Partijska knjižica 0004 ali zaporniška številka 6880

13

Ljudje smo si različni, to čivkajo že vrabci na strehi. Najbolj se različnost pokaže tedaj, ko je potrebno oceniti neko osebo, ne glede na to ali je ta oseba še živa ali pa je ni več med nami. Marsikateri Slovenec bi kot iz topa ustrelil, da je največja kontroverzna osebnost maršal Josip Broz Tito, a nekaj 400 km južneje zadeva ni več tako preprosta. Skrivnost partijske knjižice št. 0004 je še danes aktualna in v mnogih pogledih prekaša Titovo kontroverznost, pripadala je Milovanu Đilasu. 

Đido

Za njegov življenjepis bi potrebovali kar precej debelo knjigo, pa še ta bi bila polna nasprotij, da mali človek preprosto ne bi vedel, kaj naj si misli o njem. Bil je zagrizen komunist, kar pomeni, da je grel zaporniško celico že pred 2. svetovno vojno. Od 1940 je bil »neuradno« član CK KPJ, z Edvardom Kardeljem, Aleksandrom Rankovićem in Titom je tvoril tako imenovano »jugoslovansko četvorko«. 13. julija 1941 je organiziral vstajo v Črni gori, ki je bila masovno največji organiziran odpor proti okupatorju v okupirani Evropi, sodelovalo naj bi okoli 30.000 ljudi. Po zlomu vstaje iz strani italijanskih fašističnih sil in po nekaterih političnih napakah, si je prislužil ukor in se je bil prisiljen vrniti v Vrhovni štab jugoslovanske vojske. Nato so sledile »leve greške« v Črni gori, ki so jih kasneje naprtili Đilasu, čeprav v tem času tam sploh ni bil prisoten, je pa Đilas v enem izmed intervjujev priznal okoli 100 likvidacij za časa njegovega vodstva. Imena teh nesrečnikov bi naj tedaj celo zapisal v črnogorsko partijsko glasilo, kateremu je na koncu dodal besede: »se nastavlja«.

Preostanek vojne je preživel kot glavni urednik glavnega glasila KPJ Borbe, kjer je aktivno objavljal članke (v slovenščini jih imamo zbrane v knjižni obliki). V enem je borce pozival naj okupatorjeve pomagače »pobijejo kot pse«, v enem izmed bolj pomembnih pa je definiral črnogorsko nacijo. Po vojni je prevzel Agitprop in bil vidnejši član partije, nekateri so ga imeli celo za naslednika Tita. Ravno slednji pa bi ga naj imel rad kot lastnega sina. V sporu z Informbirojem je odigral eno izmed najpomembnejših vlog. Lahko bi dejali, da je bil glavni kritik Sovjetskega sistema in njegovega birokratizma. Od tukaj pa je bil le streljaj oddaljen od kritike Jugoslovanske komunistične partije. Že kmalu po vojni je napisal članek z naslovom Iz izvira bistra voda teče, ampak jo ljudstvo motno pije, v katerem je izrazil svojo nezadovoljstvo nad lakomnostjo nekaterih komunistov. Bil je tudi proti magazinom, iz katerih so dobivali »imenitni ljudje« najboljše stvari po simboličnih cenah. Sicer je šele leta 1951 dosegel njihovo zaprtje s pomočjo Borisa Kidriča. Najzanimivejša zgodba o Đilasovem ukinjanju privilegijev pa je tista o kavi. Na neki seji vlade so prišli natakarji in postregli s kavo, Đilas pa je jezno odreagiral: »Do kdaj se bo kava pila zastonj? Kavo je potrebno plačati!« Igral je tudi pomembno vlogo pri oblikovanju koncepta o samoupravljanju.

Demokracija

Pri informbirojevskem sporu je šlo tako za moralno vprašanje, kakor tudi za vprašanje avtoritete. Če se je Tito lahko uprl Stalinu in se mu ob tem ni »nič« zgodilo, je s tem porušil kompleksno avtoritarno delovanje v komunističnem sistemu, ne da bi se zavedal, da je s tem pravzaprav postavil tudi podlago javnemu upiranju in zoperstavljanju znotraj svoje partije. To se je zgodilo po Stalinovi smrti, ko je bilo jasno, da je Jugoslavija oz. Tito zmagovalec spora. Stalin je umrl marca 1953 (letos je torej minilo 60 let od njegove smrti), julija 1953 pa je Tito sklical sejo Centralnega komiteja na Brionih, ki jo lahko štejemo za začetek zaviranja procesa demokratizacije v Jugoslaviji. Đilas je imel občutek, da si Tito podreja CK, saj so se prvič sestali izven Beograda in ni se motil (spomnimo, da je Tito podobno naredil, ko je potreboval podporo za Rankovićev »odstrel« 1966). Đilas je bil načeloma proti, vendar je bil zmeden in neodločen, sodu dno pa je izbil Kardeljev »padec na kolena«, ko se je glede nove ustave septembra 1953 uklonil Titovi volji. V jezi je Đilas Tita označil za nosilca birokratizma, kar mu je Kardelj vrgel pod nos januarja 1954. Takrat je namreč bil sklican izredni plenum CK-ja na temo »primer Milovana Đilasa«. Đilas je od oktobra 1953 pa do januarja 1954 napisal serijo člankov v Borbi, ki so na začetku bili sprejeti z odobravanjem, ko pa je prešel v kritiko partije, pa je trčil ob premočno skalo. Prišlo je namreč do zmede na terenu, saj so mnogi mislili, da gre za linijo partije in ne za Đilasovo osebno mišljenje. Ne glede na te zadeve, je bil konec decembra izvoljen za predsednika skupščine, v začetku leta 1954 pa je vedoč, kaj ga čaka, še dodal olje na ogenj in izdal članek v »svoji« reviji Nova misao, pod naslovom Anatomija jednog morala. Anatomija je napovednik tistega dela, ki je nastal leta kasneje in po katerem je Đilas najbolj znan – to je »Nova klasa«. Anatomija je literarna pripoved o Mileni Dapčević in o odnosu žena partijskih funkcionarjev do nje. Vmes se je odigrala še velika zakulisna igra, o kateri mogoče podrobneje kdaj drugič. Tretji izredni plenum CK Zveze komunistov Jugoslavije se je nato odvijal 16. in 17. januarja 1954, na kateremso Đilasove ideje obsodili. Glavni tožilec je bil Tito in nato Kardelj (ironično, da je bilo kar nekaj Đilasovih idej od Kardelja ali pa se je z njimi strinjal, kasneje pa jih je celo propagiral), nato se je množica delegatov stresla nad Đilasom, kaj drugega pa počnejo dobri komunisti? Branil ga je le Vladimir Dedijer, Đilasova bivša žena Mitra Mitrović ter deloma Svetozar Vukmanović – Tempo. Đilas je izgubil vse politične funkcije in dobil opomin pred izključitvijo, to pa zaradi tega, ker je Tito hotel zahodnim medijem pokazati, da ni podoben Stalinu, slednji so namreč plenum budno spremljali.

Zaporniška številka 6880 

19. aprila 1954 se je Đilas odločil, da ne bo »umrl«, ampak bo začel novo življenje. Napisal je izstopno izjavo ter vrnil svojo partijsko knjižico 0004. Vendar pa številkam ni ubežal, kmalu je dobil novo, višjo – 6880. V prihajajočih letih so mu sodili zaradi več primerov: Izjave zahodnim novinarjem proti intervenciji Sovjetov na Madžarskem, protidržavno delovanje, ko je izdal državne skrivnosti v knjigi Pogovori s Stalinom itd. Skupno je v zaporu preživel 9 let svojega življenja, ves čas pa je ustvarjal in pisal. Izgubljeni raj Miltona Johna je tako v zaporu prevedel deloma celo na straniščni papir. Če sem v kolumni o Borisu Kidriču pisal o poveličevanju njegovega imena, pa je bilo pri Đilasu ravno obratno. Lahko bi rekli da je Đilas najbolj popljuvana oseba povojne Jugoslavije. Kriv naj bi bil za: likvidacije v Črni gori med vojno, razmejitev republik, za taborišče na Golem otoku, za bojkot nekaterih kulturnikov itd. itd. Večino svojega življenja po 1954 je bi izoliran in pod nadzorom Udbe. Ljudem, ki so ga pozdravili na ulici, ni ozdravljal, ampak jim je rekel ,»hvala«, dolgo časa je bil brez potnega lista, slišal sem, da so ga celo izključili iz ribiške družine v Beogradu, sicer je bil mož strasten ribič. 

Kdo ga bo ocenil, še pomembneje, kako?

In res, kako ga oceniti? Ideološko protikomunistični zgodovinarji ga kujejo v zvezde zaradi njegovih del, kot so: Nova klasa, Nesavršeno društvo, Pad nove klase, njegovi spomini v več knjigah itd., a ob tem pozabljajo na njegovo vlogo pred 1954 in predvsem tisto med vojno. Tako delajo več škode kot koristi. Enako je s Titovo vlogo. Staro režimsko usmerjeni zgodovinarji pravijo njem: »ja, saj nekaj jih je res pobil, pa prvo desetletje po vojni je bila diktatura, potem pa menda ne več, pa vsi so ga imeli radi itd.«, zopet natolcevanje. Osebnost je treba jemati v celoti in reči bobu bob. Seveda se vedno poraja  večno vprašanje, ali dobra dela izničijo slaba?

Leta 1987 je Đilas po 34 letih medijskega šikaniranja naposled imel intervju za nek jugoslovanski časopis in sicer za študentsko revijo v Sloveniji. Uredništvo je ob tem zapisalo: »Nihče nima pravice brisati iz zgodovinskega spomina človeka, ki je igral tako pomembno vlogo, pa naj gre za vlogo, ki jo ocenjujemo v dobrem ali slabem pomenu besede, ali v obeh. Nihče tudi nima pravice ustvarjati bajk o človeku, dopustiti, da nepotrjene trditve dobijo široke razsežnosti in hkrati odrekati pravico do besede tistemu, ki ga ta slika prvega prizadeva. /../ Nehumano, necivilizirano in pod vsakim kulturnim nivojem je tako popolno preziranje tega človeka. Odgovor na vprašanje, ‘zakaj Đilas’, bi tukaj moral biti jasen. Ne samo zaradi civilizacijskih norm, pač pa ravno tako zaradi norm, na katere se tako rada sklicuje naša družba, zaradi vseh nas, torej. Uredništvo ne more in niti ne želi biti razsodnik Đilasovega dela in niti razsodnik njegovih idej. In kdo je končno lahko takšen razsodnik, če ne ljudje in zgodovina preko njih? Da pa bi zgodovina lahko izrekala sodbe, ni potrebna samo prisotnost razsodnika, temveč tudi prič in porote in tožilca in javnosti in obrambe.  Le odprt prostor dialoga je dovolj širok, da lahko nudi vse to in hkrati tisto mesto, ki lahko prepreči prevlado apriornih sodb in neutemeljenih ožigosanj…«

Đilas je umrl 20. aprila 1995. konec leta bo 60 let od izdaje njegovih člankov/idej ter naslednje leto, januarja, 60 let o »padca z oblasti«. Čeprav bo leto 2014 v znamenju stoletnice prve svetovne vojne, naj ne bo Đilasova 60-letnica spregledana. Ne živimo več v SFRJ ali pač?

Foto: Wikipedia


13 KOMENTARJI

  1. Kamen po kamen pa se počasi naredi kamnolom in sčasoma zgine hrib … pa imamo toliko časa?

    Ta misel se mi je porajala ob branju gornjega besedila. Imamo dovolj časa, da tako počasi odkrivamo resnico? Druga možnost je lustracija oziroma bila je.

  2. ..eden najbolj gorečih komunistov, se je proti koncu spreobrnil in vrnil k materi Cerkvi…

  3. Prav bi bilo dodati, da je bil Djilas najbolj vnet preganjalec (predvsem srbske) demokratične opozicije med l. 1945-46 in je med drugim najbolj odgovoren za montirani proces proti Dragoljubu Jovanoviću, enemu najvidnejših opozicijskih politikov v času Kraljevine Jugoslavije in sploh enemu največjih demokratov v srbski zgodovini … In dodajmo, da Djilasova kasnejša kritika sistema nikoli ni zmogla biti politična, ampak moralistična in, če že, marksistično-revizionistična.

    • Tudi mene je zadnjič zmotilo, ko sem gledal dokumentarec in je pod komunističnimi zombiji spodaj pisalo: jugoslovanski politik. Od kdaj pa so bili komunisti politiki. Oni so bili morilci, spletkarji, zahrbtneži, likvidatorji, hlapci. Nikoli pa politiki. Saj dialoga nikoli niso obvladali , niti spoštovanja druge osebe ne. Če je kdo drugače od njih mislil, so ga likvidirali.

      Politika pa pomeni, da se uskladiš z številnimi drugače mislečimi za skupno dobro. To zelo dobro vidimo tudi po letu 1991 ko številni politiki skušajo s komunisti sklepati dogovore in na koncu izpadejo izigrani osli.

      Vse tu zgoraj napisano samo kaže, kako so spletkarili eden proti drugemu in moralizirali. V bistvu pa so bili v vrhu CK ZKJ samo največji serijski morilci, ki so z ukazi in golimi rokami pobijali številne svoje tovariše.

      Tito je bil Stalinov agent in daleč od vrha CK ZKJ, pa je vmes v 10 letih dal pobiti večino najvišjih YUGO komunistov in tako tik pred vojno postal edini kandidat za šefa partije, Znebil se je še Prežihovega Voranca, ki so ga komunisti izdali nacistom ( da so ga zaprli v Celovcu). Čakam še na več informacij v arhivu, kako se je lahko zgodilo, da so se stalinovi hlapci v SFRJ leta 1948 upali upreti Stalinu in da jih le ta ni v svojem industrijskem načinu po hitrem postopku likvidiral.

      Drugače pa so to zgodbe o psihopatskih morilcih. Če jih policija ne uspe pobiti, se bodo pa med sabo pobili.
      Do smrti pa bodo delali zločine. Je res kje kakšno pričevanje duhovnika, da se je tip pred smrtjo spreobrnil?

  4. V tej veliki demokraciji, ki je menda bil mednarodni komunizem, saj mnogi hlepijo po njegovi vrnitvi, se v vseh državah venomer pojavlja vsega peščica imen, ki so sploh lahko prišli do besede. Ta imena so povezana s pokoli, zapiranjem, krajo lastnine in, predvsem, z norostjo. Na koncu pa so tako ali drugače nastradali tudi sami, seveda od lastnih kolegov. Milijoni in sto milijoni po vsem svetu so tej peščici pritrjevali (seveda predvsem iz strahu), pri čemer mislim tudi na kulturnike in znanstvenike, ki so s svojimistvaritvami podpirali to norost in v veliki meri pomagali ‘ukriviti’ stvarnost. V branju priporočam odličen poljudno-znanstven članek Jožeta Mlakarja v Slovenskem času (priloga Družine) z naslovom “Vrednost življenja v luči darvinizma”. V njem dokaže, da darvinizem (kamor spadajo tudi naši ultralevičarji) ni teorija, utemeljena na znanstvenih osnovah, temveč religija brez boga. In ker je boj za obstanek najbolj izstopajoče načelo Darwinovega nauka, smo že takoj pri razlikovanju ljudi na bolj sposobne in manj sposobne, torej, če smo aktualni, na prvorazredne in drugorazredne. Slab občutek imam, da bomo spet prepozni pri ustavljanju svetovnega komunističnega procesa, ki se pod krinko številnih mask (gibanj) kristalizira po vsem svetu in na najbolj umazan način izkorišča resnično stisko ljudi. Prav zato so zelo nevarni tudi članki, kot je ta Ivešičev o Đilasu, saj je napisan v ironični distanci, ne pa, kot bi moral biti, v čustveni zavzetosti, ki bi jasno opozorila, da to niso otroške igrice, ampak pogubni pojavi, ki lahko povzročijo novo svetovno katastrofo. Sam sem prepričan, da demokracija lahko reši svet, seveda pa mora osnovna norma postati resnica. Slovenci moramo obvezno razčistiti svojo zgodovino in dostojno pokopati mrtve ter popraviti druge krivice zločinskega sistema. Slovenija mora podpirati demokratične politične opcije v drugih državah. Tako kot morajo demokratične države podpirati demokratične težnje v Sloveniji. Sam predvsem ne razumem, kaj se gre Evropa s tem svojim medlim obsojanjem totalitarizmov. Od demokratičnih slovenskih evropskih poslancev ves čas pričakujem odločno akcijo v tej smeri. Mar Evropa ne vidi, da je to srž problema? Srž gospodarskih težav so prav voditelji ex-komunističnih držav, ki hočejo delati po starem. Verjamem, da bi bil darwinizem v demokratičnem okviru zanimiva, filozofsko celo koristna ideja, ki bi bila v sodelovanju z drugimi idejami kot kamenček več v mozaiku našega vedenja. Darwinizem v rokah pošasti pa postaja nekaj pošastnega.

    • Lucijan, dobro ste to napisali in se strinjam z vašim komentarjem. Bobu je treba rečti bob in predvsem povdariti, da take in podoben igrice, kot se jih je šel kateri koli izem, sedaj pa tudi naš neoliberalizem niso igrice, ampak ima drastičen posledice na večini, ki niso pri vrhu piramide. Demokracijo je potrebno šele zaživeti – tudi v Evropi.

    • Dobro napisano. Se strinjam. Veliko sem razmišljal in iskal. in tudi spoznal: Komunizem je preveč nevarna bolezen, da bi se z njo igrali. Gre za najhujšo možgansko kugo v vseh časih. Materialna korist stopi v ospredje s toliko silo, da si pripravljen za ogrožen privilegij uničiti celo državo in celo svoje, če si dovolj visoko. Zato bi se morali zbuditi najprej komunisti sami. V komunizmu gre namreč za enako zaroto demona proti človeštvu, kot je šlo v rajskem vrtu, ko je prvi človek nasedel kačini laži in ugriznil v jabolko spoznanja. Danes se to jabolko imenuje komunizem. In demon, ki je bil v raju v kači, je danes zakrinkan v borbenem ateizmu. Tudi, če ste po prepričanju ateist, rajši verjemite, da se vsako zlo končno usede na glavo tistega, ki izvaja na kakršen koli način nad drugim-i.
      Zato proč z ideologijami, ki na kakršen koli način opravičujejo ali utemeljujejo nasilje.
      Bog je namreč Ljubezen in zlo je vedno le tam, kjer je odsotnost Boga očitna.
      Še med kristjani ni veliko svetnikov. A nikjer ni toliko demonskosti, kot v prostozidarstvu in satanizmu. Komunistična revolucija je Satanovo najbolj dovršeno peklensko orožje za uničevanje človeštva.
      Protistrup je le molitev in pristno krščansko življenje z živo vero v Božje Usmiljenje. Verjetno se to v začetku tretjega tisočletja sliši neverjetno a TO JE TO.

      • Dobro napisano, Boštjan. Moderna govorica, ki brez predsodkov in bojazni posega v onostranstvo in dokazuje, da gre za nedeljiv (čeravno neviden) del našega življenja. Tak slog ima tudi zgodovinar Jože Dežman. On pobite ljudi razume kot žive. In tako je prav.

    • Deloma se strinjam s teboj, z večino komentarja pa ne.

      Strinjam se, da je komunizem največje zlo človeštva, skupaj s socializmi , in to v celi civilizaciji človeka. Trenutno lahko gledamo obljube revnim in glupim proletarcem o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) , ki bo od 300€ do 1.000€ v Sloveniji. Seveda bedaki, ki ne vedo, da nobeno kosilo ni zastonj, za to primejo. Toda koga vse bodo ukradli in davčno ubili – to pa se ne vprašamo. Ljudje radi padejo na romantične ideje, zavist in pohlep. Psihopatski politkomisarji generirajo te ideje z namenom povečanja množice za sabo.

      Darvinizem: na forumih me številni levičarji in socialisti zgroženo napadajo, da z liberalizmom ( ekonomska svoboda, svobodni trg) širim satanski ekonomski in socialni darvinizem. Tako da ne vem o čem govoriš. A daš lahko link do Mlakarjevega članka gor?

      Ivešičev članek je profesionalen, sprašujem pa se koliko novih dejstev je ta zgodovinar poiskal po arhivih. V čem je njegovo pisanje kvalitetnejšo od prejšnjih. Seveda ne bi smelo manjkati tudi obsojanje zločinskih dejanj teh komunističnih zločincev, drugače smo na isti ravni kot partijski zgodovinarji, plačanci in copy pasterji.

      Vse ostalo pa so samo lepe želje, ki nimajo zveze z realnostjo.

      Komuniste ne bomo pregnali samo z molitvijo. Komunist pobija in dela zla dejanja dokler je živ. Včasih so jih ustavile policijske krogle ali pa tovariši – še večji psihopati oz. izvrševalci ukazov Tita in Stalina.
      Kaj bi ti naredil, če bi se za večno znašel v Fritzlovi kleti? Samo molil? Opravičeval Fritzlova zlodela nad seboj? Opravičeval lastno pasivnost?

      Ne verjamem več v demokracijo, ki je v Fritzlovi kleti optimalna za nadaljevanje zlo del Fritzla. V Sloveniji imamo toliok komunajzerfašističnih klonov Fritzla in toliko jugoslovenarjev, da demokracija ves čas ohranja njihov zločinski fevdalni sistem.

      Zakaj se je Britanija v času WW2 obnašala tako čudno, zakaj se je Evropa do komunističnih zločinov obnašala tako čudno. Ker je tam demokracija in je tudi tam močan socializem, ki mu je v interesu retuširati zločine in zapirati ali unčiti arhive. Socializem v Evropi je močan že več kot 150 let. To je iracionalna, romantična in nora ideologija, ideologija sovraštva, ideja ropa, uničevanja, pasiviziranja osebe in družbe.

  5. Dobro se mi zdi pisati take članek z novimi odkritji iz arhivov o komunajzerfašističnih mafijaših.

    Zanima me ali je Ivana Djilas, ki je emigrirala v Slovenijo iz Beograda njegova hčerka ali vnukinja?

Comments are closed.