Pastoralna sinoda? Kaj res?!

7

križ razpokaTo je misel, ki mi kar naprej roji po glavi in mi ne da, da v miru skrbim za svojo malo deco, ki mi jih je neskončno dobri Bog, v svoji usmiljeni ljubezni do mene nevredne grešnice, podaril. Deset let je namreč tega, kar sem stopila v Sveti zakon in samo Bog ve, kaj bi od njega ostalo, če bi oba z možem ne visela na zakramentih, zlasti na sveti pokori in sveti evharistiji. S prihodom vsakega otroka sva vedno bolj odkrivala bogastvo Svetega krsta, ki nama je sploh omogočil na pravi način vstopiti v svet teh malih bitij in jih vzgojno spremljati. Ob smrtih najinih dveh nerojenih otrok sva se okrepčala z bolniškim maziljenjem, ki me je spremljalo tudi skozi zadnjo nosečnost. Le-ta je kljub zelo slabim napovedim pripeljala do rojstva zdravega sina. Bogu tisočkrat hvala in Tebi, mati Marija!

No, potem pa je prišlo prvo sveto obhajilo našega prvorojenca. Ob redni katehezi sva ga starša opremila še z obhajanjem prvih petkov in sobot, molitvijo rožnega venca, študijem katekizma in branjem življenjepisov, ki so nas med drugim navdušili za bolj pobožen sprejem evharistije. Tako se je naš prvoobhajanec, sledeč zgledu svojega očeta, odločil za sprejem svojega prvega Svetega obhajila kleče in na usta, kot to dopušča in priporoča vatikansko navodilo Zakrament odrešenja. Rezultat: med obhajanjem ga je njegov katehet prisilil, da je Jezusa sprejel na roke in ga zatem še trikrat javno ponižal s tem, da ga ni hotel obhajati, prav tako njegovega očeta ne. Sledila je prepoved ministriranja, ker taki ministranti, ki bi se obhajali kleče in na usta, pač jasno, da niso primerni, prav tako pa je naš dušni pastir zamahnil čez celo našo družino.

No, tako smo zdaj praktično izločeni iz lastne župnijske skupnosti, češ da jo motimo, kot to redno piše v župnijskem listu. Zanimivo, da je družina z več majhnimi otroki z obhajanjem kleče in na usta, moteča za zbrane vernike. No, pa saj to človek požre in lepo molče prenaša žalitve, tako kot ona druga družina, ki mi je potožila, da tečejo z otrokom ven, vsakič, ko se le-ta oglasi. Kaj pa bodo, ubogi reveži, opomnjeni od ambona in grajani z očitajočimi pogledi župnijske skupnosti… Poznam, poznam. Pač se premakneš v drugo župnijo, kjer so te celo veseli in navdušeni, da tvoj neprimerni otrok ministrira. A kaj, ko vidiš, da se to ne dogaja samo tu pri nas, ampak tudi drugim ljudem po svetu. No, tam se dogajajo še hujše stvari, pa tudi o njih slišimo z najvišjih mest bolj malo …

In tu se vrnem na misel, ki mi kar naprej roji v glavi, ko poslušam poročila s sinode. Da se ne bo dotikala doktrine in jo zanima le pastorala. Kaj res? Smele besede iz ust ljudi, ki so s pastoralo v zadnjih desetletjih Cerkev spravila na kolena. No, pa saj to še ne bi bilo slabo, če bi res šla Cerkev zdaj lepo na kolena v spokorniški pepel, a kaj, ko imajo naši vodilni možje vse kaj drugega v mislih. Namesto, da bi vzeli cerkvene dokumente iz predalov, kamor so jih zaklenili in ljudi poučili, kaj so z zakramentom Svetega zakramenta prejeli v dar in s kakšnimi sredstvi naj bi ga celo življenje odvijali, v imenu samooklicane avtoritete lastne vesti pridigajo hedonizem v dvoje. Namesto, da bi prenehali s čaščenjem človeka in Najsvetejše vrnili v središče bogoslužnega obhajanja, žugajo s prižnic zoper pobožnost in zmerjajo s farizejem vsakega, ki raje časti Boga kot njih. Namesto, da bi ljudem široko odprli dostop do vrelcev milosti, ki tečejo iz spovednice in od oltarja, puščajo ljudi nepoučene, da živijo v smrtnih grehih kontracepcije, splavov in drugih oblik zapiranja zakoncev nasproti življenju, skritih pod krinko odgovornega starševstva.

Ne, na sinodi se, tako je vsaj slišati, raje pogovarjajo o obhajilu ljudem, ki živijo v prešuštvu in o blagoslavljanju homoseksualnih zvez. Recimo, da gre za manjšino, ki zagovarja taka nemogoča stališča. Mogoče, da večina sinodalnih očetov sploh ni zato in je za ohranitev zatečenega stanja. Smo lahko zadovoljni? Daleč od tega. Če se namreč ne pove cela resnica naše vere, zlasti pa o Svetem zakonu in če se na podlagi tega ne izdela resni pastoralni program, potem smo s to sinodo kaj malo dosegli. Ne znam si namreč predstavljati, da bi nova evangelizacija lahko šla mimo katoliških zakonskih spalnic. V njih se mora vrniti blagoslovljena voda in zibelka. Se sliši preveč enostavno?

Verjetno, a družina je v resnici zelo enostavna stvar. Prav imajo tisti, ki pravijo, da družina ni naravna stvar. Res je, družina je Božja stvar in zato je tako preganjana. In ker je Jezusova, mora biti preprosta kot otrok. Otroke namreč lahko sprejemaš in jih vzgajaš samo s ponižnim srcem. Takšno srce bi morala imeti tudi naša pastorala. Pa ga ima? Mar je niso same sladke besede o usmiljenju, ki slabo zakrivajo vse pastoralne opustitve in zlorabe? No, pa bodi dovolj besedi. Mene moja sladka dolžnost kliče med lonce. In v molitev. In v cerkev, dokler imam še sploh kam iti…Po tem, kako sem opravila svojo dolžnost oziroma izpolnjevala zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, bom namreč sojena ter zatem napotena v nebesa, vice ali pekel. In prav nič mi ne bo pomagalo, da so me moji pastirji o tem kaj malo, daleč premalo poučili in jasno posvarili. Pa vas?

P. S. Članek žal puščam nepodpisan, ker želim zaščititi svoje otroke pred nadaljnjim zatiranjem v župnijski skupnosti.

7 KOMENTARJI

  1. da je Jezusa sprejel na roke in ga zatem še trikrat javno ponižal s tem, da ga ni hotel obhajati, prav tako njegovega očeta ne
    ==============
    Ali ste o tem poročali nadrejenim? Mislim, da bi morali.

  2. Sveti Frančišek se je šel miroljubno pogovarjat s strašnim muslimanom,župljani pa si ne upajo vnaprej pogovoriti in dogovoriti o svojih željah in potrebah s svojim župnikom?…meni v gornji pripovedi preprosto nekaj ne štima ali pa kaj bistvenega manjka in ji zato ne verjamem v celoti…Kako so že nekoč rekli taki preveč zasebni strogi pravovernosti:”biti bolj papeški od papeža”mar ne?…Sicer so pa že davno farizeji tudi Jezusa Kristusa spraševali,zakaj njegovi učenci jedo kar z nečistimi rokami….gotovo neznani pobožni avtor prispevka dobro pozna ta del v Evangeliju in ve,kaj jim je odgovoril…

    • Ker poznam dogodek, lahko potrdim, da drži v polnosti. Ali po Cerkvenih pravilih človek lahko sprejema obhajilo kleče? DA. Tisti, ki želijo prejemati kleče, ga lahko prejemajo – jaz ga prejemam stoje in na roko.
      O tem sta se dotična starša pogovorila s svojim župnikom in z njim kontaktirala tudi pisno in po elektronski pošti.
      O tem je bil obveščen nadškof, ki je očitno župnika opomnil in dal prav staršem.
      Župnik je o tem pisal v glasilu (česar pa družina ni prebrala, ker so bili na dopustu in so bili pri sveti maši v drugih – romarskih krajih).
      Temu je sledilo ponižanje pred celotnim župnijskim občestvom, ki je bilo pri sveti maši – odklonitev obhajila na jezik in kleče.
      Naslednji ukrep je bil prepoved ministriranja fanta, ki je želel prejemati obhajilo kleče in na usta.
      Zanimivo – župnik ne dovoli obhajati otroka na usta in kleče, takoj po obhajilu pa od vseh ministrantov zahteva, da pred oltarjem kleče zmolijo zahvalno molitev.
      Škof je o tem obveščen, vendar zaradi ‘obilice dela’ še ni odgovoril na prošnjo za pomoč.

  3. Kdor se pusti poniževati, bo ponižan.

    Velja skozi vso zgodovino in skozi vse čase in sisteme.

    Napisala si mnogo bridkih resnic o duhovniškem stanu.

    Kaj hočemo, priznati si bo treba, da je poklic duhovnika v velikem povprečju enak poklicu mehanika, gozdarja, kmeta, vodovodarja – pač obrtniški poklic.

    (Vzemi v roko odlično knjigo velikega papeža Leona I. ali tudi Leon Veliki imenovanega (peto stoletje po Kristusu) s krasnim naslovom in še bolj odlično vsebino : Pastoralno vodilo (in se boš precej zamislila nad duhovniki).

    Vse, kar opisuješ, mi je dobro znano iz lastnih izkušenj, še več pa iz doživljajev drugih.

    Pa poglejmo, kako so se obnašali duhovniki, ki sem jih poznal, pred petdesetimi in štiridesetimi, tridesetimi leti.

    Spominjam se dobro, da nekateri niso marali revnih družin (posebej, če je bilo še veliko otrok); nikoli, tudi če so bili deset ali dvajset let na fari, takih družin niso obiskali, čeprav so take družine zvesto izpolnjevale krščanski nauk (spoved, maše, obhajilo, verouk, procesije…)
    Nasprotno, pa niso manjkali pri nobenem bogatinu, posebej ne tam, kjer je bila pečenka in vino in potica na mizi (krščanska drža je bila tukaj na stranskem tiru. Saj razumeš – Bog je daleč, pečenka pa tukaj.)
    Če je umrl revež, ga je pokopaval en duhovnik, če bogatin pa dva, če je šlo za še večji „kaliber“ pa celo več njih.

    Pišeš o ponižanju, ki ga je doživel tvoj fantiček. Če bi se to zgodilo mojemu otroku, ne bi več prestopil cerkvenega praga.
    Ali je vaš duhovnik svetnik, ali je tako bogaboječ, da vsak dan obiskuje bolnike, lačne nasičuje, nage oblači,…močno dvomim, da je poln tako lepih čednosti, da tako oholo ravna.

    Vem iz lastne izkušnje, kako je duhovnik „grozil“ šolarjem, da kdor ne bo hodil k verouku, ne bo šel k birmi.
    Ampak, ko je prišla birma, so bili birmani vsi.
    Kako je to mogoče?
    Vemo, kateri ključ odklene vsaka vrata (beri: denar). Celo taki, ki so bili v vseh osmih letih pri verouku morda samo trikrat v vsakem letu, so bili birmani.
    Res pa je, da so bili bogati.

    (Morda ti je znan primer duhovnika, ki je izjavil, da Jezus ni vodil krstnih knjig (ta duhovnik je odletel iz župnije, ker je bil tako zanikrn, da tudi krstne knjige ni pisal – ampak, denar iz „pušice“, je pa zmeraj preštel. No, vsaj tukaj je bil redoljuben).

    Vse, kar pišeš, sem doživljal preko različnih situacij tudi sam.
    Kako sem se rešil takih nespodobnosti do mene ?

    Enostavno sem nehal hoditi v farno cerkev. (Itak je precej faranov lep primer farizejev.)

    In sem se preselil v Ljubljano in ali misliš, da je bilo tam kaj drugače ?

    Ne, še večje grozote sem doživel.

    (Tako je maše daroval tudi duhovnik, katerega duhovna in telesna ljubezen je sedela v prvi klopi pred oltarjem. Tudi še v visoki nosečnosti. Seveda je vse prišlo na dan. Danes bi rimski škof rekel, da duhovnik ni imel – discipline – (da bi vzdrževal celibat). Ker je bila afera res velika, je duhovnik moral oditi za zmeraj od oltarja.

    Da ne bom predolg – napišem samo še par besed:
    sem toliko časa na svetu, da vem, kako zgleda „božji klic“, kakor pravijo za duhovnika – „Bog ga je poklical!“.
    Vem, da kar nekaj današnjih duhovnikov žuli župnijske klopi, ker so jih „ujeli“ drugi duhovniki; nekateri, ker so mame tako želele, spet tretji, ker je oče želel „da bi eden bil duhovnik“.

    Nekatere teh zgodb so se končale res tragično, s popolnim propadom človeka in njegovim velikim ponižanjem.

    Tudi med redovnicami najdemo take nesrečne primere.

    Vedeti pa moraš, da je katoliška Cerkev v procesu popolne desakralizacije, dokler se okoli oltarja sprehaja vsaka „posrana in poscana“ rit, dokler vsak lahko z umazanimi, smrkavimi rokami prejema Najsvetejše,…je pot v propad odprta na stežaj.

    • Napačno citirate Sv,pismo,temperantia,a to gotovo veste,mar ne?Jezus pravi namreč: “Kajti vsak,kdor se povišuje,bo ponižan in kdor se ponižuje,bo povišan.”Lk 14,11-Tudi sicer so vaša “dejstva” farizejsko zgražajoče se posploševanje in vsepočezno nepravično obsojanje..Res pa je,da Gospod tudi danes ne odganja grešnikov,tako kot jih ni,ko je hodil po Palestini. Kliče nas in nas uči, odpušča grehe,ozdravlja in oživlja.

    • Skrajno nesramno napisano. Vredno izbrisa administratorja. In najbrž tudi uvrstitve na ban listo. Poden podna.

Comments are closed.