki dandanes še vedno pustite klicati in nagovarjati z imenom “pater” in če,kako to?

  2. SSKJ
    páter -tra m (á) član samostanskega reda, ki je duhovnik; oče: sprejel ga je star pater / kot pristavek k imenu pater [p.] Stanislav Škrabec

    Pater (latinsko pater – oče)

    Nikoli nisem tako razmišljal. Če malo pogledam po okolici:

    fra • prefiks Skraćenica tal. reči frate (brat) dolazi samo pred imenom običnih katoličkih kaluđera, npr. fra Brne.

    Ja, gospod Baubau. Vaše vprašanje je zelo na mestu.

Comments are closed.