Partnerstvo za izhod iz krize: »Dajmo narediti tisto, …

06 tonin

kar je cenejše za Slovenijo, kar je boljše za prihodnje generacije.«

Matej Tonin je poslanec Državnega zbora in vodja poslanske skupine NSi. Z njim smo se pogovarjali o stanju demokracije, predsedniškem dodatku, odnosu do polpretekle zgodovine, predlogih stranke za izhod iz krize, odnosih med pomladnimi strankami in drugih načrtih stranke.

Ali imamo v Sloveniji pravo demokracijo, ali pa se še posebej v zadnjem obdobju leta ali dveh, bližamo karikaturi le te? Vas stanje demokracije skrbi?

Omenjeni trendi me zelo skrbijo, zlasti se mi zdijo zaskrbljujoče raziskave, ki kažejo, da so ljudje nad demokracijo iz dneva v dan bolj razočarani. Že slavni Winston Churchill je rekel, da zaenkrat človeštvo še ni domislilo boljše ureditve, boljšega sistema. V Sloveniji je zaskrbljujoče zlasti to, da se vodi sistematična kampanja proti političnim strankam. Politične stranke so vendarle osnova za delovanje demokracije. Demokracijo smo si težko izborili, zato kamorkoli grem, ljudi spodbujam, naj ne nasedajo lažnim prerokom, ki jim govorijo, da obstajajo boljši sistemi. Smo jih imeli, pa se je izkazalo, da so zelo krvoločni in narodu puščajo težke posledice. Zato je edino zdravilo proti uličnim vstajam in manipulacijam lobijev, da se ljudje udeležujejo volitev. Zgolj volitve so tisto demokratično orodje, kjer lahko sooblikuješ družbo. Ne pristajajte na floskule ‘vsi so isti’. Majhna udeležba na volitvah pomeni, da razni lobiji lahko vzdržujejo svoj vpliv.

Tudi mediji so eden najpomembnejših elementov demokratičnega dogajanja. Je slovenski medijski prostor uravnotežen ali ni? Opredelite se prosim do kvalitete osrednjih slovenskih medijev in njihovega vpliva na javno mnenje?

Mediji so ključni za demokracijo. Če mediji prinašajo ljudem popačeno sliko oziroma del informacij zamolčijo, drugi del pa potencirajo, potem vplivajo na tok dogodkov. To je velika moč, ki jo mediji imajo, se jo zavedajo in zelo velikokrat tudi izkoriščajo. V Sloveniji je medijska scena časom in trenutkom primerna. To pomeni, da se v času krize mediji ne borijo za kvalitetno vsebino, ampak se borijo predvsem za preživetje. Na svojih straneh, v svojih novicah objavljajo predvsem stvari, ki pritegnejo bralce, to pa so senzacionalistične, rumene teme.

Opazna je vaša povečana prisotnost v osrednjih medijih – imajo po vašem mnenju za to kakšne konkretne razloge?

Takoj po moji izvolitvi sem bil deležen velike pozornosti medijev, ki imajo pomladno orientirano uredniško politiko. V vseh teh medijih sem dobil veliko medijskega prostora. Mislim, da sem bil eden prvih desnih poslancev, ki sem dobil po volitvah celostranske intervjuje. Potem se je zgodil nek preobrat, kjer se je odnos teh medijev do mene dramatično spremenil. Zdaj sem morda več prisoten v ostalih medijih. En razlog je, da nimam nobenega problema komunicirati z mediji. Vem, da je to del moje službe in se medijem ne izogibam. Če me nekdo prosi za izjavo, jo tudi dam. Drugi razlog pa je, da mediji iščejo konflikte. Če se kaže kakršenkoli konflikt na desnici, tovrstne zgodbe mediji vedno takoj pograbijo. To sta glavna dva razloga, zakaj mislim, da je zdaj prisotnost v drugih medijih večja.

05 toninVse tri pomladne stranke ste pripomogle k ohranitvi Kučanovega predsedniškega dodatka. Zanima nas, kako vidite vlogo Milana Kučana skozi diapazon vseh njegovih funkcij od predsednika Zveze komunistov Slovenije, do dvakratnega mandata predsednika države, do njegove vloge strica iz ozadja v zadnjih 10. letih?

V javnosti se res ustvarja vtis, da sem za tisto glasovanje odgovoren samo jaz. Če pogledate natančno, lahko vidite, da so za končen rezultat odgovorne vse tri pomladne stranke. Izpostavlja se samo mene, vendar je znano, da 2 poslanca SDS in kar 4 poslanci SLS niso glasovali proti. Če bi samo eden izmed teh glasoval proti, slavnega dodatka ne bi bilo. Tisto usodno glasovanje se je zgodilo decembra 2012, ko se je zdelo, da je Slovenija vendarle na pravi poti. Ustavno sodišče je zavrnilo referendum o slabi banki, o slovenskem državnem holdingu. Začeli so se kazati prvi znaki gospodarskega okrevanja. Sprejeli smo pokojninsko reformo, sprejeli smo proračun in to z glasovi opozicije. To so bila za Slovenijo pomembna dejanja. V začetku leta 2013 so nas čakale pomembne naloge. Sprememba referendumske zakonodaje, čakal nas je sprejem zlatega fiskalnega pravila. Za oboje smo potrebovali glasove opozicije. Pred glasovanjem o predsedniškem dodatku se je napovedoval konflikt med opozicijo in koalicijo. Za naloge, ki so nas čakale v prihodnosti, se mi je ta konflikt zdel nepotreben. Najbrž je tudi del koalicijskih in pomladnih poslancev razmišljal podobno kot jaz, zato pri glasovanju kar deset koalicijskih poslancev ni glasovalo proti predlogu opozicije. To je vsa resnica in vsa dejstva, vse ostalo so interpretacije za mojo diskreditacijo. Čeprav sem zelo jasno povedal, da jaz z Milanom Kučanom nimam nič, da na njegov – v starem izrazoslovju – lik in delo gledam izrazito negativno. Bil je vodja Zveze komunistov Slovenije, organizacije, ki je odgovorna za številne krivice in druge zločine, ki so se zgodili po vojni v Sloveniji in je prispeval k temu, da še danes številne krivice niso odpravljene. V dobri veri, da nam v letu 2013 uspe speljati nekaj ključnih političnih reform, sem spregledal vse simbolne razsežnosti glasovanja.

Še eno občutljivo vprašanje. Kako vidite podobo partizanstva glede na nekatera dejstva II. svetovne vojne kot so: do poletja 1942 likvidacija 941 civilistov, izvensodni poboji po vojni; nekaznovanost storilcev; 600 evidentiranih morišč po državi, … ?

Kdorkoli pogleda številke, so mu zadeve popolnoma jasne. Če veste, da je bilo v Sloveniji med letoma 1941 in 1945 ubitih 100.000 ljudi, med njimi okrog 500 nemških vojakov, potem vam je kristalno jasno, da v prvi vrsti ni šlo za boj proti okupatorju, ampak za revolucijo in državljanjsko vojno. Komunistična partija je okupacijo in vojno izkoristila za prevzem oblasti, po vojni pa je svojo oblast zločinsko utrjevala s poboji več kot 15.000 sodržavljanov. To je velika rana na narodovem telesu, ki očitno ostaja odprta še danes. Žalostno je, da po toliko letih država še vedno ni sposobna zagotoviti vsem žrtvam dostojnega pokopa. Dostojen pokop je osnovna civilizacijska norma, neodvisna od tega, na kateri strani ste bili med in po drugi svetovni vojni. Ker tega nismo storili, je veliko ljudi še vedno čustveno ranjenih. To je glavni razlog, zakaj se težko osredotočamo na prihodnost in se vedno znova vračamo v preteklost. Prepričan sem, da si tisti, ki so jim med in po vojno ubili starše, brate in sestre, ne želijo maščevanja nad rabljem. Želijo si zgolj opravičila in priznanja trpljenja.

Ali naj se (in če da, kako) današnja politika in družba ukvarjata s temi vprašanji zgodovine?

Moja ocena je, da bi se tega bremena preteklosti lahko otresli s tremi ukrepi. Prvič, pokop si zaslužijo vsi in za to je odgovorna država. Drugič, storjene krivice je potrebno popraviti, tudi preko sodnih postopkov. Tiste, ki so bili neupravičeno prizadeti, je potrebno rehabilitirati. In tretjič, politika se mora te teme lotevati s spoštljivostjo. In kot njen uspeh bodo štela konkretna dejanja: kaj smo naredili za popravo krivic in spravo.

Kakšne možnosti za uspeh pripisujete morebiti novonastali konzervativno-liberalni stranki, v katero bi se vključili nekateri posamezniki, ki so izstopili iz Virantove stranke in drugi vidni posamezniki, ki se v javnosti pojavljajo v različnih vlogah?

Kot demokrat ne nasprotujem ustanavljanju nobene politične stranke. Ljudje svoje politične ambicije, interese, uresničujejo na različne načine in če nekdo čuti, da jih v sedanji ponudbi ne more uresničiti, potem jaz ne vidim nič spornega, če poskušajo ustanoviti svojo oz. novo stranko. Bojim pa se, da gre za lažen vtis izboljševanja politične ponudbe. Prepričan sem, da je na desnosredinski, konzervativni, pomladni strani ponudba dovolj široka, dovolj različna. Imate tri različne stranke. Teme, ki jih odpirajo civilno-družbene organizacije, ki se jih v javnosti predstavlja kot eno od možnosti za ustanovitev nove stranke, ne govorijo nič drugega in nič drugače kot že ustanovljene stranke na pomladni, desnosredinski strani. Bistveno vsebino k ponudbi na pomladni strani ne bodo dodali, bodo pa morda razdrobili glasove.

Kaj naj slovenska politika v prihodnje stori, da bo država leta 2014 izšla iz recesije?

Kratkoročno nam lahko izredno škodi, če si zatiskamo oči in če si ne priznamo dejstev, takšna kakršna so. Mi bomo v prihodnjem letu potrebovali: milijardo evrov za predvideni proračunski primanjkljaj, 3,8 milijard bomo potrebovali za poplačilo starih dolgov, kar je že skoraj 5 milijard. In če k temu dodate še denar, ki ga bomo potrebovali za sanacijo bančnega sistema, ki se giblje po optimističnih ocenah od 1,2 milijarde vse do 7 milijard, vam je kristalno jasno, da bomo v letu 2014 potrebovali okrog 10 milijard evrov. To je več kot en letni proračun. Zdaj je vprašanje, kje bomo ta denar dobili? Če si bomo zatiskali oči in govorili, da je vse super, da lahko te milijarde dobimo brez problema na mednarodnem finančnem trgu, potem bo cena tega zatiskanja oči zelo velika. Morda je Slovenija celo sposobna na finančnih trgih dobiti 10 milijard evrov. Kdo ne bi posojal denarja evropski državi po zelo visokih obrestih? Te obresti bi bile med 5 in 7%, kar pri 10 milijardah pomeni okrog 600 milijonov. Če zaprosimo za pomoč preko ESM, je ta obrestna mera lahko tudi okrog 1%. Torej, v prihodnjem letu lahko prihranimo 500 milijonov evrov, če si samo ne zatiskamo oči. Da bom še bolj nazoren: če si ne zatiskamo oči, lahko prihodnje leto prihranimo za dvakratnik davka na nepremičnine, kjer je predviden priliv 250 milijonov. Zato je bil tudi poziv Nove Slovenije, da se sestane celoten slovenski politični vrh in se iskreno pogovori, kaj narediti. Ideja našega partnerstva za izhod iz krize je v tem, da bi se celoten slovenski politični vrh vsedel za isto mizo, si pogledal v oči in rekel: »Dajmo narediti tisto, kar je cenejše za Slovenijo, kar je boljše za prihodnje generacije.« To so konkretne stvari, o katerih se bo potrebno v kratkem odločiti in v Novi Sloveniji si prizadevamo, da bi prišlo do nekega pametnega dogovora.

Dolgoročno so stvari problematične in terjajo bolj drzne akcije. Če bomo vseskozi stvari po malo spreminjali, ne bomo nikoli rešili problema. Problemi v Sloveniji so tako globoki, da je potrebno začeti radikalno spreminjati stvari, gledati nanje drugače, drugače voditi. V Novi Sloveniji si prizadevamo stvari spreminjati na boljše s tremi ukrepi. Prvič, nujno moramo znižati davke. Sliši se kontradiktorno, ker ima vsak vtis, da z znižanjem davkov zmanjšaš prilive v proračun. Morda na prvi vtis res, ampak zdrava kmečka pamet pravi, da višji kot so davki, bolj se ljudje izogibajo plačevanju davkov. Nižji kot so davki, večja je pripravljenost za plačevanje davkov. Če želimo narediti Slovenijo konkurenčnejšo, moramo znižati davčno obremenitev in krati poostriti nadzor. Danes vlada dela ravno obratno: povišuje davke in zaostruje nadzor. Kaj se bo zgodilo? Državo bo pripeljalo do neke točke, ko enostavno teh bremen ljudje ne bodo zmogli, zapirali bodo podjetja, izgubili bomo še več delovnih mest in še bolj bomo na tleh. Znižanje davkov in poostren nadzor bo na dolgi rok prinesel rezultate, saj bo ljudem ostalo več za trošenje. Več kot bodo trošili, hitreje se bo vrtelo slovensko gospodarsko kolo. Drugič, zmanjšati moramo javni sektor. Vprašati se moramo, zakaj smo lahko nekaj let nazaj delali z 20.000 javnimi uslužbenci manj. Privoščimo si lahko takšno javno upravo, kot jo lahko plačamo. Za en teden bi morali odpustili vse javne uslužbence in nato nazaj zaposliti toliko javnih uslužbencev, kot si jih lahko privoščimo. Tretjič, politiko moramo umakniti iz gospodarstva. Če hočemo odklopiti lobije od državnih jasli, potem moramo za državna podjetja dobiti odgovorne lastnike, ki lobijem ne bodo pripravljeni izplačevati rent za nič dela in tako uničevati podjetja in delovna mesta. Malo je tistih tujih investitorjev, ki bi v Slovenijo prišli zaradi tega, da bi podjetje zaprli, veliko je takšnih, ki bi prišli zaradi slovenskega znanja in trga. Zagovorniki nacionalnega interesa, so z drugimi besedami zagovorniki odtekanja državnega denarja v privatne žepe.

04 toninDotakniva se še razmer v stranki. Najprej vprašanje glede vaših jedrnih volivcev, do katerih naj bi bila vsaka stranka posebej pozorna, še posebej če se želi širiti na polje okrog jedra. S čim NSi prepričuje te svoje volivce, da je še vedno njihov legitimni zastopnik?

Če politiko razumeš kot delo za skupno dobro, potem moraš biti ambiciozen, ker s štirimi poslanci ne moreš storiti toliko, kot bi lahko storil s 25 ali 30 poslanci. Mene ne zanima nišna ali rezervna stranka, ki bo vegetirala na 5, 10 poslancih. Delal bom na tem, da Nova Slovenija postane največja stranka v Sloveniji. Večji kot bomo, večji vpliv bomo imeli na urejanje stvari v Sloveniji. Šele tako bomo lahko uveljavili večji del našega programa. Glede jedrnih volivcev in strategije pa naslednje. Mi nismo spreminjali programskih usmeritev, nismo spreminjali pogledov na preteklost in prav tako ne pogleda na prihodnost. Udeležujemo se istih prireditev, istih žalnih slovesnosti, ki se jih morda nekateri prej niso udeleževali. Nova Slovenija dosedanjih programskih pozicij ni spreminjala, nadgrajujemo pa naše dosedanje poudarke. Vsaka stranka, ki ima ambicijo biti največja, mora ljudem zelo jasno povedati, kako bo upravljala z državo. Nova Slovenija je bila doslej najbolj prepoznavna po tem, da se je energično borila za popravo krivic iz preteklosti. K temu pa dodajamo nove poudarke, veliko govorimo o naši ekonomski politiki. Ljudem jasno povemo, kako si prizadevamo urejati javne finance, kako si predstavljamo ustvarjanje novih delovnih mest. Edina večja sprememba v delovanju Nove Slovenije je ta, da se v zadnjem obdobju bolj posvečamo ekonomskim temam. V tem ne vidim nič slabega. Gre za nadaljevanje tradicije našega prvega predsednika dr. Bajuka.

Kako vidite razhod NSi z odvetnikom Radovanom Cerjakom in v kakšni vlogi ste se pri tem znašli Vi? Ste Vi osebno poskušali najti rešitev za obe strani?

Pri njegovem izstopu sem bil izpostavljen zgolj kot grešni kozel, pravi razlogi za izstop gospoda Cerjaka pa so popolnoma drugje. Predobro poznam ozadja in vem, da g. Cerjak ni izstopil iz razlogov, ki jih je navedel javno. Imel je povsem konkretna pričakovanja, ki mu jih stranka ni mogla uresničiti. Tukaj bi zaključil. Ne želim javno prati umazanega perila.

Ali nista izjavi o nameri postati najmočnejša stranka na desnici in o desnih sponzorjih prispevka v časniku Svet 24 neutemeljeni oziroma nespretno piarovsko oblikovani, hkrati pa vseeno vnašata nemir med pomladne stranke?

Moja ambicija je, da Nova Slovenija postane največja stranka. To se ne bo zgodilo samo po sebi, ampak moramo za ta rezultat krepko garati. Prvič, utrjujemo teren in sistematično prenavljamo občinske odbore povsod po Sloveniji oz. jih postavljamo na novo tam, kjer ne delujejo. Drugič, tipične vsebine po katerih je NSi znana že danes in je prepoznavna:  boj za popravo krivic, boj za pozitivno družinsko politiko,  želimo nadgraditi z novimi vsebinami, ki so ključne za prihodnost države. Dobra alternativna ekonomska politika je ključna. Tretjič, v stranko želimo vnesti samozavest, da je preboj mogoč. Imamo znanje, imamo voljo in imamo ekipo. V 10 letih, kar je naš cilj, da postanemo največji, se marsikaj spremeni. V 10 letih je SDS prišla iz 4 poslancev na 29 poslancev, v 11 letih je LDS prišla iz 36 poslancev na nič poslancev. V 10 letih se je v slovenski politiki marsikaj spremenilo. Čas dela za Novo Slovenijo. V naših prizadevanjih ne vidim nobene zaletavosti in nobene napetosti. Gre za zdravo ambicioznost. Prizadevanj drugih pomladnih strank ne zaničujemo in jim želimo vse dobro.

Sedaj pa na drugi del vašega vprašanja. Zdi se mi nenavadno, da sem najbolj napaden s strani medijev, ki imajo pomladno uredniško politiko. Sprašujem se, kaj sem hudega  storil pomladni opciji, da moram stalno prenašati neosnovane napade. Ali sem kadarkoli ogrozil vlado Janeza Janše? Nisem. Ali sem kadarkoli pri interpelaciji glasoval proti pomladnim ministrom? Nisem. Ali sem kadarkoli ogrozil ekonomsko politiko in pomembne ekonomske projekte naše vlade? Nisem. Nikamor nisem prestopil. Želim si, da bi vsem pomladnim strankam šlo dobro. Boljše kot nam bo šlo, večje bodo možnosti za sestavo močne pomladne vlade. Zaradi vsega naštetega, ne razumem pomladno orientiranih medijev, da me tako silovito napadajo. Na koncu si vse to lahko razložim le tako, da očitno nekoga moti moja ambicija po veliki Novi Sloveniji. Morda je moja predrznost v tem, da na glas govorim, da si ne želim, da bi Nova Slovenija odigravala zgolj vlogo rezervne stranke. V zvezi s konkretnimi napadi v Svetu 24 pa je moja trditev izhajala iz tega, da so bile obtožbe in teorije zarote podobne kot v nekaterih drugih pomladnih medijih.

03 toninČe še ostaneva pri pomladnih strankah. Ali ste mnenja, da ljudje lahko prepoznavajo razlike med temi tremi strankami – po vsebini, načinu dela, nastopanju v javnosti? Ali lahko to štejemo kot zdravo tekmovalnost?

V interesu vseh, ki želijo dobro Sloveniji, bi moralo biti, da pomladne stranke dosežejo čim boljši rezultat. Dejstva kažejo, da kadarkoli so bile na oblasti pomladne stranke, je Sloveniji šlo dobro in so se zgodile pomembne odločitve, ki imajo dolgoročno pozitivne posledice. Bodo pa morali nekateri sprejeti, da so na desnici tri samostojne stranke. Te tri stranke imamo sicer zelo veliko skupnih oz. podobnih programskih vsebin, zato lahko odlično sodelujemo. So pa tudi stvari, kjer so stranke različne, ampak te razlike se ne smejo potencirati in govoriti, da gre za konflikt na desnici. Različnost morajo ljudje razumeti, kot dodano vrednost, kot širšo ponudbo.

S kakšnimi ukrepi znotraj stranke nameravate udejanjiti vaše izjave o močni okrepitvi položaja NSi na politični desnici?

Kakšni so naši cilji? Na vsakih volitvah želimo podvojiti naš razultat. To pomeni na naslednjih volitvah 8 poslancev, potem iz 8 na 16 in nato iz 16 na okrog 30. To so naši ambiciozni cilji za prihodnjih 10 let. To je s trdim delom in dobro vsebino mogoče doseči. Ljudem moramo jasno povedati, kako si predstavljamo, da bodo jutri živeli. Ponuditi moramo alternativno in kredibilno ekonomsko politiko. Pospešeno delamo na ekipi, ki bo to sposobna realizirati. Oblikovali smo vlado v senci, gospodarski klub. Poleg ekonomske politike in izgradnje pravičnejše Slovenije preko reforme sodstva, je naša naloga tudi ta, da v Sloveniji vzpodbujamo nekoliko več optimizma in samozavesti.

Bi hoteli v zaključku pogovora še karkoli dodati, česar se še nismo dotaknili.

Če imaš jasne cilje, potem lahko tem ciljem slediš, če jasnih ciljev nimaš, potem je vsaka pot prava. Slovenci smo bili do sedaj vedno uspešni, ko smo imeli jasne cilje. Ko smo hoteli imeti samostojno državo, smo jo dosegli. Ko smo hoteli vstopiti v Evropsko unijo, NATO, sprejeti evro, smo tudi te cilje dosegli. Zdi se, da smo se na nek način izpeli in da nam manjka vizije, kje vidimo Slovenijo v naslednjih dvajsetih letih. O naših prihodnjih ciljih bi morali danes več govoriti. Pogrešam te razprave.

Kako žena spremlja vaše delovanje v politiki, kako reagira na napetosti, ki se jih čuti v medijih? S čim zapolnita čas, ko politiko odložita v kot?

Jaz sem srečen in Bogu hvaležen, da mi je dal tako družino. Če ne bi imel podpore moje družine, staršev, zdaj žene, potem bi že davno obupal. Moje politično življenje je za mojo družino seveda stresno. Zlasti v začetku letošnjega leta, ko so se pojavile tudi grožnje s smrtjo, so bile stvari precej neprijetne. Moji najbližji so ob neosnovanih napadih name še bolj prizadeti kot sem sam. Spomnim se očeta, ki en teden ni mogel spati, ker se je toliko sekiral zaradi komentarjev na spletnih straneh pod novicami. Doma smo se dogovorili, da se doma o politiki ne pogovarjamo. Tudi oče je nehal brati komentarje. Od doma sem čez teden od jutra do poznega večera, zato tiste redke skupne trenutke z ženo res ne posvečava politiki. Trudim se, da vsaj v nedeljo, na Gospodov dan, v celoti preživim z družino, začenši z mašo, z obiski in posvečanju družinskim zadevam. Sem vesel in Bogu hvaležen za svojo družino.

Gospod Tonin, hvala za pogovor in Vaše odgovore.

Pogovor sva pripravila: Marko Jerina in Jani Drnovšek.

Foto: Marko Jerina