Partizani niso bili jetični in golšavi, partizanke pa ne pretirano robate niti kosmate

6
Dežman Pirjevcu: “Partizani niso bili jetični in golšavi, partizanke pa ne pretirano robate niti kosmate.”

Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec je leta 2012 v Mariboru izjavil:

»Jaz sedaj zbiram gradivo za knjigo o partizanih. In berem poročila enega ameriškega agenta, ki je bil tukaj pri nas, Vučinič. ki je bil v Sloveniji dolgo časa in opisuje razmere in slovenske partizane.

Pove marsikaj lepega. Takšnega čudovitega stavka, kakršen je pri njem, še nikoli nisem prebral:

‘Ti ljudje gredo v boj s puško in s knjigo.’ Lepšega, kar se tiče naših partizanov ni mogel povedati.

Ampak je tudi povedal, kakšni so ti partizani. Kako so vsi jetični, imajo vsi najrazličnejše bolezni, vsi tele pokvarjene zobe, pomagajte mi, kako se reče tem zobem – karies, in šibki in golše. Opazil je, kako imajo naši ljudje, kmetje, vsi so imeli golše. Razumete.

To so bile človeške razmere, ki si jih je težko predstavljati. To patriarhalno družbo je bilo treba razbiti. V tem smislu ne morem obsojati revolucije, čeprav prinaša tudi gorje.«

Jože Pirjevec Božu Repetu naročil naslov S puško in knjigo

Gornji citat naprej pove, kdo je prof. dr. Božu Repetu naročil naslov S puško in knjigo. Toda če smo Repetu postavili vprašanje (odgovora nanj seveda ni bilo), ali ne ve, da je fašistično geslo libro e moschetto – fascisto perfetto, potem to vprašanje še bolj velja za Pirjevca. V Partizanih se skuša izviti iz zadrege in zapiše, da Wuchinich »verjetno ni vedel, da je bilo to geslo iz Mussolinijevega besedišča, ki pa ga v Sloveniji niso uporabljali v propagandne namene«. Aha, Pirjevec je torej vedel o totalitarni indoktrinaciji, ki jo pomeni geslo s puško in knjigo, pa ga je vseeno podtaknil Repetu, tovarišu v boju?

George Wuchinich nastopa tudi v Pirjevčevih Partizanih. Pirjevec tokrat nekoliko spremeni diagnozo partizanov:

»Zaradi slabe prehrane in pomanjkanja vitaminov so imeli skoraj vsi slabe zobe, številni golšo, trpeli so za revmatizmom, artritisom in bili močno prehlajeni.« Doda pa pomožačenje partizank: »Najbolj so trpele ženske, ki so se jim pridružile v boju, saj so izgubile menstruacijo in dobile moške poteze.«

Sprašujemo se, ali so bili partizani škrbasti še iz gnile kraljevine ali zaradi partizanstva; ali so bili jetični ali prehlajeni? Katere moške poteze so dobile ženske: ali so začele basirati ali so se morale briti?

Kaj pa je dejansko bilo z jetičnimi, škrbastimi in golšavimi partizani in pomožačenimi partizankami? Kot urednik knjige Vojne fotografije: 1941–1945: partizanske enote sem se s fotografskimi upodobitvami partizanov kar precej ukvarjal.

Na tisočih fotografijah ni videti, da bi bila slovenska partizanska vojska jetična, škrbasta in golšava. Tudi njeno stalinistično vodstvo ne kaže posebnih znakov tovrstnega razkroja. Partizanke niso videti niti pretirano robate niti kosmate.

Pirjevec namiguje, da je s partizani prišla zlata doba

Seveda pa posledice partizanskega trpljenja, travm, ran, invalidnosti segajo v današnji čas. Toda Pirjevca ne zanimajo kaj dosti. Odtujenost od partizanske resničnosti kaže, da Pirjevec živi na domišljijsko napihnjenem neznanem letečem predmetu, kjer se mu prikazuje nujnost revolucije, mirno pa spregleda, da v zgodovinski resničnosti med jetičnostjo, škrbavostjo in golšavostjo ter slovenskimi partizani ni videti posebne zveze.

Odrešenjska misel Pirjevčeva pa namiguje, da je s partizani prišla zlata doba (večkrat pove, da gre po stalinistične fazi titoizma za socializem s človeškim obrazom), saj je bil stari jetični, škrbasti in golšavi svet degenerirane kraljeve Jugoslavije z zmago jugoslovanskega stalinizma zrel za uničenje, s patriarhatom vred.

Bolezni je po koncu vojne stopnjeval titoistični teror

Toda bolezni, ki so jih stopnjevale prav posledice titoističnega terorja, razrednega boja, boja proti veram in cerkvam, nacionalizacije, kolektivizacije in drugih oblik titoistične državljanske vojne proti prebivalcem Jugoslavije, niso bile v Titovini nič manj pereče kot v kraljevini.

Še vedno so bile prisotne velike zdravstvene travme, ki jih titoizem ni znal obvladati.

Po zemljevidu umrljivosti dojenčkov jasno ločimo demokratični svet od komunističnega bloka. Razen Slovenije, Češkoslovaške in Nemške demokratične republike so stopnje umrljivosti dojenčkov v komunističnem bloku veliko višje kot v demokratičnem svetu.

Če bi Pirjevec poznal Sociologijo bede in pavperizacije Miroslava Radovanovića (1983), bi zaznal, da je bila lakota na Balkanu po 1950, torej v času najbolj agresivne kolektivizacije kmetstva. Govorili so o letu lačnih podgan (godina gladnih pacova). Takrat je eksplodirala obolevnost za pljučno tuberkulozo, umrljivost dojenčkov je bila posebno visoka, kasneje na naborih so bili mnogi preživeli moški iz te generacije nesposobni za služenje vojaškega roka.

Kmetu se zlepa ni godilo tako slabo kot v prvih letih Titovine. Preganjanje, ropanje, kolektivizacija so pustili sledove. V vseh jugoslovanskih republikah so bili kmečki otroci od vrstnikov nekaj centimetrov nižji, nekaj kilogramov lažji, z manjšim obsegom prsnega koša, zaostajali so v razvoju za dve do tri leta. Pa tudi sicer si mnogi Jugoslovani niso mogli zagotoviti niti prehranskega minimuma. Leta 1966 si ga v Sloveniji ni moglo zagotoviti 27 odstotkov vseh gospodinjstev.

Radanović opozarja tudi na kritično revščino delavstva. Poseben kazalnik delavske mizerije je bilo dejstvo, o katerem so govorili v zvezni skupščini leta 1975. Takrat je bilo skoraj pol vseh upokojitev invalidskih, tudi mnogi starostno upokojeni niso delali niti trideset let, po čemer se je »Jugoslavija spet v negativnem smislu ločevala od drugih evropskih držav«.

Komunisti znajo razgrajati, vodenje države v miru pa jim ne gre

In še in še bi lahko naštevali, kako so pod propagandno podobo socializma s človeškim obrazom, na katerega tako prisega Pirjevec, mnogi prebivalci Titovine živeli v bedi, revščini. Taki, ki ni prav nič zaostajala za ono v kraljevi Jugoslaviji.

Prav tako Pirjevec ne primerja jugoslovanske komunistične izkušnje z drugimi komunističnimi revolucijami, kjer je zgodba podobna: komunisti znajo razgrajati in razdirati, vodenje držav v miru jim pa ne gre v rok.

Toda tovrstnega razmisleka v Pirjevčevem domišljijskem balončku ni mogoče zaznati. Akademski slonokoščeni stolp ponosno stoji in molči!

 

6 KOMENTARJI

  1. Stavil bi, da si Pirjevec izmislil citate tega Vučiniča. Povsem so videt izven konteksta. Je kar neverjetno, da bi jih res izrekel.

    Da v Titovi Jugoslaviji bila ravno tako beda kot v kraljevini Jugoslaviji, ste pa bedni sami. Vi ste kot borec na fronti, ki se sam ustreli v stopalo. Bedno do konca.

  2. Ravnokar berem, da bodo otrokom v šolah nataknili maske!!!

    To je pa preveč. Dol s to vlado. Podpiram vse od kolesarjev do državljanske neposlušnosti! Dol s to vlado, z Bojano Beović vred. Gotovo je še kak resen zdravnik, ki ga akademska in medicinska “srenja” še ni disciplinirala. Tole je izbilo sodu dno.

    • Res ste revež, Zdravko, vreden usmiljenja.

      Če je nekaj najhujšega, kar vas lahko doleti v Sloveniji, nošenje maske v zaprtih prostorih, potem mora biti vaše življenje res eno samo hudo trpljenje.

      Imate veliko srečo, da vam ni treba odpotovati v Pariz ali kam drugam, kjer morajo ljudje, po odločitvi oblasti in pod grožnjo relativno visoke denarne kazni (celo do 130€), nositi maske tudi na prostem – tam bi vas gotovo pobralo od vsega hudega.

      Ubožec, najbrž si nočete niti predstavljati, kako se počutijo zaposleni v zdravstvu, ki v kompletni zaščitni opremi, da se sami ne bi okužili in ne bi širili okužb, oskrbujejo in zdravijo obolele s Covid19!

      Res, težke so življenjske razmere v Sloveniji za mučenike, kakršen ste vi.

      Sočustvujem z vami, ker ste se zaradi vladnega priporočila, naj šolarji v skupnih prostorih (ne v učilnicah!) nosijo maske, znašli v levakarski interesni druščini nediscipliniranih somišljenikov, ki hočete vsi skupaj doseči padec vlade. Pravi anarhisti.

      Štrukljevci so ponosni na vas. Jaša vas blagoslavlja s svojimi angelskimi krilci. Zlatko bi najraje spesnil komad v vašo čast. Spomenka, Svetlana, Zoran,…Tanja, Matjaž, Dejan… Franc, Luka, Violeta… mnogo drugih bojevnikov proti Janši… in Milan, vsi ti aplaudirajo vašim pozivom.

      Padli ste globoko in nizko, nižje od dna soda – kajti dno soda je, kot pravite, izbito.

      Povedali ste, da se volitev ne udeležujete. Hočete pa komandirati, kdo in kako naj v državi vlada.
      Rušiti zna vsaka mona – kandidirajte, če si upate!

      Zaradi vaše nedemokratične drže in vašega bednega pozivanja dobite od mene 👎

    • Domnevam, da je bilo v sodu, ki mu je izbilo dno vino in da je odtekajoce Zdravko naenkrat pozlempal, da ne bi slo v nic. Sicer pa, slovenski kirurgi, anesteziologi, instrumentarke in se kdo v zdravstvu so po cele dneve in noci brez pritozb v takih maskah, v katerih nas “uporniski heroj” ne bi zdrzal 5 minut in s tem zascitil predvsem soljudi, ki jih srecuje. Trezen eticno senzibilen clovek normalne, kaj sele nadpovprecne inteligence ne bi mogel tako razmisljati.

  3. Zdravko, ali ste prebrali Vanjo in Ifa!??? Kaj porečete!? Vam jaz povem!? Sami sebi greste na živce, ker vas globoko na dnu le peče vest, saj vam zavzemanje za zblojene ideale levičarjev ne prinaša duševnega miru! Da sovražite Janšo, razumem ( saj niste sposobni ločevati zrnja od plevela!), da pa bi tudi dr. Beovičevi zaprli usta, je pa zelo povedno!
    Zdravko, ne poznam vas, ampak po vašem pisanju sodeč ste usmiljenja vreden človek!