Krvava zarja – nova knjiga o medvojnem in povojnem komunističnem nasilju na Slovenskem

0
1649

Nedavno je pri založbi Planet izšla biografija klene 88 letne Škofjeločanke Meri Bozovičar, pod naslovom Krvava zarja. V knjigi, ki jo je po njenem pripovedovanju napisal njen prijatelj Aleksander Škorc, je doživeto opisala tudi medvojno in povojno komunistično nasilje na Škofjeloškem. Njeno sporočilo je, da se bomo le z resnico osvobodili boleče preteklosti in se kot narod ozrli v lepšo prihodnost.

V povzetku knjigi na zadnji strani ovitka piše: »Veliko je bilo odličnih pričevanj o nesmiselni bratski moriji, a le redko na način, ki ne bi, hote ali nehote, še dodatno poglabljal razkola. Meri Bozovičar v svoji veri v Boga in z obiljem podedovane, v klenih slovenskih dušah porojene ljubezni, zmore objektiven in ljubezniv pogled tudi na najhujše odlomke naše morilske sage. Ta knjiga krivičnemu ne zmore razpihati sovraštva, zmore pa pravičnemu kazati pot odpuščanja, kot zmore vsem skupaj optimistično razjasniti oko, iztisniti iz njega solzo ljubezni in vsaj malo razsvetliti temo očitnih poizkusov začetka nove morije neslutenih razsežnosti.«

Partizani so začeli pobijati Ločane, zato so nastali domobranci

Avtorica tudi opisuje kdo je začel bratomorno vojno: »Nekega večera, mislim, da meseca marca leta 1944, so prišli partizani v Karlovec k Bičku in pa k Čiku. Postrelili so tam gostujoče hribovske gospodarje in sicer pri Čiku šest ljudi, pri Bičku pa štiri, med njimi tudi enega otroka. Nemci so nato ustreljene položili v krste in jih prav z veseljem razstavili pred rotovžem sredi Mestnega trga. Pokazati so hoteli in tudi so, kaj so partizani naredili s svojimi ljudmi.

Po tem dogodku pa so se v Loki in okolici pričeli domačini organizirati in zgodili so se domobranci. Spominjam se, kako je Muretov Peter v gostilni razlagal, da se bodo organizirali in uprli partizanom, ki jim pobirajo živino in živež. In res, pri Muretu v Sopotnici je nastala domobranska postojanka, ena tudi v Črnem vrhu, v Loki pa je bil sedež Bele garde in sicer v prostorih loškega gledališča. Glavni poveljnik je bil Janez Rupar – Čik. K domobrancem so pristopali večinoma mladi fantje in možje iz hribovskih vasi, tisti pač, ki so se bali, se čutili od partizanov ogrožene.«

Komuniste je pri ropanju in nasilju gnala zavist

Bozovičarjeva v knjigi predstavi veliko medvojnih in povojnih tragičnih zgodb, v katere je bila vpletena tudi njena družina, ob tem pa analizira zakaj je sploh prišlo do neljubih dogodkov: »Večkrat sem se vpraševala, kaj je gnalo komunistično oblast oz. njene predstavnike v tako nečloveška dejanja in tako silno krivične postopke. Kakorkoli stvari obračam, se kot pomemben del odgovora pokaže zavist. Mora biti, zakaj bi sicer nekomu kradel, kar ni tvoje in to celo zapisal v zakon? Prikazal krajo kot nekaj zakonitega? Zavist malega, nepomembnega, nesposobnega človeka, ki je uspel ukrasti oblast. Zavist in sovraštvo do vseh, ki se trudijo, znajo in zmorejo ustvariti kaj zase in za svoje. Maščevanje sposobnim za svojo nesposobnost, maščevanje bogatim za svojo revščino.

Morda je res svet nepravičen, a živimo po pravilih, katerih del je tudi prepoved kraje in teh pravil bi se morali držati vsi. Pravzaprav bi se morali le držati božjih zapovedi pa bi bilo na svetu vse bolje, vendar je to danes, kot kaže, popolnoma nedosegljivo.« Čila upokojenka je posebno pozornost namenila največji moriji na Loškem, saj je prepričana, da je resnica o petdesetih ustreljenih talcih za Kamnitnikom drugačna, kot so nam jo doslej prikazovali.

Prijava

Za komentiranje se prijavite