Ob 76 – letnici strmške tragedije: Dražgoše so si opomogle, Strmec pa ne

9
731
Zgodba, podobna dražgoški zgodbi. Razlika je v tem, da so si Dražgoše opomogle, Strmec pa ne.

Vas Strmec se nahaja na pomembni t. i. »predelski cesti«, ki je bila v preteklosti z več vidikov še veliko pomembnejša kot danes, čeprav je danes prometa, predvsem zaradi turizma, veliko več, kot ga je bilo včasih. Po tej cesti so potovali trgovci, vojaki in romarji. Zanimivo bi bilo ugotoviti in vedeti, kdo vse je potoval mimo Strmca. Morda sta po predelski cesti v drugi polovici 9. st. na enem izmed potovanj iz Moravske v Rim ali pa iz Rima v Kocljevo Panonijo potovala tudi sozavetnika Evrope, sv. brata Ciril in Metod. Vsekakor so po tej cesti korakali rimski, beneški, avstrijski, napoleonovi, italijanski in nemški vojaki.

Kdo ve, koliko spopadov in mrtvih je bilo v preteklosti na tej predelski cesti

Ob tej cesti so stale pomembne utrdbe: predelska trdnjava, Kluže in Hermanova utrdba. Ni slučajno, da so tu, v prvi polovici 16. st. morda pa še prej, zgradili cerkev posvečeno nadangelu Mihaelu, ki je »voditelj nebeške vojske«, je pa tudi zavetnik vojakov. Kdo ve, koliko spopadov in mrtvih je bilo v preteklosti na tej cesti.

Čeprav so umrli krute smrti, so umrli s pogledom na lepoto Julijskih Alp. Izpred kapele sv. nadangela Mihaela, kjer je pred požigom vasi stala gotska cerkev, občudujemo Loško steno, v bližini pa vemo, da so Mangart, Jalovec, Jerebica, Rombon … Kljub temu se tu, ko mašujem, ne počutim dobro. Kapela stoji tik ob cesti, po kateri poteka, posebej v času poletne turistične sezone, kar gost promet. Predvsem so moteči motoristi brez dušilcev na »avspuhu«. Tudi če med sv. mašo dežuje ali piha, je zoprno.

Upam, da bo nekoč v prihodnosti iz Loga pod Mangartom proti Rablju zgrajen predor in bo Strmec zaživel v večjem miru, z manj prometa in z več ljudmi. Če so l. 1905 za potrebe vojne in rudnika zgradili predor »Štoln«, zakaj ne bi v prihodnosti, ko so tehnične možnosti neprimerno večje, zgradili predor za promet. Menda bi bil predor iz Loga pod Mangartom do Rablja dolg okoli 2 km, okoli 5 km pa bilo potrebno, pa, če bi z zaobšli tudi Rabelj.

Vsako leto je v Strmcu sv. maša za strmške žrtve

Pred začetkom 2. sv. vojne je bilo v Strmecu 35 hiš, v katerih je živelo okoli 190 prebivalcev. V vasi je bilo veliko več človeških glasov in veliko manj ropotanja avtomobilov in motorjev, kot danes. Trenutno v vasi stalno živijo le štirje prebivalci: Rozalija in sin Andrej Pohar, Marica in sin Branko Črnuta. Marica, ki je v vasi še edina živa priča strmške tragedije, je trenutno, zaradi infarkta, v jeseniški bolnišnici. Vse ostale hiše so vikendi ali pa so zapuščene. Lastniki več ali manj praznih hiš so, poleg Slovencev iz raznih krajev Slovenije, tudi Egipčani, Angleži in Rusi. Vikendaši, ki so hiše kupili, so pomrli ali ostareli, njihovih otrok in dedičev pa v Strmec ne vleče tako kot starše, si za to ne znajo ali pa ne morejo vzeti časa.

Vsako leto je v Strmcu, na nedeljo okoli 11. oktobra, sv. maša za strmške žrtve. Tudi letos smo se v nedeljo ,13. oktobra 2019, zbrali k sv. maši, 76 let po strmški tragediji.

Kmalu po kapitulaciji Italije je Loška partizanska četa začela, pod vodstvom narodnega heroja Ivana Likarja – Sočana (roj. 9. 9. 1921 v Logu pod Mangartom, pri Mraku), z akcijami proti Nemcem. Pred tem so večkrat napadli italijansko vojsko. V nedeljo, 10. oktobra 1943, so se odločili za prvi napad na 71. pehotno divizijo nemške vojske. Loška četa je pod Strmcem, »Pri Mlinču« (odcep za Mangrtsko sedlo), napadla konvoj nemških vojakov. Po navedbah v literaturi so partizani ubili 5 nemških vojakov, med njimi tudi enega oficirja, in ranili 17 nemških vojakov, od tega enega oficirja (Jaka Vadnjal, Domovanje v raju. Zgodovina Loga pod Mangartom, Tolmin 2009, str. 193). Zvečer so se partizani umaknili na varno.

Dražgoše so si opomogle, Strmec pa ne

Strmška bitka je bila zaključena, sledila je strmška tragedija, maščevanje Nemcev. Še isti večer, v nedeljo, 10.10. 1943, so Nemci zbrali vse moške v Mejkovi gostilni, kjer so jih celo noč zasliševali. Naslednji dan, v ponedeljek, 11.10.1943, so vse ženske in otroke zbrali v šoli in jih nagnali peš v Log pod Mangartom. Po odhodu otrok in žena so vas zažgali. V hiši je zgorela nepokretna Helena Vencelj, stara 87 let. Nato so pod Mejkovo domačijo ustrelili 16 moških.

Nikakor ne moremo opravičiti nacističnega nasilja. Po pripovedi domačinov je oficir, ki je bil ranjen, na smrtni postelji prosil vnuka, da gre v Strmec. Nisem poklican, da presojam motive, etičnost, vojaško upravičenost in pametnost odločitev Loške čete, vsekakor pa se mi zdi sporno razlagati to bitko kot zmago: »Oktobra četa zmaga v spopadu z Nemci v vasi Strmec«. Kakšna zmaga, če so partizani zbežali, Nemci pa so zažgali vas, pobili 17 domačinov, ostale pa so izgnali?

Zgodba, podobna dražgoški zgodbi. Razlika je v tem, da so si Dražgoše opomogle, Strmec pa ne.

Ni dovolj graditi »hiše«. Potrebno je graditi »dom« in »domovino«

V času zavezniške uprave je zavezniška vojska v času od 19. avgusta 1946 do 5. februarja 1947 sezidala 24 novih hiš (pred tem jih je bilo 35!). Ko so bile hiše dokončane, so mnogi Strmčani hiše prodali za vikende in se v resnici niso vrnili v Strmec. Vas ni nikoli ponovno zaživela. Kot je bilo že povedano, danes v Strmcu stalno živijo samo štiri osebe (nekoč okoli 190).

Iz te zgodbe se lahko naučimo, da ni dovolj graditi »hiše«. Potrebno je graditi »dom« in »domovino«. Da hiša postane dom je potrebna družina, so potrebni ljudje, otroci … Hiša postane dom, ko v njej zadiši po sveže pečenem kruhu, ko je med člani družine spoštovanje, dobrohotnost in ljubezen. Dokler tega ne bomo doumeli in za to »umirali« vsi državljani, še posebej in veliko bolj pa župani, poslanci, ministri, predsednik vlade in predsednik države, bomo padali strmo navzdol in bo Strmec postajal vedno bolj simbol našega naroda in ljudstva. Bog, obvaruj nas tega!

Na dan šestega, zadnjega Marijinega prikazanja v Fatimi, 13. oktobra 2017, se je na oblačni in deževni dan zgodil sončni čudež. Med deset minutnim poplesavanjem sonca v Fatimi, ki je sijalo, grelo, a ni ljudi zaslepilo in jim poškodovalo vida, temveč je osušilo od dežja premočeno množico, so se dogajala spreobrnjenja in ozdravljenja. Naj nam Marija izprosi, da Sonce osuši solze in rane vseh, ki so bili vpleteni v strmško tragedijo.

Vidkinja Lucija, katere zavetnica je priprošnjica za vid, je zaklicala: »Glejte sonce!« Naj se po Marijini priprošnji zavedamo, da nas pravo Sonce vedno dobrohotno razsvetljuje in greje. Glejmo Sonce! Živimo v Svetlobi!

STRMŠKE ŽRTVE

  1. Jožef Vencelj: Strmec.
  2. Anton Valas: Strmec, Mažjev.
  3. Andrej Vencelj: Strmec.
  4. Ferdinand Kuk: Strmec.
  5. Jožef Štrukelj: Strmec, Mejkov. Poleg njega je bil ustreljen tudi njegov sin Jožef.
  6. Jožef Štrukelj: Strmec, Mejkov. Še ni bil star 18 let (roj. 7.9.1925).
  7. Franc Vencelj: Strmec. Poleg njega je bil ustreljen tudi njegov sin Franc.
  8. Franc Vencelj: Strmec.
  9. Anton Pohar: Strmec, Matijev. Poleg njega je bil ustreljen tudi njegov brat Andrej.
  10. Andrej Pohar: Strmec, Matijev.
  11. Andrej Vencelj: Strmec.
  12. Andrej Vencelj: Strmec, star 82 let. Najstarejši med talci.
  13. Karlo Kuk: Strmec 20, Šmonov.
  14. Andrej Štrukelj: Strmec. Poleg njega je bil ustreljen njegov brat Miha.
  15. Miha Štrukelj: Strmec.
  16. Anton Možina: Strmec, Tončev.
  17. Helena Vencelj: Strmec, Htinova. Najstarejša žrtev. Stara 87 let. Nepokretna, zgorela v postelji.

Strmške žrtve, počivajte v miru in pri Bogu prosite za nas, ki živimo ob predelski cesti!

Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju, da bomo rešeni ob poslednji sodbi!

9 KOMENTARJI

  1. Po nemško-italijanski- madžarski zasedbi Slovenije so vse stranke začele organizirati odpor. Glavna dilema je bila, kako se izogniti trpljenju civilistov zaradi okupatorskih maščevanj, zato so meščanske stranke odlagale začetek odpora na kasnejši čas, ko bi se približale zavezniške fronte in bi odpor postal smiseln tudi v vojaškem smislu, saj je bilo vsakomur jasno, da sami proti nacistom in fašistom ne morejo nič, razen da izzovejo maščevanje.
    Tudi partizansko vodstvo je to dobro vedelo, a mu civilnih žrtev in trpljenja ljudi ni bilo mar. Toliko boljše, če so bile žrtve – žrtve morajo biti, je bilo geslo! In tako smo dobili Rašico, Dražgoše, Frankolovo, Komen in sosednje vasi na Krasu in številne druge nesrečne kraje, ki so med vojno utrpeli velike človeške in materialne žrtve, med njimi je tudi Strmec.
    “Časniku” hvala za lep članek z obnovo spomina na nesrečnike iz Strmca, ki so zaradi brezčutnosti in lahkomiselnosti tako partizanov kot Nemcev izgubili vse, kar so imeli – tudi življenje!

  2. Koliko naših vasi je nastradalo samo zaradi “osvoboditeljev”!
    In kako vizionarsko je napovedal naš véliki pesnik France Balantič osebno usodo s pesmijo V ognju groze plapolam in usodo tisočev s pesmijo S prstjo zasuta usta.
    Kakšna škoda, ker je prezgodaj umrl!!! Presegel bi samega Prešerna.

  3. Dobro poznam to (nekdanjo) vasico, ljudi in njihovo nesrečno zgodbo. Zavestno so bili žrtvovani, ne za zlato svobodo, za katero so dobro vedeli, da ne bo prišla, ampak za revolucionarne boljševistične cilje. Zato je čaščenje Ivana Likarja – Sočana za heroja odvratno dejanje. Temu se reče banditizem!
    Sicer pa bi rad zvedel za eno samcato vojaško zmago partizanov nad okupatorsko vojsko; napad iz zasede in nato pobeg ne more po nobeni vojaški definiciji veljati za boj, vojaški spopad. Ko je zmanjkalo pričevanj partizanskih pravljičarjev o znamenitih lokalnih bojih (npr. za “goro jurišev” na Graški gori), za katere domačini ne vedo nič, so nam vsiljevali Neretvo in Sutjesko (Džilas: “Pa saj smo samo bežali!”) pa sremsko fronto (kjer so brezsmiselno v prvih vrstah padali tisoči zajetih mladih neizkušenih Srbov – kraljevih pristašev) pa goriško fronto pri nas (kjer so brez vsakega smisla tik pred koncem vojne množično padali mladi in neizkušeni partizani). Edino pravo in omembe vredno je bilo odporniško gibanje v Franciji pod vodstvom De Gaulla in na Poljskem (Armia krayowa).

  4. Iz nemških arhivov bi bilo treba pobrati podatke ali je bil ranjen več kot eden ali je bil sploh kdo mrtev… Če so podatki tako pripravljeni kot za potrebe “Dražgoš”…
    Komplet s stroški bi predor zgradili Italijani, ker je bila konec osemdesetih let, ko so pri Trbižu gradili avtocesto in hitro železnico. Tam je bila vsamehanizacija. Trbižu je bilo to v interesu, ker se je čutil zaprtega le v eno linijo Avstrija – Italija, spodobna cesta v takratno Jugoslavijo pa bi mu odprla še tretjo možnost. Imeli so že priupravljen projekt. Rabili so le formalen pristanek Jugoslavije, takoj za tem dogovor s slovensko stranjo…
    Ni bilo posluha in informacije iz ljubljanske strani potom vikendaša iz te doline, so prišle vesti, da tudi vpliven pomladnik v Peterletovi vladi ni hotel nič slišati o predoru.
    Za dobre in jujne stvari ni nikoli prepozno, čeprav je izgubljenega neizmerno veliko, zlasti odseljenih mladih ljudi iz cele Bovške in nižje, ki so ustvarile potem svoje družine v tujini, nekaj tudi tukaj.
    To se v Sloveniji še dogaja in zopet bolj močno. Zaviranje podjetništva, ki je že, zaviranje namer mladih podjetnikov z uničevanjem ali sploh izogibanje ustvarjanju teh pogojev
    Tudi ključna državna infrastruktura, med katero bi moral biti za celotno dolino Soče tudi predor pod Predelom pa znani predor ter dopolnitve k cestnemu križu in posodobitev celotne železnice, ne le nekaj kilometrov pred Luko Koper…, kaže na popolno nasprotje tega, kar je za odbstoj in napredek države nujno. Zgosožždovina se ponavlja. Tukaj čez so v glavnem divjale plenilske “zmage” vojska kolonizatorjev v službi nacij ali gospodarskega ali strateškega podrejanja in nazadnje ideoloških okupacij internacionalnih povezav, ki dobivajo danes značaj in ime globalne. Podrejanje tem poteka na razne načine, tudi z raznimi imeni, ki grozijo biti uzakonjena: sovražni govor, hujskanje proti interesom države in njene varnosti. Namesto oblast, se govori o državi. Torej miselnost se po novoreku daje v okove “naša oblast, to je država”. Kdor govori proti oblasti, ogroža državo! Umetno ustvarjene ogroženosti s strani raznih objektivnih ali izmišljenih nevarnosti ne dovoli več ugibanja, akj še le nasprotovanja! To je zdaj v zraku, neopazna ali slabo vidna praksa in manjka še nedvoumna uzakonitev dvoumnih zakonov, ki bodo veljali za drugorazredno rajo. Spomnimo: tajni predpisi in zakoni so v Jugoslaviji že bili, da ne bo izgledalo kot nakladanje.

  5. “Podrejanje tem poteka na razne načine, tudi z raznimi imeni, ki grozijo biti uzakonjena: sovražni govor, hujskanje proti interesom države in njene varnosti. Namesto oblast, se govori o državi.”

    Namesto več demokracije in svobode, pomeni zdaj “globalizacija” in “multikulturnost” v končni posledici manj demokracije in podrejenost tiraniji, ko nam bodo drakonski “družbeni” zakoni odrejali, kaj lahko mislimo, govorimo, kako se moramo oblačiti, kako se obnašati v družbi in doma!
    To pa so tisti pravi ideali “levice”, ki jih skozi vse po vrsti propadle revolucije dvajsetega stoletja ni uspela vsiliti, enkrat skozi boljševizem (komunizem), drugič skozi fašizem in tretjič skozi nacizem. Zdaj se pretvarja, da to zahtevajo meglene in poneumljene “človekove pravice”, ki jih po novem vsiljujejo od zunaj – očitno so se strnili okoli nikoli razpuščene Kominterne ali njenega dediča. Ta podtalna mednarodna organizacija je zdaj živa bolj kot kdajkoli in skrbno zamaskirana v napredno, pravično in človekoljubno masko – v resnici pa je vse prej kot to.
    Bomo spet nasedli tej skrbno polakirani podtalno vodeni socialistični demagogiji in se – nekoč najnaprednejši kontinenti – pogreznili v stoletno nazadovanje, tiranijo in moralni ter materialni propad?

    • Orvel je to izjemno dobro prepoznal in analiziral za bralca lahko razumljivo prispodobo.
      Danes se mlade draži in mobilizira v te vrste tudi z “skrbjo za okolje”. Res je treba odpraviti onesnaženje, toda podnebne spremembe, ki topijo led na severu, niso zaradi vpliva človeka.
      Je pa to dejstvo pri slovenskem zimskem turizmu popolnoma prezrto, da bodo ti vplivi otoplitev, že čez deset let, popolnoma uničili klasično zimsko ponudbo na slovenskih smučiščih.
      Ob skokovitem dvigu temperature, bodo stroški umetnega zasneževanja smučišč do višine 1800 metrov, tako narasli, da jih ne bo več smiselno pokrivati. V kolikor se v času petih let ne bo turizem na to pripšravil in razvil dodatno ponudbo, lahko večina teh smučarskih centrov zimo odpiše.
      Kanin ima najlepši del terenov potencialnega smučišča med 1800 in 2350 metri…, toda statistično se stacionarni gost smučar namesti le v krajih, kjer je več smučišč na razdalji največ pol ure od enega do drugega. Le v kraju, ki je oddaljen od velikih smučišč kot v Centralnih Alpah , je pripravljen na daljšo vožnjo do sosednjega smučišča. Statistika dalje govori, da je pripravljen gost bivati le v kraju, kjer lahko smuča na enem smučišču le dva dni in v naslednjih dneh še po dva dni, sicer ga tja ni. Kanin (pozimo odprti hoteli – obstoječi in novi) lahko “splava” obenem s prenovljenim smučiščem in predorom pod Predelom, zaradi česar se lahko gost na smučišče na Trbižu, do tamkajšnje avtoceste in železnice, pripelje v dvajsetih minutah. Od tukaj je le še skok do koroških smučišč.
      Potem pa bodo tukajšnje vasi, ki nimajo več šole, zaradi pomanjkanja otrok, hitro zaživele. Le s poletno sezono pa ostajajo še naprej v nekdanjih “petletkah”.

  6. Ideologijazlajestopilavprevelikečevlje in neizmerna škoda je, da zasužnjuje našo deželo, ker je nevarnost, da se ji ne bomo zmogli upreti, zaradi zaslepljenosti ter propadli z njo vred. “Cerkev ne bo propadla do konca sveta, toda koliko vere bo Gospod našel, ob svojem prihodu? lahko izginejo celi narodi, posušijo “morja”, poplavijo celine, kajti poslanstvo za preživetje dobrega ni v veliki količini zemeljskih predstav.

  7. Katastrofalno je bilo, da amriška zavezniška uprava ni zajela cele Slovenije in ostala tukaj do razpada komunizma v jugi. Tako bi lahko prišli rojaki iz sveta on bi imeli nepretrgane stike z zamejstvom. Švicarji bi se lahko zgledovali nad napredkom Slovenije. Sedaj je edina možnost, da ameriški zavzniki to ponovijo v sodobni obliki v okviru zavezništva NATO, saj se bo socialistična lutkovnaoblast sicer oddaljila od EU in Nata in zopet postala vzor totalitarnosti.
    Poškodovana mlada generacija je sedaj številčnejša od tiste v letu 1991 in ni pričakovati, da bi ti poneumljeni intelektualci naredili preboj, kot so ga takratni- so žabji kraki že kuhani in žaba se ne more več odriniti iz kropa v socialističnem loncu.
    Izgleda pretirano, vendar dogaanje je dejstvo, ki to potrjuje, le kdo je kuhan se bo temu smejal ali se celo zgražal. Nepopravljivo ali pa popravljivo s pomočjo od zunaj ali zgorajako je s tem pa vemo, da deluje drugačće, kot si predstavljamo. Najvišji v državi ima priložnoast narditi izpit iz eksorcizma.

Prijava

Za komentiranje se prijavite