V tekmi za predsedniški stolček so le trije resni kandidati. Favorit »establišmenta« je sedanji predsednik, ki pa je – žal – objektivno najslabši predsednik, kar smo ga imeli. O zadnjem partijskem sekretarju težko rečemo kaj dobrega, o njegovem nasledniku, ki mu je bolezen preprečila dostojno opravljanje funkcije je bolje molčati, o sedanjem, ki se je šel zdraviti v Avstrijo, ki deli državljane na drugorazredne, nepotrebne in privilegirano prve, pa moramo še izgubljati besede. Žal ima mož podporo medijev, ki ga vsa leta predsednikovanja nekritično podpirajo. V pozabo so šli »spodrsljaji« (npr. obnašanje ob obisku angleške kraljice), draga potovanja po domala celem svetu, skrivanje stroškov teh potovanj (npr. s predsednikom potuje cela delegacija, ampak plača malce tu, malce tam in zato v javnost ne pride celoten strošek, temveč samo majhen del), predvsem pa vpraševanje o koristnosti paralelne zunanje politike iz predsedniških dvorov. Stvari gredo v pozabo (npr. afera Türk-Sancin ali pa nakup oblek na naše stroške v uradu predsednika) zato, ker se pozornost preusmeri drugam. Najhujša zabloda, ki se širi o sedanjem predsedniku pa je, da je »moralna avtoriteta«. Težnja kontinuitetnikov, da bi svojega človeka na položaju avtomatično razglasili za moralno avtoriteto je stalnica, vendar se v primeru sedanjega nositelja predsedniške funkcije ne izide, kajti spodrsljaji so preveč očitni in vidni. Za dobro volilno izbiro pa je spomin nujno potreben, kakor tudi prava izhodiščna vprašanja.
Prvi paradoks
Sedanjega predsednika podpirajo tajkuni, strici iz ozadja in izvižgani sindikalisti, ki imajo neomejen dostop do ekranov, mikrofonov in tiskanih strani. Ljudje, ki jim ni nič hudega v življenju, ki svoj standard gradijo na privilegijih in »mutnih poslih«, ki jih je omogočila predolga kontinuiteta, strnjeno stojijo za predsednikom, ki so ga ustvarili iz nič (tako kot stranko PS). Kandidat Danilo že vsa leta, vrača vložek svojim podpornikom tako, da na odgovorna mesta predlaga in imenuje le ljudi iz te skupine. Višek njegove pristranskosti pa smo doživljali v poskusih, da bi 44 glasov spremenil v parlamentarno večino, da bi ljubljanski osumljenec korupcije postal premier.
Bogataši so v vsaki družbi manjšina, zato si morajo v sodobnih demokracijah na tak ali drugačen način zagotoviti glasove, ki jim prinašajo zmago. Glas za sedanjega predsednika je tako glas za kislo smetano slovenske družbe, ki ima tako častitljiva imena kakor so »Udbo-mafija«, »kontinuiteta«, »tajkun« ali »stric iz ozadja«. Zato je za, navadne državljane, ki želijo svoj glas podariti temu kandidatu paradoks ta, da s svojim glasom podpirajo privilegirano skupino, ki jo sicer najbolj kritizirajo.
Drugi paradoks
»Nestrankarskega kandidata« Danila podpirajo totalitarci naše preteklosti, ki so zbrani okoli Društva za »vrednote« NOB (tu naj zapišem, da še vedno čakam, da mi kdo pove katere so te vrednote). Njihov glas moramo poslušati kakor troblje ob gostinskih lokalih, ki zvočno onesnažujejo okolico. Volitve predsednika smo že večkrat uspešno prebrodili. Po tolikih letih bi morale biti rutinske. Tu pa ti starec, ki živi v preteklosti, za preteklost in od preteklosti, razglaša z vpijočim glasom, da naj bi šlo za »plebiscit«. Ali pričakuje, da bomo plebiscitarno podprli njegove kandidata in mu namenili skoraj 90% glasov? Nič ne dvomim, da je v svoji zaverovanosti v čase enoumja, ko so kandidati KPS ali ZKS, dobivali tako visoke procente, prepričan, da bi bilo tako prav. Ampak mi živimo v pluralizmu in vemo, da so predsedniške volitve vedno katalizator, ki deli. Na koncu pridemo v drugi krog kjer kdor gre na volitve (pa četudi samo 1%) izbere med kandidatom A ali B. Le eden zmaga.
»Legendarni« časi partizanstva so nepreklicno mimo. Zdaj je čas soočenja z resnično podobo tega pojava. Plebiscitarni čas našega osamosvajanja je mimo. Zdaj je čas vsakdanjosti.
Morebitni glas za kandidata Danila je zato glas za preteklost, glas za pravljično spominjanje, glas za ohranjanje privilegijev revolucionarjem, glas za status quo v stanju duha na Slovenskem.
Volilni štab stricev iz ozadja dobro ve, da tudi v Sloveniji ni toliko privilegirancev, da bi lahko sami ustoličili svojega kandidata, zato morajo prepričati mnoge navadne državljane, da je to najboljša izbira. Paradoks pa je, da navadni državljan noče zabetoniranosti v pretklosti, temveč hoče živeti sedanjost in delati za boljšo prihodnost.
Tretji paradoks
Nalogo prepričati zadostno število volivcev, da je sedanji predsednik najboljša izbira za predsedniško mesto imajo družbeno politični agenti, ki se imenujejo novinarji. Ali ste se že kdaj srečali s kritičnim zapisom o njegovem delu v večinskih medijih? Ali so nam ti mediji kdaj razložili in predstavili nenehno težnjo, da se predsedniška funkcija okrepi z izvršnimi pristojnostmi (vlada KGB je po kapljicah prenašala izvršne naloge na predsednika, npr. pri raznih imenovanjih in predlogih za imenovanja na visoke državne funkcije)? Ali se ni po prvem letu sumljivo hitro končala kritična distanca do nenehnih potovanj in paralelne, nekoristne, zunanje politike predsedniških dvorov? Da ne govorimo o aferah z nepotizmom in ljubicami.
Kar je veljalo za Rodeta, ne velja za Danila? Mene kot državljana veliko bolj zanima ali je res, da je šel na naše stroške z letalom obiskati hčerko na univerzo, kakor če ima kardinal enega, dva ali – dokazano – nobenega otroka! Moti me, da me novinarji pitajo s stvarmi, ki me načeloma ne zanimajo, ni pa prostora za stvari, ki se nanašajo na demokratične standarde in uporabo javnega denarja.
Zato je paradoksnost glasa za kandidata Danila tudi v tem, da zahteva vero. A verujemo naj v Boga, ne pa v politike ali novinarje.
Četrti paradoks
Najhujši paradoks podpornika sedanjega predsednika pa je, da z glasom zanj, podpira vse, kar sicer kritizira. Zapravljivost, privilegije, zasidranost v preteklost, brezizhodnost, »istost« (se pravi nič novega)… Čeprav je predsednik znan po svojih potovanjih po svetu na naše stroške, je to leto samo doma in svojo funkcijo zlorablja za predvolilno kampanijo. To je tako očitno, da tudi slepec opazi.
Našteti paradoksi seveda niso edini. Tudi pri Borutu ali Milanu bi jih našli, vendar so pri Danilu najbolj očitni in bodejo v razum državljana, ki se na volitve pripravlja s pametjo in ne z žolčnim sovraštvom ali nasprotovanjem onemu, ki niti ne kandidira.
Foto: Wikipedia
