Partizansko gibanje v sedanji občini Tržič 1941 – 1942

Z odločitvijo Ustavnega sodišča, da poveličevanje totalitarizma v demokratični R Sloveniji ni dopustno, se odpira revizijski proces, ki vsakemu od nas omogoča široko mavrico pristopov.

Eden je prav gotovo, na novo premisliti in razumeti okupacijo, revolucijo, partizansko gibanje, protikomunizem, državljansko vojno, kolaboraciji z okupatorjem in stalinizmom itd.

Ko sem pred četrt stoletja kot režimski zgodovinar pisal zgodovino partizanskega gibanja v sedanji občini Tržič, sem skušal povedati čim več o posameznih usodah in razumeti tudi družbene in ideološke nagibe, ki so jih vodili.  

Okupatorska agresija in rasistični teror sta stisnila okupirane v strahovit primež. Komunisti so se po napadu na Sovjetsko zvezo odločili za upor ne glede na ceno, ki so jo morali plačati sami in njihovi sodelavci pa tudi sonarodnjaki.

Prikazi posameznih usod nam približajo čas, ki je mlel ljudi in ga ne moremo dojeti, če gledamo črno-belo.

Prav tako  nas sešteti podatki opozarjajo na neusmiljeno logiko revolucionarjev, ki so svoj bes usmerili bolj proti domačinom kot proti okupatorjem. V samo bistvo komunističnega projekta je bila vsajena tudi državljanska vojna, v kateri so komunisti skušali uničiti vsakega tekmeca.

Pred četrt stoletja seveda ti razponi dobe in revizijsko popravljanje zavajanj in laži sistema, ohranjanja in razvijanja titoističnega sistema, ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil niso bili tako očitni kot dandanes.  

Revizija zgodovinskega spomina je spravni proces. Ta ne pomeni pomiritve. Pomeni nemir vesti, ki zahteva od nas tudi kesanje, sočutje, obžalovanje zaradi dogodkov, ki so  za mnoge pomenili smrt, druge so hudo prizadeli, malokoga pa pustili neprizadetega. To kesanje in obžalovanje pa pomeni tudi iskanje poti v prihodnost, v kateri se skušamo izogniti tragediji preteklosti.

Omenimo tragedijo družine Purgar. Sin Rudi je bil ustreljen 4. decembra 1941 v Dragi, sin  Albin 8. julija 1942 na Čegelšah. 28. julija 1942 so bili v Bistrici pri Podbrezjah ustreljeni oče in mož Jože s sinovi Maksom, Jožetom in Petrom.

Marijo, ženo Rudija Purgarja, internirajo Italijani.

9. julija 1942 so bile izseljene v Nemčijo mati Jožefa Frančiška, hčere Marija, Jožefa in Ljudmila ter stara mama Marija Purgar. Bronislava Ovsenek, dekle Maksa Purgarja, je bila izseljena noseča in je v taborišču rodila hčerko Maksimilijano.

Nesrečna vdova in mati je po 14 letih povedala: “Kako mi je bilo tedaj, ko sem zvedela, da nimam nikogar več, pa res ne morem povedati, vem samo to, da sem bila bolj mrtva kot živa. Bolečina srca je bila neizmerna in rane, ki so tedaj nastale, ne bodo nikoli zaceljene. Ko sem se leta 1944 vrnila domov v puščobo in samoto, sem mislila, da ne bom živela niti eno leto, a glejte, sedaj jih je minilo več kot 14, pa še vedno živim. Človek prenese več, kot misli.”

Ljudem v nesreči je lažje, če jih obdaja sočutje. In tega niti svojim titoizem ni privoščil, kaj šele tistim, ki jih je preganjal.

Rokopis iz leta 1986, ki pripoveduje osnovno zgodbo in objavljeno besedilo iz leta 1991, ki se posveča bolj strukturni analizi in biografskemu izboru, najdete na spletni strani Memores.

Foto: Hervardi