Partija zabredla v močvirje nasilja in prizadela človeštvu nesluteno gorje

2
foto: arhiv Časnik

Alojz Rebula: Partija, “mogočna sila brez Boga,  ki je spravila na plan do tedaj zapostavljeno plast človeštva,  se je izkazala za tiransko, zabredla je v močvirje nasilja in prizadela človeštvu nesluteno gorje“.

V letu 2009 sta bili sprejeti dve resoluciji, ki sta obsodili totalitarizem. Prva aprila v Evropskem parlamentu, ki so jo evroposlanci, vključno s slovenskimi, podprli skoraj plebiscitarno, z izjemo manjše skupine levičarjev. Druga pa julija v parlamentarni skupščini Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), tudi z veliko večino in ob protestu le manjšega števila levo usmerjenih parlamentarcev. Pri obeh resolucijah so bili pobudniki in predlagatelji iz vzhodnoevropskih in baltskih držav, spodbujeni z dvema pomembnima obletnicama, in sicer 20. obletnico padca berlinskega zidu in 70. obletnico podpisa sramotnega sporazuma Ribbentrop-Molotov, ki je Hitlerju in Stalinu omogočil osvajalske pohode po vzhodnoevropskih in baltskih državah in s tem zanetil drugo svetovno vojno.

Resoluciji imata spravno razsežnost, a sta sprožili polemike – tudi v slovenski politiki

Obe resoluciji sta bili sprejeti v obliki priporočila z namenom, da bi z obsodbo totalitarnih zločinov prejšnjega stoletja sooblikovali novo evropsko zavest, ki naj bi zrasla iz spoštovanja človekovih pravic in svoboščin ter s tem privedla do sprave med v preteklosti sprtimi stranmi. Resoluciji sta s svojo spravno razsežnostjo sprožili tudi nekatere polemike, kot npr. ruske proteste zaradi enačenja nacizma in komunizma, nesoglasja v slovenski politiki, protest evropske skrajne levice idr. Vse to kaže na zagate, v katerih tičijo nekatere evropske države, vključno s Slovenijo, pri iskanju notranje sprave zaradi boleče preteklosti. Vzhodnoevropske in baltske države so s svojo pobudo poskušale doseči vsaj delno zadoščenje za to, ker jih je Zahod pred in med drugo svetovno vojno kot tudi po njej zaradi strateških interesov ali lastne nemoči nekaznovano prepustil ruskemu škornju.

Nekaj vsebinskih poudarkov resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu

V tem sestavku se bomo omejili zgolj na resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je bila sprejeta z namenom, da se ohrani spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu. Obsodila je vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi avtoritarni in totalitarni režimi, vključno s komunizmom.

Resolucija se je poklonila vsem, ki so se bojevali proti tiraniji, ter jih označila za junake totalitarne dobe. Poudarila je pomen ohranjanja spomina na preteklost, ker brez resnice in spomina ne more biti sprave. Pozvala je k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov in k ustanovitvi vseevropskega spominskega centra teh žrtev ter k financiranju navedenih projektov. V njej je posebej zapisano, »da je bil nacizem glavna zgodovinska izkušnja Zahodne Evrope, v srednje- in vzhodnoevropskih državah pa so izkusili tako nacizem kot komunizem«. Po mnenju resolucije »Evropa ne bo združena, če ne bo zmožna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne tragične zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju«.

Ne drži, da je bil komunizem na Slovenskem bolj pozitiven kot v Vzhodni Evropi

O tem bi se morali globoko zamisliti tudi komunisti v Sloveniji, sicer eni od zmagovalk druge svetovne vojne, ki pa so si med vojno in predvsem po njej umazali roke z množičnimi zločini proti človeštvu. Končni cilj vseh prizadevanj pa je sprava, »ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, s prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove«. Slovenska tranzicijska levica, ki je bila leta 2009, ko sta bili resoluciji sprejeti, na oblasti, je bila proti potrditvi resolucije, čeprav so vsi slovenski evroposlanci glasovali zanjo, in jo je tako DZ vzel samo na znanje.

To svojo držo je levica utemeljevala z argumentom »posebnosti slovenske zgodovine, ki naj bi bila drugačna od izkušenj drugih nekdanjih komunističnih držav. Bila naj bi bolj pozitivna«. Da naj bi bila »drugačna« se je možno delno strinjati. V vzhodnoevropske države je bil namreč komunizem prinesen na sovjetskih bajonetih in je bil zato primerno osovražen. V Sloveniji pa so ga z nasiljem uveljavili domači komunisti in je zato pognal globlje korenine, s katerimi imamo opravek še zdaj.

Da naj bi bila naša zgodovina tudi »bolj pozitivna«, pa bo težko zagovarjati. Prvič, ker so bili vsi komunistični režimi podobni in totalitarni. In drugič, ker je bilo, kot lahko preberemo v referatu Aleksandra Rankovića v zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 (Reporter, 24. oktobra 2016), v Jugoslaviji od leta 1945 do leta 1951 pobitih, pretežno izvensodno, okrog 568.000 ljudi ali kar za 70 Srebrnic, od tega na ozemlju Slovenije okrog štirinajst tisoč Slovencev in okrog sto tisoč pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov. Poleg tega je bilo pa še 3,777.776 zaprtih ali interniranih v nekaj sto jugoslovanskih gulagih. Ni mi znano, da bi se kjerkoli na ozemlju vzhodnoevropskih držav zgodili po vojni taki množični zločini.

Alojz Rebula: Partija, »mogočna sila brez Boga, a z božjimi prvinami v sebi«

V zvezi z navedenimi spravnimi mukami, evropskimi in slovenskimi, mi je blizu sporočilo iz Rebulovega romana Nokturno za Primorsko, v katerem eden od glavnih junakov pravi o partiji, da je pač v zgodovino vdrla »mogočna sila brez Boga, a z božjimi prvinami v sebi … Pri preoravanju družbe je spravila na plan plast človeštva, ki je bila doslej zapostavljena … Izravnavala je, kar je izštrlelo iz družbe po volji nenasitnega kapitala, in uresničevala tretje geslo francoske revolucije egalite – enakost, krščansko geslo …«. Žal pa se je ta sila »izkazala za tiransko, zabredla v močvirje nasilja in prizadela človeštvu nesluteno gorje«.

Kot lahko ugotovimo, pa ta »mogočna sila brez Boga« za to gorje ni bila nikoli kaznovana – med drugim tudi zaradi tega, ker je bila na strani zmagovalcev, ki jih zaradi njihovih grehov ni imel kdo kaznovati, in ker si je v času samopašnega vladanja in kasneje nagrabila toliko vzvodov realne družbene moči (kapital, mediji, represivni organi, civilna družba idr.), da ji še danes nihče nič ne more, pa čeprav se je njen imperij nasilja že davno sesul sam vase. Tako ostaja edina kazen v dejstvu, da je vsakdo že s storjenim zločinom sam po sebi kaznovan, tudi če ni bil obsojen. Nasprotna stran pa je zaradi svojih grehov, resničnih in izmišljenih, med vojno končala v vsakršnih breznih, bila po vojni potisnjena v katakombe in pol stoletja dejansko oropana mnogih temeljnih človekovih pravic ter je še danes v tranziciji potisnjena na družbeno obrobje in klevetana.

Tovrstne javne deklaracije naj nas še naprej opominjajo

Zato mislim, da so še kako potrebne tudi javne deklaracije, ki to pozabljeno odgovornost »mogočne sile brez Boga« izpostavljajo. To velja tudi za slovensko partijo (in njene duhovne dediče), ki je zgodovina ne bo mogla odvezati krivde za njeno »močvirje nasilja« kljub njenim zaslugam za uspešen osvobodilni boj, ki je bil nedvomno veliko dejanje v zgodovini slovenskega naroda.

2 KOMENTARJI

  1. To je moj komentar pri članku g. Janeza Juhanta, objavljenim pred letom in priloga v komentarju Alfeja.!!
    Velja se vprašati komu koristi ta etični kaos na račun vrednot !!!??? Prilagam moj komentar !!!!

    Se povsem strinjam z avtorjem razmišljanja, ki je bilo pred enim letom objavljeno.
    Vprašujem pa se zakaj se nič ne zgodi.
    Zadevo pojasni komentator Alfe z linkom o priznanjih Kučanu !!!???
    Resnično se velja vprašati kdo konkretno je povzročil ta kaos vrednot, ki ovirajo rešitev zadeve !!!!????
    Edina rešitev je, da se civilna družba (državna in cerkvena) organizira in ob 23. avgustu začne razpravo o etičnih, pravnih in oblastnih zadevah reši zadevo tako, da bodo zločini po državi dobili zločince.
    Premalo je imeti državni spomenik žrtvam nasilja in ga zapostavljati.!! Prilagam !!

    Odgovori

  2. Dodajam to vhodno sporočilo za več jasnosti v problematiko naše etične stvarnosti in kaosa.

    To je vhodno sporočilo v koncentracijsko taborišče, ki je bilo mučilnica in priprava za umor nedolžnih ljudi, rojakov !!!!
    SPOMINSKI PARK TEHARJE Vhodno sporočilo:

    Spominski park Teharje je s simbolno arhitekturno
    krajinsko ureditvijo osrednji državni spominski park,
    posvečen spominu na žrtve vseh povojnih pobojev
    na območju Republike Slovenije.
    Spomenik stoji na avtentični lokaciji, kjer je bilo zaprtih,
    Usmrčenih ali od tod v smrt odpeljanih več kot 5000 ljudi.
    Teharje so simbol povojnih mučenj in pobijanj ljudi,
    tako vojakov kot civilistov, v osrednji Sloveniji.
    Spominski park Teharje je osrednji simbolni spomenik,
    ki je priča spoštljivega odnosa Republike Slovenije
    do žrtev vojne in povojnih pobojev.
    Republika Slovenija