Ob 76 – letnici strmške tragedije: Dražgoše so si opomogle, Strmec pa ne

Zgodba, podobna dražgoški zgodbi. Razlika je v tem, da so si Dražgoše opomogle, Strmec pa ne.

Vas Strmec se nahaja na pomembni t. i. »predelski cesti«, ki je bila v preteklosti z več vidikov še veliko pomembnejša kot danes, čeprav je danes prometa, predvsem zaradi turizma, veliko več, kot ga je bilo včasih. Po tej cesti so potovali trgovci, vojaki in romarji. Zanimivo bi bilo ugotoviti in vedeti, kdo vse je potoval mimo Strmca. Morda sta po predelski cesti v drugi polovici 9. st. na enem izmed potovanj iz Moravske v Rim ali pa iz Rima v Kocljevo Panonijo potovala tudi sozavetnika Evrope, sv. brata Ciril in Metod. Vsekakor so po tej cesti korakali rimski, beneški, avstrijski, napoleonovi, italijanski in nemški vojaki.

Kdo ve, koliko spopadov in mrtvih je bilo v preteklosti na tej predelski cesti

Ob tej cesti so stale pomembne utrdbe: predelska trdnjava, Kluže in Hermanova utrdba. Ni slučajno, da so tu, v prvi polovici 16. st. morda pa še prej, zgradili cerkev posvečeno nadangelu Mihaelu, ki je »voditelj nebeške vojske«, je pa tudi zavetnik vojakov. Kdo ve, koliko spopadov in mrtvih je bilo v preteklosti na tej cesti.

Čeprav so umrli krute smrti, so umrli s pogledom na lepoto Julijskih Alp. Izpred kapele sv. nadangela Mihaela, kjer je pred požigom vasi stala gotska cerkev, občudujemo Loško steno, v bližini pa vemo, da so Mangart, Jalovec, Jerebica, Rombon … Kljub temu se tu, ko mašujem, ne počutim dobro. Kapela stoji tik ob cesti, po kateri poteka, posebej v času poletne turistične sezone, kar gost promet. Predvsem so moteči motoristi brez dušilcev na »avspuhu«. Tudi če med sv. mašo dežuje ali piha, je zoprno.

Upam, da bo nekoč v prihodnosti iz Loga pod Mangartom proti Rablju zgrajen predor in bo Strmec zaživel v večjem miru, z manj prometa in z več ljudmi. Če so l. 1905 za potrebe vojne in rudnika zgradili predor »Štoln«, zakaj ne bi v prihodnosti, ko so tehnične možnosti neprimerno večje, zgradili predor za promet. Menda bi bil predor iz Loga pod Mangartom do Rablja dolg okoli 2 km, okoli 5 km pa bilo potrebno, pa, če bi z zaobšli tudi Rabelj.

Vsako leto je v Strmcu sv. maša za strmške žrtve

Pred začetkom 2. sv. vojne je bilo v Strmecu 35 hiš, v katerih je živelo okoli 190 prebivalcev. V vasi je bilo veliko več človeških glasov in veliko manj ropotanja avtomobilov in motorjev, kot danes. Trenutno v vasi stalno živijo le štirje prebivalci: Rozalija in sin Andrej Pohar, Marica in sin Branko Črnuta. Marica, ki je v vasi še edina živa priča strmške tragedije, je trenutno, zaradi infarkta, v jeseniški bolnišnici. Vse ostale hiše so vikendi ali pa so zapuščene. Lastniki več ali manj praznih hiš so, poleg Slovencev iz raznih krajev Slovenije, tudi Egipčani, Angleži in Rusi. Vikendaši, ki so hiše kupili, so pomrli ali ostareli, njihovih otrok in dedičev pa v Strmec ne vleče tako kot starše, si za to ne znajo ali pa ne morejo vzeti časa.

Vsako leto je v Strmcu, na nedeljo okoli 11. oktobra, sv. maša za strmške žrtve. Tudi letos smo se v nedeljo ,13. oktobra 2019, zbrali k sv. maši, 76 let po strmški tragediji.

Kmalu po kapitulaciji Italije je Loška partizanska četa začela, pod vodstvom narodnega heroja Ivana Likarja – Sočana (roj. 9. 9. 1921 v Logu pod Mangartom, pri Mraku), z akcijami proti Nemcem. Pred tem so večkrat napadli italijansko vojsko. V nedeljo, 10. oktobra 1943, so se odločili za prvi napad na 71. pehotno divizijo nemške vojske. Loška četa je pod Strmcem, »Pri Mlinču« (odcep za Mangrtsko sedlo), napadla konvoj nemških vojakov. Po navedbah v literaturi so partizani ubili 5 nemških vojakov, med njimi tudi enega oficirja, in ranili 17 nemških vojakov, od tega enega oficirja (Jaka Vadnjal, Domovanje v raju. Zgodovina Loga pod Mangartom, Tolmin 2009, str. 193). Zvečer so se partizani umaknili na varno.

Dražgoše so si opomogle, Strmec pa ne

Strmška bitka je bila zaključena, sledila je strmška tragedija, maščevanje Nemcev. Še isti večer, v nedeljo, 10.10. 1943, so Nemci zbrali vse moške v Mejkovi gostilni, kjer so jih celo noč zasliševali. Naslednji dan, v ponedeljek, 11.10.1943, so vse ženske in otroke zbrali v šoli in jih nagnali peš v Log pod Mangartom. Po odhodu otrok in žena so vas zažgali. V hiši je zgorela nepokretna Helena Vencelj, stara 87 let. Nato so pod Mejkovo domačijo ustrelili 16 moških.

Nikakor ne moremo opravičiti nacističnega nasilja. Po pripovedi domačinov je oficir, ki je bil ranjen, na smrtni postelji prosil vnuka, da gre v Strmec. Nisem poklican, da presojam motive, etičnost, vojaško upravičenost in pametnost odločitev Loške čete, vsekakor pa se mi zdi sporno razlagati to bitko kot zmago: »Oktobra četa zmaga v spopadu z Nemci v vasi Strmec«. Kakšna zmaga, če so partizani zbežali, Nemci pa so zažgali vas, pobili 17 domačinov, ostale pa so izgnali?

Zgodba, podobna dražgoški zgodbi. Razlika je v tem, da so si Dražgoše opomogle, Strmec pa ne.

Ni dovolj graditi »hiše«. Potrebno je graditi »dom« in »domovino«

V času zavezniške uprave je zavezniška vojska v času od 19. avgusta 1946 do 5. februarja 1947 sezidala 24 novih hiš (pred tem jih je bilo 35!). Ko so bile hiše dokončane, so mnogi Strmčani hiše prodali za vikende in se v resnici niso vrnili v Strmec. Vas ni nikoli ponovno zaživela. Kot je bilo že povedano, danes v Strmcu stalno živijo samo štiri osebe (nekoč okoli 190).

Iz te zgodbe se lahko naučimo, da ni dovolj graditi »hiše«. Potrebno je graditi »dom« in »domovino«. Da hiša postane dom je potrebna družina, so potrebni ljudje, otroci … Hiša postane dom, ko v njej zadiši po sveže pečenem kruhu, ko je med člani družine spoštovanje, dobrohotnost in ljubezen. Dokler tega ne bomo doumeli in za to »umirali« vsi državljani, še posebej in veliko bolj pa župani, poslanci, ministri, predsednik vlade in predsednik države, bomo padali strmo navzdol in bo Strmec postajal vedno bolj simbol našega naroda in ljudstva. Bog, obvaruj nas tega!

Na dan šestega, zadnjega Marijinega prikazanja v Fatimi, 13. oktobra 2017, se je na oblačni in deževni dan zgodil sončni čudež. Med deset minutnim poplesavanjem sonca v Fatimi, ki je sijalo, grelo, a ni ljudi zaslepilo in jim poškodovalo vida, temveč je osušilo od dežja premočeno množico, so se dogajala spreobrnjenja in ozdravljenja. Naj nam Marija izprosi, da Sonce osuši solze in rane vseh, ki so bili vpleteni v strmško tragedijo.

Vidkinja Lucija, katere zavetnica je priprošnjica za vid, je zaklicala: »Glejte sonce!« Naj se po Marijini priprošnji zavedamo, da nas pravo Sonce vedno dobrohotno razsvetljuje in greje. Glejmo Sonce! Živimo v Svetlobi!

STRMŠKE ŽRTVE

  1. Jožef Vencelj: Strmec.
  2. Anton Valas: Strmec, Mažjev.
  3. Andrej Vencelj: Strmec.
  4. Ferdinand Kuk: Strmec.
  5. Jožef Štrukelj: Strmec, Mejkov. Poleg njega je bil ustreljen tudi njegov sin Jožef.
  6. Jožef Štrukelj: Strmec, Mejkov. Še ni bil star 18 let (roj. 7.9.1925).
  7. Franc Vencelj: Strmec. Poleg njega je bil ustreljen tudi njegov sin Franc.
  8. Franc Vencelj: Strmec.
  9. Anton Pohar: Strmec, Matijev. Poleg njega je bil ustreljen tudi njegov brat Andrej.
  10. Andrej Pohar: Strmec, Matijev.
  11. Andrej Vencelj: Strmec.
  12. Andrej Vencelj: Strmec, star 82 let. Najstarejši med talci.
  13. Karlo Kuk: Strmec 20, Šmonov.
  14. Andrej Štrukelj: Strmec. Poleg njega je bil ustreljen njegov brat Miha.
  15. Miha Štrukelj: Strmec.
  16. Anton Možina: Strmec, Tončev.
  17. Helena Vencelj: Strmec, Htinova. Najstarejša žrtev. Stara 87 let. Nepokretna, zgorela v postelji.

Strmške žrtve, počivajte v miru in pri Bogu prosite za nas, ki živimo ob predelski cesti!

Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju, da bomo rešeni ob poslednji sodbi!