Pasti oziranja na Zahodni Balkan

0
237

Če bi premieru Pahorju res uspelo na Brdo pri Kranju pripeljati tudi srbskega predsednika Tadića bi bil to zares velik uspeh. Toda, zakaj bi Tadić tja sploh prišel? S predsednikom Evropskega sveta van Rompuyom, španskim predsednikom vlade Zapaterom ali španskim zunanjim ministrom Moratinosom (če bodo na Brdu res vsi) se srbskemu predsedniku ni pretežko sestati tudi drugje in brez prisotnosti ostalih voditeljev regije. Srbija sedaj predvsem čaka, ali bo junija Evropska unija res dala zeleno luč za uveljavitev v času slovenskega predsedovanja EU podpisanega pridružitvenega sporazuma. Za ta namen Srbija srečanja na Brdu ne potrebuje.

Prisrčnost Pahor Kosor

S Tadićem ali brez njega je konferenca na Brdu lep uspeh, za katerega pa se zdi, da ga – morda preveč očitno – potrebuje Slovenija bolj kot države regije, katerim naj bi bil namenjen in ki naj bi na Brdu še enkrat dobile verbalna zagotovila o svoji evropski prihodnosti. Nam bodo za to zares hvaležne? Lahko seveda pozdravimo vse napore, namenjene uveljavitvi Slovenije kot nekakšnega mentorja držav Zahodnega Balkana, toda premier Pahor srečanja na Brdu ni sklical sam, ampak bo skupni gostitelj s hrvaško premierko. Ali s tem Slovenija le nudi pomoč hrvaškim aspiracijam, da se – zlasti po vstopu v EU – uveljavi na Zahodnem Balkanu kot vodilna EU država regije? Kaj Slovenija pričakuje od Hrvaške v zameno za takšen slovenski altruizem?

Prisrčnost odnosa med Pahorjem in Kosorjevo je lahko morda na osebni ravni celo resnična, toda kar se tiče odnosov med državama je neprepričljiva in vprašljiva, njena nenaravnost pa se kaže tudi v večstransko zgovornem dejstvu, da hrvaško članstvo v EU bolj podpira slovenska kot hrvaška javnost. Ni negotov le izid arbitraže, negotova je še vedno celo usoda arbitražnega sporazuma v Sloveniji (v torek bo znano šele, kaj o njem meni Ustavno sodišče). Morda je bil arbitražni sporazum res edina pot – konec koncev ima Slovenija za svoj pogled na mejo s Hrvaško tudi mednarodnopravne argumente. A arbitražni sporazum bi se moral zgoditi v soglasju z opozicijo – če že ne prej, vsaj z upoštevanjem sugestij resnih, politično neobremenjenih strokovnjakov: da se arbitražni sporazum ratificira z dvotretjinsko večino in da hkrati parlament sprejme interpretativno razlago sporazuma ter sklep, da pridružitvenega sporazuma s Hrvaško ne bo ratificiral dokler Hrvaška ne bo implementirala arbitražnega sporazuma v celoti. Na to sta morda najbolj tehtno pred časom opozorila nekdanji ustavni sodnik Janez Čebulj in dr. Miro Cerar.

Potrebno je povedati bistveno: Hrvaška ni želela dvostranskega reševanja mejnega vprašanja s Slovenijo, ker nima politične volje za tesnejše odnose med državama. To je pravzaprav obžalovanja vredno dejstvo. Temu dejstvu nesorazmerno je pretiravanje s toplino odnosa med obema predsednikoma vlade. Misli premierke Kosorjeve in ostale Hrvaške so namreč drugje – pri vodilni vlogi Hrvaške na Zahodnem Balkanu, vlogi, pri kateri je Slovenija današnji Hrvaški nepotrebna in celo moteča. Kaj lahko si zamislimo, kako bosta čez nekaj let hrvaška zunanji minister in premier razlagala skrivnosti Balkana na zasedanjih Sveta EU.

Zgodovinska dediščina

Tudi Srbija je pripravljena Sloveniji nekoliko pomagati v njeni želji, da se v sedanji Evropski uniji prikaže kot “ekspertka” za Balkan; navsezadnje v Beogradu raje vidijo slovenskega kot hrvaškega eksperta. Toda tudi Srbija bo pozabila na Slovenijo v trenutku, ko se bo zanesljivo zavihtela na konja, ki jo popelje v EU. Do takrat bi morala Slovenija predvsem urediti vprašanje razdelitve premoženja po sporazumu o nasledstvu, Srbiji jasno povedati, naj se ne vpleta v vprašanje “izbrisanih” in vprašanje ureditve položaja novodobnih manjšin ter za vprašanje premoženja slovenskih podjetij najti trajno rešitev, ne samo stalno podaljševanje roka za ureditev tega vprašanja med podjetji samimi. (Vprašanje premoženja omenjamo na zadnjem mestu, saj gre za relativno majhne zneske, ki ne zaslužijo tolikšne pozornosti, kot jo je vprašanje deležno v medijih.)

Slovenija bo morala kmalu ratificirati finančno za nas zelo težak socialni sporazum s Srbijo, za katerega pa nismo s srbske strani – razen podaljševanja omenjene uredbe glede podjetij – dobili še ničesar. Po drugi strani nelagodje zbuja prizadevanje nove demokratične Srbije, da – ob siceršnjem priznavanju srbskih vojnih zločinov in bolj iskrenem sodelovanju s haaškim sodiščem kot Hrvaška – poskuša povleči popolno simetrijo med vsemi v vojno v nekdanji Jugoslaviji vpletenimi stranmi. Slovenija se mora na primeren način zoperstaviti takšni reinterpretaciji zgodovine, ki bi navsezadnje lahko postavila pod vprašaj tudi legitimnost slovenske osamosvojitve.

Vzvodi vplivanja

Po drugi strani si Slovenija v EU ne bo našla privržencev z nekritično podporo EU-aspiracijam nekdanjih jugoslovanskih republik. Tudi sebi ne bo naredila veliko usluge, če bodo te v EU še preden bo pri njih doma z ustrezno ravnjo vladavine prava zagotovljena pravna varnost našim naložbam in naši trgovini. Večina držav Evropske unije le še iz vljudnosti podpira širitev na Zahodni Balkan; morda bi ga podprle zares, če bi se v teh državah začele dogajati resnične reforme. Slovenija bi zato tudi sama morala pogojevati svojo podporo želji po EU s konkretnimi reformami in v te reforme prvenstveno usmeriti svojo razvojno pomoč. Ta še naprej ostaja tako zelo skromna, da z njo Slovenija v regiji nima pravih vzvodov in ne zagotovljenega prihodnjega vpliva. Zakaj ne bi npr. Slovenija vsako leto podeljevala bogate nagrade za posameznike in organizacije iz jugovzhodne Evrope, ki so se posebej izkazali na nekaterih za regijo ključnih področjih: medetnično sožitje, boj proti korupciji, gospodarski razvoj.

Politični potencial za Slovenijo se skriva v osamljeni in obubožani Makedoniji, v BiH (kjer bi bila na mestu humanitarna gesta za male varčevalce nekdanje LB – seveda brez pravnega prejudica) in morda Črni gori. Nikjer slovenski vpliv in relativno ugodna slovenska podoba nista vnaprej zagotovljeni. Hrvaška in Srbija le še čakata, da se s članstvom v EU emancipirata – četudi še ne po ekonomski moči – s Slovenijo. Zato je pri našem oziranju na jugovzhod potrebna realnost in previdnost. Morda so države nekdanje Jugoslavije trenutna rešitev za upad slovenskega izvoza v lanskem letu, toda ne bi smele še enkrat postati potuha za Slovenijo.

Gledano z zunanjepolitičnega in varnostnega vidika je za nas miren jugov-vzhod izjemnega pomena in vanj velja vlagati. A zunanjepolitično mesto Slovenije je v srednji Evropi, v družbi z Avstrijo in državami višegrajske skupine in z upanjem, da znova zbudimo zanimanje za Slovenijo tudi v Nemčiji. V tem pogledu ptujsko srečanje Pahorja, Kosorjeve in Tadića in govorjenje o rojstvu “personalne trilaterale” (premišljen koncept ali novinarjem navržena floskula?) pošilja napačne signale. Slovenija naj si raje izbori mesto mentorja malim igralcem v regiji, v kateri se bo kmalu spet vnelo rivalstvo med Srbijo in Hrvaško.

Prijava

Za komentiranje se prijavite