Leta 2011 je na oni strani naše južne meje izšla obsežna monografija Dina Mujadževića z naslovom BAKARIĆ: Politička biografija (383 strani). Gre za prvo takšno delo, ki temelji na obsežnem arhivskem gradivu, Bakarićevih intervjujih v časopisju in relevantni literaturi. Vsekakor dosežek, ki ga pri nas vrsto let čakamo zaman. Obsežne biografije o »partijskih junakih« pri nas namreč ne izhajajo prav pogosto oziroma sploh ne.
Najprej naj predstavim nenavadno raziskovalno pot našega avtorja. Gre za zagrizenega zgodovinarja, ki se je rodil v Brčkem, študiral zgodovino v Zagrebu in diplomiral iz zgodovine in turkologije ter za povrh dobil še rektorjevo nagrado za leto 2000. Nato se je vpisal na magisterij, ki ga je končal leta 2005 z delom Osmanski narativni izvori za hrvatsku povijest 1463‒1526. Nato je do leta 2009 raziskoval za svojo doktorsko disertacijo, Politička djelatnost Vladimira Bakarića. Od 2002 do 2007 je delal kot mladi raziskovalec v uredništvu Hrvaškega biografskega leksikona LZ »Miroslav Krleža«. Od leta 2008 je zaposlen na Hrvaškem inštitutu za zgodovino v podružnici za zgodovino Slavonije, Srema in Baranje.
Vladimir Bakarić se je rodil 3. marca 1912 v Veliki Gorici očetu Stjepanu in Zori, rojeni Tomac. V krstni knjigi je naveden kot Vladimir Ivan Juraj Bakarić. Stjepan Bakarić je na prelomu stoletja doktoriral iz prava in začel svojo bogato kariero. Med drugim je bil od leta 1929 vrhovni sodnik za območje Hrvaške. Družina Bakarić je bila torej dokaj premožna in spoštovana meščanska družina. Naključje je hotelo, da je bil Stjepan Bakarić predsedujoči sodniškemu svetu v sojenju Josipu Brozu Titu zaradi posedovanja komunistične literature v letu 1927, za kar je bil Broz nagrajen z nekaj meseci zapora.
Zgodnja nagnjenja
Vladimir je maturiral leta 1930 in se zaradi obolelosti za tuberkulozo, ki jo je zdravil v Topolšici, šele leta 1932 vpisal na študij prava. Bolezen se je ponovila leta 1933. Tedaj se je na zdravljenje odpravil v Srbijo. Po vsej verjetnosti je to tudi razlog, da je bil leta 1932 razglašen za vojno nesposobnega moža. Leta 1935 je nato diplomiral in pridobil možnost opravljanja pripravništva na okrožnem sodišču, kljub temu da je bil že dvakrat obsojen za komunistično aktivnost in je preživel kar nekaj mesecev v zaporu. To mu je najverjetneje omogočil velik ugled njegovega očeta, ki se je leta 1938 zavzel tudi za njegovo uradno rehabilitacijo. Ko je pričel z študijem, so mu bili blizu nižji sloji, simpatiziral je s Hrvatsko seljačko stranko, leto kasneje pa se je pridružil komunistom. V študentskih časih je v svojih predavanjih javno propagiral marksistične ideje, pisal je tudi za ilegalni Komunistični študentski bilten in še v druge časopise. S svojo aktivnostjo je po letu 1935 naglo napredoval v vrstah SKOJ-a, kjer je postal član njihovega Centralnega komiteja, opazil pa ga je tudi Boris Kidrič. S tako pomembno funkcijo je avtomatsko postal član Komunistične partije Jugoslavije.
Leta 1937 je Bakarić spoznal Tita, ki ga je povabil k delu v Agitpropu CK KPH. V Agitacijsko-propagandni komisiji je bila zbrana komunistična elita izobražencev, ki so v letih 1936-1937 imeli tajno v Zagrebu več književnih listov (Anali naših dana, Književni suvremenik, Kultura, ARS, Znanost i život in Putokaz). Imeli so še nekaj drugih listov, ki so bili formalno v lasti Radničke stranke. S prihodom Tita na vrh KPJ leta 1939 in s tem novega vodstva ter seveda s čistko nasprotnikov je Bakarić pridobil na veljavi. V tem času se je bila bitka med komunisti, ki so simpatizirali s HSS, ter tistimi, ki so ji bili izrazito nasprotni. Slednji frakciji je pripadal Bakarić. Ta frakcija je pod Titovim vplivom delovala proti tedanji prevladujoči usmeritvi CK KPH. Z začetkom leta 1940 Bakarić postane član CK KPH in njenega politbiroja, v istem času »zažene« tudi nov ilegalni časopis Politički vjesnik, ki je sicer vmes spreminjal ime. Bakarićevo vlogo v tako imenovanem »sukobu na ljevici« je težko v celoti ovrednotiti. Obstajajo pričevanja, v katerih je Bakarić predstavljen kot izrazit nasprotnik frakcije Miroslava Krleže in njegovih privržencev, zbranih okoli časopisa Pečat, po drugi strani pa Bakarić, čeprav je bil eden izmed treh vodilnih hrvaških partijskih intelektualcev, ni napisal oziroma objavil niti enega članka proti Krleži. Vrh svoje publicistične kariere je sicer dosegel v časopisu Izraz, v katerem je objavljal mnogo dolgih člankov na temo svetovnega in jugoslovanskega gospodarstva.
Vojna vihra zajame Jugoslavijo
Začetek 2. svetovne vojne je v Jugoslaviji napočil z bliskovitim nemškim napadom 6. aprila 1941. Štiri dni kasneje je bila ustanovljena Nezavisna država Hrvatska in delovanje komunistov je bilo še bolj težavno kot v Kraljevini Jugoslaviji. Prišlo je tudi do trenj znotraj partije, ali naj priznajo novo stanje, se pravi razpad Jugoslavije, s čimer bi nastala KP NDH, ki ne bi bila več v sklopu KPJ. Temu se je zoperstavil Tito. Obstajal naj bi celo dokument, ki pa ni bil nikoli objavljen. Gre za trditve Vjenceslava Cenčiča, iz katerega naj bi bilo razvidno, da se je Andrija Hebrang in še nekdo sestal z Miletom Budakom in se dogovoril za nastanek KP NDH ter za medsebojno nenapadanje. Dokument ni nikoli prišel na plano, teh trditev pa javno ni nihče demantiral. Čeprav so komunisti maja na zasedanju KPJ določili, da je nova naloga organiziranje osvobodilnega boja in boj proti okupatorjevim domačim zaveznikom, do Hitlerjevega napada nad Sovjetsko zvezo ni bilo storjeno prav nič konkretnega. Znotraj svojih vrst so imeli več težav. Konec aprila je prišlo do »afere Kopinić«. Josip Kopinić, obveščevalec Kominterne, stacioniran v Zagrebu, je v nekem trenutku hotel prevzeti vodstvo KPH in se je ob tem skliceval na navodila Kominterne. Situacija je bila silno zapletena, drug drugega so partijci črnili kot različne izdajalce in agente. V tej zmedi je Bakarić verjel Kopiniću in na sodelovanje pristal. Za to je bil ob razrešitvi afere Kopinić partijsko kaznovan z ukorom, za kar se ni vedelo vse do 80. let prejšnjega stoletja, ko je Vladimir Dedijer objavil nekatere še neobjavljene dokumente v delu Novi prilozi za bigrafiju Josipa Broza Tita.
Bakarić se je nato umaknil od Zagreba in se s partizanskimi četami nastanil na zemljepisno ustreznejšem območju za upor. Tam so imeli večje število simpatizerjev, govorimo o področjih Banije, Korduna, Like, Gorskega kotarja in Dalmacije. Upor so začeli sicer Srbi, ki so bivali na teh območjih, saj jih je ustaški režim še posebej grobo obravnaval. To stanje je trajalo kar precej časa. Večina partizanov je bila srbske narodnosti, kar je privedlo do velikega nezaupanja do Hrvatov, ki jih na začetku niso želeli sprejemati v svoje enote (češ, vsi so ustaši). Bakarićeva naloga je bila, da te zadeve izboljša. Imel je namreč funkcijo političnega komisarja (imenovan 29. novembra 1941) Glavnega štaba za Hrvaško, ki je kasneje še dvakrat spremeni ime in je deloval do ustanovitve ZAVNOH-a. Funkcija političnega komisarja je pomenila, da je Bakarić pri GŠH imel funkcijo pooblaščenega zastopnika KPH in KPJ pri partizanskih enotah na območju Hrvaške. Skrbel je za propagando, obveščevalno delo ter ideološko in drugo izobrazbo partizanov. Februarja 1943 pride do prve večje neposlušnosti hrvaškega štaba, ko sta se Bakarić in komandant GŠH Ivan Rukavina odločila, da ne bosta upoštevala Titovega ukaza in da partizanske enote ostanejo na Hrvaškem in ne gredo v Bosno. Ker je 45 % jugoslovanskih partizanskih brigad prihajalo z območja, nad katerim je imel kontrolo GŠH, je bil prva žrtev komandant Rukavina, ki ga je Vrhovni štab 15. julija 1943 zamenjal z Andrijem Hebrangom. Do uresničitve sklepa kasneje ni prišlo, ampak je ta položaj namesto Hebranga zasedel Ivan Gošnjak. Rukavina je bil degradiran na položaj komandanta 1. hrvaškega korpusa, kjer bi naj »razmišljal o svojih napakah in o tem, da jih na novem položaju ne ponavlja«. Šlo se je za to, da je hrvaško vodstvo delovalo vse preveč proč od jugoslovanskega in da je v ospredje postavljalo nacionalno osvoboditev.
Novembra 1943 je bil Bakarić zamenjan na položaju političnega komisarja in je nato odšel v vrhovni štab. V teh prvih letih delovanja ni bil privrženec radikalne komunistične linije, sploh, ko so se zadeve zaostrile, ampak je sledil liniji iz 1941. Tako do »ljevih grešaka« na Hrvaškem ni prihajalo. Šlo se mu je namreč za širino antifašističnega gibanja, predvsem pa se je v prvih dveh letih vojne zavzemal za povečanje števila Hrvatov med partizanskimi enotami ter za boj proti četnikom in notranjim nasprotnikom, predvsem pristašem HSS. V politiki do slednjih je Bakarić hkrati moral slediti liniji drugih, predvsem Hebranga.
Bakarić je bil na II. zasedanju AVNOJA-a imenovan za člana predsedstva tega telesa, malo kasneje pa je postal sekretar za zunanje zadeve in s tem zamenjava za odgovornega za zunanje zadeve dr. Josipa Smodlako. Ker je Smodlaka propagandno deloval v Bariju in drugod v prid narodnoosvobodilne borbe, ga je na skorajda vseh sestankih nadomeščal Bakarić. Šlo je za taktiko, da jebil Smodlaka v bistvu na čelu zunanjih zadev samo de iure; možakar namreč ni bil komunist in zato ni užival potrebnega zaupanja vrha KPJ. V letu 1944, ko je prišlo do resnega spora med Hebrangom in omenjenim vrhom, je Bakarić izkoristil priložnost. Po obisku Edvarda Kardelja pri Hebrangu in njegovi vrnitvi na Vis je po posvetovanju s kolegi zaključil oziroma so zaključili, da Hebrang škoduje partiji na Hrvaškem, da ima stalne nacionalne tendence in da oddaljuje Hrvaško od Jugoslavije, zato ga je potrebno zamenjati. Bakarić je tako pri 32 letih postal sekretar CK KPH in s tem glavni partijec na Hrvaškem.
Pripis uredništva: se nadaljuje.
