To je misel, ki mi kar naprej roji po glavi in mi ne da, da v miru skrbim za svojo malo deco, ki mi jih je neskončno dobri Bog, v svoji usmiljeni ljubezni do mene nevredne grešnice, podaril. Deset let je namreč tega, kar sem stopila v Sveti zakon in samo Bog ve, kaj bi od njega ostalo, če bi oba z možem ne visela na zakramentih, zlasti na sveti pokori in sveti evharistiji. S prihodom vsakega otroka sva vedno bolj odkrivala bogastvo Svetega krsta, ki nama je sploh omogočil na pravi način vstopiti v svet teh malih bitij in jih vzgojno spremljati. Ob smrtih najinih dveh nerojenih otrok sva se okrepčala z bolniškim maziljenjem, ki me je spremljalo tudi skozi zadnjo nosečnost. Le-ta je kljub zelo slabim napovedim pripeljala do rojstva zdravega sina. Bogu tisočkrat hvala in Tebi, mati Marija!
No, potem pa je prišlo prvo sveto obhajilo našega prvorojenca. Ob redni katehezi sva ga starša opremila še z obhajanjem prvih petkov in sobot, molitvijo rožnega venca, študijem katekizma in branjem življenjepisov, ki so nas med drugim navdušili za bolj pobožen sprejem evharistije. Tako se je naš prvoobhajanec, sledeč zgledu svojega očeta, odločil za sprejem svojega prvega Svetega obhajila kleče in na usta, kot to dopušča in priporoča vatikansko navodilo Zakrament odrešenja. Rezultat: med obhajanjem ga je njegov katehet prisilil, da je Jezusa sprejel na roke in ga zatem še trikrat javno ponižal s tem, da ga ni hotel obhajati, prav tako njegovega očeta ne. Sledila je prepoved ministriranja, ker taki ministranti, ki bi se obhajali kleče in na usta, pač jasno, da niso primerni, prav tako pa je naš dušni pastir zamahnil čez celo našo družino.
No, tako smo zdaj praktično izločeni iz lastne župnijske skupnosti, češ da jo motimo, kot to redno piše v župnijskem listu. Zanimivo, da je družina z več majhnimi otroki z obhajanjem kleče in na usta, moteča za zbrane vernike. No, pa saj to človek požre in lepo molče prenaša žalitve, tako kot ona druga družina, ki mi je potožila, da tečejo z otrokom ven, vsakič, ko se le-ta oglasi. Kaj pa bodo, ubogi reveži, opomnjeni od ambona in grajani z očitajočimi pogledi župnijske skupnosti… Poznam, poznam. Pač se premakneš v drugo župnijo, kjer so te celo veseli in navdušeni, da tvoj neprimerni otrok ministrira. A kaj, ko vidiš, da se to ne dogaja samo tu pri nas, ampak tudi drugim ljudem po svetu. No, tam se dogajajo še hujše stvari, pa tudi o njih slišimo z najvišjih mest bolj malo …
In tu se vrnem na misel, ki mi kar naprej roji v glavi, ko poslušam poročila s sinode. Da se ne bo dotikala doktrine in jo zanima le pastorala. Kaj res? Smele besede iz ust ljudi, ki so s pastoralo v zadnjih desetletjih Cerkev spravila na kolena. No, pa saj to še ne bi bilo slabo, če bi res šla Cerkev zdaj lepo na kolena v spokorniški pepel, a kaj, ko imajo naši vodilni možje vse kaj drugega v mislih. Namesto, da bi vzeli cerkvene dokumente iz predalov, kamor so jih zaklenili in ljudi poučili, kaj so z zakramentom Svetega zakramenta prejeli v dar in s kakšnimi sredstvi naj bi ga celo življenje odvijali, v imenu samooklicane avtoritete lastne vesti pridigajo hedonizem v dvoje. Namesto, da bi prenehali s čaščenjem človeka in Najsvetejše vrnili v središče bogoslužnega obhajanja, žugajo s prižnic zoper pobožnost in zmerjajo s farizejem vsakega, ki raje časti Boga kot njih. Namesto, da bi ljudem široko odprli dostop do vrelcev milosti, ki tečejo iz spovednice in od oltarja, puščajo ljudi nepoučene, da živijo v smrtnih grehih kontracepcije, splavov in drugih oblik zapiranja zakoncev nasproti življenju, skritih pod krinko odgovornega starševstva.
Ne, na sinodi se, tako je vsaj slišati, raje pogovarjajo o obhajilu ljudem, ki živijo v prešuštvu in o blagoslavljanju homoseksualnih zvez. Recimo, da gre za manjšino, ki zagovarja taka nemogoča stališča. Mogoče, da večina sinodalnih očetov sploh ni zato in je za ohranitev zatečenega stanja. Smo lahko zadovoljni? Daleč od tega. Če se namreč ne pove cela resnica naše vere, zlasti pa o Svetem zakonu in če se na podlagi tega ne izdela resni pastoralni program, potem smo s to sinodo kaj malo dosegli. Ne znam si namreč predstavljati, da bi nova evangelizacija lahko šla mimo katoliških zakonskih spalnic. V njih se mora vrniti blagoslovljena voda in zibelka. Se sliši preveč enostavno?
Verjetno, a družina je v resnici zelo enostavna stvar. Prav imajo tisti, ki pravijo, da družina ni naravna stvar. Res je, družina je Božja stvar in zato je tako preganjana. In ker je Jezusova, mora biti preprosta kot otrok. Otroke namreč lahko sprejemaš in jih vzgajaš samo s ponižnim srcem. Takšno srce bi morala imeti tudi naša pastorala. Pa ga ima? Mar je niso same sladke besede o usmiljenju, ki slabo zakrivajo vse pastoralne opustitve in zlorabe? No, pa bodi dovolj besedi. Mene moja sladka dolžnost kliče med lonce. In v molitev. In v cerkev, dokler imam še sploh kam iti…Po tem, kako sem opravila svojo dolžnost oziroma izpolnjevala zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, bom namreč sojena ter zatem napotena v nebesa, vice ali pekel. In prav nič mi ne bo pomagalo, da so me moji pastirji o tem kaj malo, daleč premalo poučili in jasno posvarili. Pa vas?
P. S. Članek žal puščam nepodpisan, ker želim zaščititi svoje otroke pred nadaljnjim zatiranjem v župnijski skupnosti.
