Minister Jakič je prepričan, da so izkušnje partizanov dragocene za člane sedanje vlade in koristne za prizadevanje za izhod iz krize. Vsaj tako je zatrdil v svojem govoru, ki ga je naslovil na vse zbrane na slovesnosti ob 70. letnici ustanovitve 10. narodnoosvobodilne udarne brigade Ljubljanske ter drugih partizanskih enot. Sprašujem se, kaj to pomeni oziroma katere so tiste izkušnje, ki naj bi prinesle naši državi izhod iz finančne in gospodarske krize. Morebiti partizanski način boja? Partizani se nikoli niso odkrito spopadli z okupatorjevimi silami, temveč so večino svojih manevrov izvedli s taktiko gverile. To pomeni, da so sovražnika hitro napadli ter se še hitreje umaknili ter prepustili civiliste na nemilost povratnim represalijam s strani okupatorja. Ali nam torej minister Jakič sporoča, da bo slovenska vlada, navdihujoč se pri partizanskih izkušnjah, na hitro pokradla še tisto malo premoženja, kar ga je po njihovi divji privatizaciji ostalo, potem pa vse ostale Slovence prepustila nemilosti trojke? Partizanom je bilo takrat vseeno, kaj se je zgodilo civilistom zaradi njihovega načina boja, ker »žrtve morajo biti«. Ker naj bi se ta vlada očitno zgledovala po njih, bi bilo tudi njenim članom, tako kot partizanom, vseeno, kaj bi se po njihovi kraji preostalega premoženja zgodilo s Slovenijo.
Nebodijihtreba
Če ni imel v mislih »gverilske akcije«, je minister Jakič morda mislil na učinkovito rešitev problema »nebodijihtreba«. Sedemdeset let nazaj je ta problem predstavljala opozicija, ki s komunisti ni delila vrednot revolucije, kot sta laž in umor. Takrat so ta problem rešili zelo preprosto – pobili so vse, ki so se jim ali bi se jim morebiti kdaj postavili po robu. Prepričana sem, da bo tudi vlada zlahka našla današnje »nebodijihtreba«. Recimo – v Sloveniji imamo ta hip 120.000 brezposelnih. Če bi jih kakšnih 30.000 pobili in zmetali v kraške jame (morda kar k tem iz časa po drugi svetovni vojni, da se ne bi trudili s kopanjem novih jam), bi se brezposelnost takoj zmanjšala za 25%. To pa je že eden od pomembnih kazalnikov, da smo iz krize, s čimer bi se vlada lahko takoj pohvalila pred trojko. Da bi v prihodnje ne imeli novih skrbi, bi temu procentu lahko dodala še kakšnega, tako da bi »pospravili« vse, ki mislijo drugače kot ona. No, kot pravi minister Jakič, sedanja vlada se lahko marsikaj nauči od partizanov. Ti so že spoznali, da so bili takrat neučinkoviti, saj jih je nekaj drugače mislečih vendarle preživelo. To ve tudi Luka Jurij, nekdanji poslanec SD. Torej te napake vlada ne sme ponoviti.
Bolje denar v roki …
Morda pa je imel v mislih kakšno partizansko tiskarno, v kateri so tiskali ponarejene lire. Tudi ta vlada, da bi se rešila iz krize, bi lahko postavila kakšno tiskarno, skrito kar v kočevskem pragozdu, da ne bi preveč vznemirjala tistih Slovencev, katerim denar, ki bi prihajal iz te tiskarne, ne bi bil namenjen. Ta denar bi vlada razdelila med svoje domače, pa med tiste, ki so se s svojo lojalnostjo že izkazali. Ali pa med tiste, katerih lojalnost bi, zaradi različnih interesov, še morala kupiti. Tako bi zagotovo rešila svojo krizo, seveda pa ne tudi slovenske krize, kar pa tako ali tako ni pomembno. Če sedanja vlada črpa iz izkušenj partizanov, se zaradi tega namreč ne bi prav dosti »sekirala«. Tudi partizanski vrh, ki so ga sestavljali sami komunisti (po dolomitski izjavi tudi dejansko) je že med vojno užival številne privilegije, da o času po vojni sploh ne govorim. Brezplačna stanovanja, hiše, umetnine, brezplačno najboljše zdravljenje, letovanja, obiski in šolanje v tujini, visoka pokojnina, itd. Seveda bi se morala sedanja vlada tu res zgledovati po svojih »prednikih«, ki so navzven dajali vtis silno preprostih ljudi, ki delijo revščino z vsemi ostalimi državljani.
Ko ne zmanjka idej
Še številne druge zglede sedanji vladi pri njenem razmišljanju o izhodu iz krize daje partizansko gibanje. Tu je še zaplemba celotnega premoženja vsem, ki niso naši, izgon tistega preostanka opozicije, ki je morebiti preveč poznan tudi izven meja naše države in bi njihova likvidacija zbudila sum v demokratično in pravno usmerjeno vlado. Svoje bo lahko opravilo tudi pravosodje, ki kakšnega posebnega uvajanja ne bo potrebovalo, saj pri svojem delu že sedaj črpa iz izkušenj, pridobljenih na montiranih procesih ter sodiščih narodne časti, ki so delovali med in kratko tudi po vojni. Njihova glavna naloga bi tako bila očrniti ter kot narodne izdajalce prikazati vse, ki bi se takemu ravnanju vlade uprli. Tako kot partizani, ki so kmetom preprosto vse pobrali, bi lahko ta vlada z močnim dvigom davka na slovenske kmetije ter domače pridelke oropala tudi kmete. Ti bi v zameno dobili nekakšne »obveznice«, ki bi jih lahko unovčili po osvoboditvi. S tako rešitvijo bi bila koza cela in vol sit. Kmet bi imel v rokah dokazilo, da mu bo vlada nekoč vrnila to, kar bi mu pod pretvezo reševanja krize ukradla, ta pa bi bila tudi zadovoljna, ker bi bila prepričana, da te menice kmet tako ne bo mogel nikoli unovčiti, ker bo njena oblast večna in zato osvoboditev sploh ne bo potrebna.
Aja, še ena partizanska izkušnja, ki naj bi pomagala slovenski vladi pri njenih ukrepih za izhod iz krize, mi je prišla na misel. Vsaka laž, ki jo dovolj dolgo ponavljaš, postane resnica. Če po več kot štiridesetih letih totalitarizma in sistematičnega kršenja človekovih pravic in dvajsetih letih demokracije še vedno verjamemo, da nam je svobodno Slovenijo prinesla komunistična oblast in partizanski upor, potem mora vlada vedeti, da je taktika monopola nad mediji, šolstvom in celotnim družbenim prostorom res uspešna. Zakaj se torej res ne bi še naprej zgledovali po dosedanjih izkušnjah?
Od ovc k razumu
Naj zaključim z enim izmed komentarjev, objavljenih pod člankom, ki je prinašal to vrhunsko novico: samo slovenske ovce so res neverjetne – samo omeniš, da si za partizane, pa jih lahko ropaš pri belem dnevu in brez orožja, pa se ti bodo one na koncu še zahvalile. Srčno upam, da bodo tudi take izjave slovenskih politikov vendarle odprle oči tem našim ovcam ter jim zopet vrnile nazaj razum in zdravo pamet, ki jim ga je vzela druga svetovna vojna.
Foto: Prlekija-on
