Partizani z begom zamudili priložnost, da bi ustvarili vsaj čisto majčkene “Termopile”

3

Zgodovino pišejo zmagovalci, tako je bilo že od starih časov dalje. Eden izmed najbolj legendarnih spopadov starega veka je bila bitka med Grki in Perzijci pri Termopilah leta 480 pred Kristusom (ne 480 pr. n. št!). Opis bitke najdemo v Herodotovih Zgodbah, kjer pa je ta “oče zgodovine” precej pretiraval s številkami o vojakih bojujočih se strani. Tako naj bi nekaj tisoč grškim vojakom stalo nasproti vsaj milijon Perzijcev. Današnje bolj stvarne ocene se nagibajo k 6000 do 7000 Grkom zoper 10.000 pa tja do morda 250.000 mož perzijske vojske, pri čemer je jasno, da mora imeti številna armada tudi ustrezno logistično podporo, od kuhinj dalje, zato vsi Perzijci tudi niso bili bojevniki. Skratka, verjetno je torej na grški strani sodelovalo do 7000 ljudi, od tega jih je padlo okrog 4000, na perzijski pa več deset tisoč do sto tisoč, od tega naj bi jih padlo okrog 20.000.

Bitka za Dražgoše v Wikipediji skupaj z bitko za Stalingrad???

No, premaknimo se za dobrih 2400 let naprej v zdaj za nas že precej oddaljeno leto 1942. Vzemimo, da nas zanimajo bitke v letu 1942 in se, kot stori danes večina (mladih), najprej zatecimo po pomoč k teti Wikipediji, npr. v tej povezavi. Tu naleti bralec na kratke opise bitk za leto 1942. Da skrajšamo, si poglejmo le nekaj ključnih kopenskih bitk v letu 1942. Že bežen pogled na število sodelujočih in izgube kaže na obseg bojevanja, njihov pomen in tragiko, ki je zaznamoval to dogajanje. V bitki za Stalingrad številke sodelujočih presežejo milijon na vsaki strani, da o žrtvah sploh ne govorimo, saj prav tako presegajo šestmestno številko. Nekaj manjše, pa nič manj tragične so številke v bitkah pri El Alameinu in Bitki za Bataan.

Ampak tu smo iz še enega razloga, takoj za geslom Battle of Bataan, najdemo, glej no glej, geslo Battle of Dražgoše, kjer po omenjenem viru sodeluje 200 partizanov in 4000 Nemcev, žrtev pa je nekaj deset na vsaki strani, pa še tu je narava žrtev docela drugačna, saj gre ob dogodku za tragiko domačinov takoj potem.

In čeprav je osebna tragika vsake smrti enako huda, se vseeno človek vpraša, kakšen “fake news” pa je tale zapis v Wikipediji? A je res čisto vsak vojaški dogodek že bitka? Na tem mestu se ne spuščam v posamezne številke, ki sem jih v danem primeru povzel iz citiranega vira, vsekakor pa bodejo v oči velikostni razredi sodelujočih armad in njihovih izgub. Kako lahkotno vzporeja avtor zapisa kot pomembne dogodke v letu 1942 tiste z nekaj deset sodelujočimi z resničnimi bitkami, kjer je sodelovalo sto tisoč in več borcev.

Partizani z begom zamudili priložnost, da bi ustvarili vsaj čisto majčkene “Termopile”

Tu imamo nekakšno zrcalno verzijo “fake news”, kot je tista z začetka zapisa. Če je Herodot pretiraval s številkami, je avtor zapisa o Dražgošah pretiraval s pomenom. Dogodki, kjer se je med vojno nekaj deset pripadnikov odporniškega gibanja soočilo z okupatorji, so se vrstili v marsikateri okupirani državi, pa se zato kot “bitka” še ne pojavijo s svojim geslom.

In še ena posebnost bode v oči. Če smo začeli s Termopilami,  z njimi še končajmo. Tam je v legendarnem boju 300 Spartancev branilo svojo deželo do zadnjega moža. V Dražgošah pa je šlo za čisto navadno provokacijo in potem za precej nečasten beg. Če bi partizani s tisto svojo akcijo mislili resno, bi bilo v danih razmerah najbolje, da je sploh ne bi začeli! Ko pa so jo nespametno že začeli, so z begom zamudili priložnost, da bi ustvarili vsaj čisto majčkene “Termopile”, ki bi bile – morda – vredne našega spoštljivega spomina. Tako pa so ustvarili le nespamet, beg, sramoto in laž.

In še nauk zgodbe? Ko v Dražgošah vsako leto gostijo podpornike partizanske mitologije, se zavedajmo, da je mitologija daleč od resnice, zato pa hitro kaj blizu fanatizma. Danes mora biti kritičen bralec ves čas na preži, da loči ljuljko od pšenice; še posebej v Sloveniji, ki je prepredena z ljuljko, je naša naloga nepretrgana podpora vzgoji za resnico.

Vira:

Herodot iz Halikarnasa. 1955. Zgodbe. DZS, Ljubljana.
https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_military_engagements_of_World_War_II

3 KOMENTARJI

  1. Kaj menijo domačini o bitki v Dražgošah?
    (Pesem pokojnega Štulcovega Andreja s Studena)

    KP je Dražgoše izbrala,
    da svojo igro bi kazala.
    Dražgošani so prosil’ na glas,
    “Ne kličte vi gorje na nas!”

    Od cerkve, Jelenišče, čez Peči,
    pripravljen oder že stoji,
    “Pojdite stran, da nam pretečo
    vi ne nakopljete nesrečo!”

    A partija jih ne posluša,
    krvavo igro tu poskuša,
    pripravljeni so že igralci,
    zdaj pa manjkajo le še gledalci.

    Prišla je strašna publika,
    vsa v zeleno bel oblečena.
    Na Rudno prišli so z vozovi,
    gledalci s šarci in topovi.
    In zarad’ drage vstopnice
    se strašna drama koj začne.

    Krvava igra tri dni traja,
    igralcem druzga ne ostaja,
    kod da bežijo kam in koder,
    gledalci planejo na oder.

    To niso bili več gledalci,
    to strašni b’li so maščevalci.
    Še režiser jo sam pobriše
    in teče iz goreče hiše.

    Še en pogled vaščanom bežen,
    “Zdaj naš namen je tu dosežen!
    Nemcem račune poplačajte,
    nam hvaležnost izkazajte,
    da zdaj ponesel se bo glas,
    daleč po svetu tu od vas.”

    Kar Dražgošani so slutil’
    to se tud’ z njimi je zgodil’.
    Račun bil je pa tak strašan,
    da grozen je še dons ta dan:

    vse moške vrste so pobite
    in žene vse v črno ovite.
    In kot izpraznjena dvorana,
    vsa vas je z zemljo poravnana.

    Kot snopje na požeti njivi,
    pobit’ vaščan’ – ničesar krivi –
    le igra partije in zloba,
    sta krivi njihovega groba.

    Če vzameš ljuliko za setev,
    podobno temu pride žetev.

  2. Šlo je za revolucijo in njene učinke, ne za borbo proti Nemcem. Res je bila provokacija, a zgled za revolucijo. Partijcem ni bilo mar za žrtve. Dražgošani so jim bili kolateralna škoda, partijcev niso brigali. Za komuniste je bilo še premalo postreljenih in ena uničena vas – premalo.
    Za zgled naj bo tale Kidričeva izjava: Boris Kidrič že leta 1942 na Vinici pravi: “Vseeno je, če od Slovencev ostanemo živi samo trije, pa tisti pravi – to je komunisti.”
    Torej so bili za cilje revolucije pripravljeni pobiti ves narod!
    Se bodo Dražgošani končno le zbudili in se maškaradi komunistov v Dražgošah uprli? Se domačini zavedajo, kako jih komunisti žalijo že 80 let?

  3. Hm, pa res. Gledam vašo povezavo:

    https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_military_engagements_of_World_War_II

    in se čudim. A morate vedeti, da ta podtaknjenec v Wikipedijo ni v prvi vrsti proti vam pač pa je namenjen “diferencijaciji” na nasprotni strani. Moj dedek je tega istega leta vodil svojo četo pri preboju obroča na Kozari. Bitke na Kozari seveda ni na Wikipedijinem seznamu. V šoli smo se sicer učili o III sovražnikovi ofenzivi. Mimogrede ta je bila prevelika, da bi jo lahko zamolčali. Tako je obveljala kot edina ofenziva, v kateri ni osebno sodeloval maršal Tito. A navzven jo je vrhovni štab poskušal seveda čim bolj minimizirati. Da, dedek je po vojni končal v zaporu. Bilo je pač treba vodilna mesta v vojski uravnotežiti po nacionalnem ključu …