Paradoksi Türkovega volivca

17

V tekmi za predsedniški stolček so le trije resni kandidati. Favorit »establišmenta« je sedanji predsednik, ki pa je – žal – objektivno najslabši predsednik, kar smo ga imeli. O zadnjem partijskem sekretarju težko rečemo kaj dobrega, o njegovem nasledniku, ki mu je bolezen preprečila dostojno opravljanje funkcije je bolje molčati, o sedanjem, ki se je šel zdraviti v Avstrijo, ki deli državljane na drugorazredne, nepotrebne in privilegirano prve, pa moramo še izgubljati besede. Žal ima mož podporo medijev, ki ga vsa leta predsednikovanja nekritično podpirajo. V pozabo so šli »spodrsljaji« (npr. obnašanje ob obisku angleške kraljice), draga potovanja po domala celem svetu, skrivanje stroškov teh potovanj (npr. s predsednikom potuje cela delegacija, ampak plača malce tu, malce tam in zato v javnost ne pride celoten strošek, temveč samo majhen del), predvsem pa vpraševanje o koristnosti paralelne zunanje politike iz predsedniških dvorov. Stvari gredo v pozabo (npr. afera Türk-Sancin ali pa nakup oblek na naše stroške v uradu predsednika) zato, ker se pozornost preusmeri drugam. Najhujša zabloda, ki se širi o sedanjem predsedniku pa je, da je »moralna avtoriteta«. Težnja kontinuitetnikov, da bi svojega človeka na položaju avtomatično razglasili za moralno avtoriteto je stalnica, vendar se v primeru sedanjega nositelja predsedniške funkcije ne izide, kajti spodrsljaji so preveč očitni in vidni. Za dobro volilno izbiro pa je spomin nujno potreben, kakor tudi prava izhodiščna vprašanja.

Prvi paradoks

Sedanjega predsednika podpirajo tajkuni, strici iz ozadja in izvižgani sindikalisti, ki imajo neomejen dostop do ekranov, mikrofonov in tiskanih strani. Ljudje, ki jim ni nič hudega v življenju, ki svoj standard gradijo na privilegijih in »mutnih poslih«, ki jih je omogočila predolga kontinuiteta, strnjeno stojijo za predsednikom, ki so ga ustvarili iz  nič (tako kot stranko PS). Kandidat Danilo že vsa leta, vrača vložek svojim podpornikom tako, da na odgovorna mesta predlaga in imenuje le ljudi iz te skupine. Višek njegove pristranskosti pa smo doživljali v poskusih, da bi 44 glasov spremenil v parlamentarno večino, da bi ljubljanski osumljenec korupcije postal premier.

Bogataši so v vsaki družbi manjšina, zato si morajo v sodobnih demokracijah na tak ali drugačen način zagotoviti glasove, ki jim prinašajo zmago. Glas za sedanjega predsednika je tako glas za kislo smetano slovenske družbe, ki ima tako častitljiva imena kakor so »Udbo-mafija«, »kontinuiteta«, »tajkun« ali »stric iz ozadja«. Zato je za, navadne državljane, ki želijo svoj glas podariti temu kandidatu paradoks ta, da s svojim glasom podpirajo privilegirano skupino, ki jo sicer najbolj kritizirajo.

Drugi paradoks

»Nestrankarskega kandidata« Danila podpirajo totalitarci naše preteklosti, ki so zbrani okoli Društva za »vrednote« NOB (tu naj zapišem, da še vedno čakam, da mi kdo pove katere so te vrednote). Njihov glas moramo poslušati kakor troblje ob gostinskih lokalih, ki zvočno onesnažujejo okolico. Volitve predsednika smo že večkrat uspešno prebrodili. Po tolikih letih bi morale biti rutinske. Tu pa ti starec, ki živi v preteklosti, za preteklost in od preteklosti, razglaša z vpijočim glasom, da naj bi šlo za »plebiscit«. Ali pričakuje, da bomo plebiscitarno podprli njegove kandidata in mu namenili skoraj 90% glasov? Nič ne dvomim, da je v svoji zaverovanosti v čase enoumja, ko so kandidati KPS ali ZKS, dobivali tako visoke procente, prepričan, da bi bilo tako prav. Ampak mi živimo v pluralizmu in vemo, da so predsedniške volitve vedno katalizator, ki deli. Na koncu pridemo v drugi krog kjer kdor gre na volitve (pa četudi samo 1%) izbere med kandidatom A ali B. Le eden zmaga.

»Legendarni« časi partizanstva so nepreklicno mimo. Zdaj je čas soočenja z resnično podobo tega pojava. Plebiscitarni čas našega osamosvajanja je mimo. Zdaj je čas vsakdanjosti.

Morebitni glas za kandidata Danila je zato glas za preteklost, glas za pravljično spominjanje, glas za ohranjanje privilegijev revolucionarjem, glas za status quo v stanju duha na Slovenskem.

Volilni štab stricev iz ozadja dobro ve, da tudi v Sloveniji ni toliko privilegirancev, da bi lahko sami ustoličili svojega kandidata, zato morajo prepričati mnoge navadne državljane, da je to najboljša izbira. Paradoks pa je, da navadni državljan noče zabetoniranosti v pretklosti, temveč hoče živeti sedanjost in delati za boljšo prihodnost.

Tretji paradoks

Nalogo prepričati zadostno število volivcev, da je sedanji predsednik najboljša izbira za predsedniško mesto imajo družbeno politični agenti, ki se imenujejo novinarji. Ali ste se že kdaj srečali s kritičnim zapisom o njegovem delu v večinskih medijih? Ali so nam ti mediji kdaj razložili in predstavili nenehno težnjo, da se predsedniška funkcija okrepi z izvršnimi pristojnostmi (vlada KGB je po kapljicah prenašala izvršne naloge na predsednika, npr. pri raznih imenovanjih in predlogih za imenovanja na visoke državne funkcije)? Ali se ni po prvem letu sumljivo hitro končala kritična distanca do nenehnih potovanj in paralelne, nekoristne, zunanje politike predsedniških dvorov? Da ne govorimo o aferah z nepotizmom in ljubicami.

Kar je veljalo za Rodeta, ne velja za Danila? Mene kot državljana veliko bolj zanima ali je res, da je šel na naše stroške z letalom obiskati hčerko na univerzo, kakor če ima kardinal enega, dva ali – dokazano – nobenega otroka! Moti me, da me novinarji pitajo s stvarmi, ki me načeloma ne zanimajo, ni pa prostora za stvari, ki se nanašajo na demokratične standarde in uporabo javnega denarja.

Zato je paradoksnost glasa za kandidata Danila tudi v tem, da zahteva vero. A verujemo naj v Boga, ne pa v politike ali novinarje.

Četrti paradoks

Najhujši paradoks podpornika sedanjega predsednika pa je, da z glasom zanj, podpira vse, kar sicer kritizira. Zapravljivost, privilegije, zasidranost v preteklost, brezizhodnost, »istost« (se pravi nič novega)… Čeprav je predsednik znan po svojih potovanjih po svetu na naše stroške, je to leto samo doma in svojo funkcijo zlorablja za predvolilno kampanijo. To je tako očitno, da tudi slepec opazi.

Našteti paradoksi seveda niso edini. Tudi pri Borutu ali Milanu bi jih našli, vendar so pri Danilu najbolj očitni in bodejo v razum državljana, ki se na volitve pripravlja s pametjo in ne z žolčnim sovraštvom ali nasprotovanjem onemu, ki niti ne kandidira.

Foto: Wikipedia


17 KOMENTARJI

  1. Kdor misli, da nas lahko stari, prekaljeni komunisti peljejo v demokratično prihodnost splošnega dobrega za vsakogar, ima IQ na nivoju temperature okolice. Tega ne mislijo niti gospod Milan s tovariši, niti gospod Danilo s strice. Oni točno vedo, zakaj naj jih volimo: da bodo na oblasti.

    In še nekaj:
    Gospod Janez Janša je bil svoj čas vzoren komunist in se je šolal v elitnih komunističnih šolah. Smem zvedeti, kdaj se je prešolal? Kje je dobil izobrazbo iz demokracije in uspešnega gospodarjenja za splošno dobro?

  2. Dobro razmišljanje, ampak se bojim, da bo to spet iztočnica za napade/izpade kontinuitetnikov na avtorja in z njim strinjajoče. Le kdaj bo v Sloveniji ustvarjena kritična masa normalno razmišljajočih osebkov, kot pogoj za spremembo kolektivno zapečene in defoltirane miselnosti volilnega telesa.

    • No, odgovor na to je dokaj enostaven – ko bo ponovno ukinjena svoboda govora. Do takrat pa je dovoljeno izražanje vseh mnenj

  3. Avtor članka se sprašuje:”»Nestrankarskega kandidata« Danila podpirajo totalitarci naše preteklosti, ki so zbrani okoli Društva za »vrednote« NOB (tu naj zapišem, da še vedno čakam, da mi kdo pove katere so te vrednote).”

    Že površno branje spletne strani Zveze združenj borcev za vrednote NOB da odgovor na vprašanje, ki ga avtor članka “še vedno čaka”. Na omenjeni spletni strani (v dokumentu Programske usmeritve, povezava je spodaj) namreč med drugim piše:
    “ZZB se zavzema za krepitev slovenske nacionalne identitete, državnosti, suverenosti, demokratične družbene ureditve, nacionalne kulture, socialne pravičnosti in za uveljavljanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

    in se hkrati zavzema za mir v svetu.

    smo vsestransko zainteresirani za uspešen, demokratičen, gospodarski, socialni, kulturni in politični razvoj Republike Slovenije, za njeno mednarodno odprtost, zasnovano na enakopravnem sodelovanju, in za tako pravno državo, katere temelj bo človek kot nosilec svojih socialnoekonomskih in političnih pravic.”

    Zgolj mimogrede: ne vem, s katero od zgoraj naštetih vrednot se kdorkoli, tudi in predvsem katoličan, danes ne bi mogel strinjati…
    Če pa bi šlo v posameznem primeru za eksces, torej odstop od teh vrednot s strani posameznega člana ali članov zveze NOB, pa bi se po kriteriju izgovorov Cerkve lahko uporabil enak izgovor kot v primeru zgodovinskih “napak” Cerkve, ko naj bi bil problem le v posameznih članih (pa čeprav vrhovnih pogavarjev), ki niso spoštovali “resničnih” vrednot, ki naj bi jih zastopala Cerkev, ne pa v sami Cerkvi oz. njenih vrednotah.

    Skratka, mislim, da se vsi zavzemajo/te/mo za iste vrednote, le dosledno uresničevati bi jih še bilo potrebno (s strani nas vseh).

    Vir za dokument Programske usmeritve:
    http://www.zzb-nob.si/o-nas/dokumenti/programske-usmeritve/

    • Berem: “Skratka, mislim, da se vsi zavzemajo/te/mo za iste vrednote, le dosledno uresničevati bi jih še bilo potrebno (s strani nas vseh).”

      Natanko tako! Le kdo bo javno oglašal, da bo med državljani najprej naredil stanje šoka, nato pa jim znižal plače in povišal davke. Zato je treba gledati, kaj dela, gledati njegovo razhajanje med besedami in dejanji. Tu pa se gospod Danilo drži principa “govori eno, delaj drugo”. Predsednik države je sicer simbolna funkcija, vendar je pomemben člen v obrambi demokracije (če deluje, kot je treba) Za demokracijo pa je potrebno več mnenj, več stran – sicer je enoumje, totalitarizem, diktatura. Zato se predsednik države ne sme nikoli postaviti proti opozicijski stranki in za pozicijo. Gospod Danilo pa ravno to dela – je protagonist strank kontinuitete. Torej je za predsednika demokratične države skrajno problematičen.

    • To niso vrednote NOB, ampak so le propagandni material.

      Vrednote NOB so enoumje, sovraštvo do drugače mislečih, komunizem, diktatura…

      • Vrednote določene organizacije verjetno težko določajo nek Lojze, Andrej M. ali Ananas, če niso njeni člani. Ampak jih kot uradne razglasi organizacija sama, dejanja njenih članov pa se presoja posebej in morebitne odstope kot ekscese. Vsaj tako, kot razumem, obravnava Cerkev sebe v primeru »napak svojih sinov in hčera«, medtem ko naj bi bila sama Cerkev »brezmadežna«.

        Če pa spoznavamo vrednote določene organizacije po drugem načelu, t.j. po dejanjih njenih članov, pa ima najbrž kar precej organizacij veliko masla na glavi, še predvsem Cerkev, ki je številna dejanja, ki jih danes dojemamo kot globoko neetična, imela nekaj časa celo za uradna navodila, izdana s strani najvišjega predstavnika.

        Po načelu vaše argumentacije le zamenjajte besedo »NOB« s »Cerkev« (in “komunizem” s “teokracija”) v vašem komentarju in boste videli, da bi se dalo po logiki vašega komentarja enako reči za Cerkev.
        Ne pravim pa, da so dejanja članov za presojo vrednot organizacije povsem nepomembna, saj po mojem mnenju dejanja članov, ki dobijo uradno podporo vrha organizacije, vsaj za tisti čas sodoločijo uradne vrednote organizacije – in je torej treba upoštevati oba omenjena kriterija za spoznavanje vrednot določene organizacije (torej tako vrednote, ki jih kot uradne razglasi sama organizacija, kot tista dejanja članov, ki dobijo uradno podporo organizacije).

        Sem pa vesel, če tako Cerkev kot združenja NOB danes razglašajo podporo (vsaj v velikem delu) istim vrednotam. Zato je bolje graditi na tem, kot na obtoževanju dejanj iz preteklosti, ki lahko vodi v neskončnost…

        • Je NOB sploh kdaj obstajal? Berimo:

          Nov zagon je KPJ dobila med drugo svetovno vojno in okupacijo Jugoslavije. 6. aprila 1941 so sile osi napadle, razkosale in okupirale Jugoslavijo. KPJ kot zavzenica Sovjetske zveze in Stalinovega sporazuma s Hitlerjem o nenapadanju ni obsodila okupacije. Po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je KPJ pozvala k uporu proti okupatorju in jugoslovanskim oblastem. 4. julija 1941 je Centralni komite KPJ v Beogradu tudi formalno sprejel odločitev o začetku oborožega odpora proti okupatorju in predstavnikom domače oblasti in začetku revolucije. Na seji sta od slovenskih predstavnikov sodelovala tudi Edvard Kardelj in Franc Leskovšek.
          http://sl.wikipedia.org/wiki/Komunisti%C4%8Dna_partija_Jugoslavije

          Torej??? Kaj je bilo? NOB ni združljiv z revolucijo. Kaj je torej bilo? NOB ali revolucija?

        • Saj ne določamo vrednot, le opazujemo jih.

          Stanovnik jih javno zanika s svojim tuljenjem.

          In ti seveda – ne moreš mimo tega, da ne bi na dan vlekel Cerkve tam, kjer ni nobene potrebe za to.

          Poleg tega zamenjava ne deluje, kajti pri zamenjavi. Pa tudi logično napako delaš. Cerkev obstaja 2000 let in svet pred stoletji je bil drugačen kot danes, zato tega ne moreš soditi z današnjimi kriteriji.

          Povej Stanovniku naj potem neha napadati drugače misleče, naj obsodi komunizem in prizna, da je bila zločinska revolucija izvedena že na začetku vojne in vzrok kolaboracije – če je zavezan tem vrednotam.

          • Vrednot ne le opazujemo,ampak se odločimo, za katere se bomo zavzeli (v tem smislu je mišljeno »določijo«).

            Imate prav, da bi se dalo argumentirati tudi brez omembe Cerkve, saj sem želel le našteti vrednote NOB, vendar sem jo omenil zaradi morebitnih kasnejših dvoličnih kriterijev presoje (moja predvidevanja ste potrdili že z vašim prvim komentarjem, ko pišete, da gre le za propagando…)
            Če namreč avtor članka, ki je moralni teolog, in precej podcenjujoče piše o NOB, prebere naštete vrednote NOB (kot si jih opredeljujejo združenja NOB), bo, če bo zavzel enak kriterij kot pri “svoji” organizaciji (torej v stilu »gre za napake naših sinov in hčera, sama organizacija pa je čista« – pa čeprav je zame tak kriterij pomanjkljiv), NOB-ju le stežka kaj očital. Če pa bo sodil NOB po za njega spornih dejanjih nekaterih članov, pa bi bilo prav, da po tem istem kriteriju presoja tudi Cerkev (in “njene” vrednote).

            Berem: »Poleg tega zamenjava ne deluje, kajti pri zamenjavi.« Verjetno je pomotoma nekaj besedila izpadlo, tako da ni obrazloženo, zakaj zamenjava ne bi delovala, niti za katero logično napako gre.
            Glede tega, da Cerkev deluje 2000 let in se njenih dejanj ne more presojati po današnjih merilih – takšno stališče je nasprotno idejam absolutnih vrednot, ki se ne spreminjajo v času in prostoru, in gre za komponento relativizacije vrednot (ki je ravno s strani Cerkve izredno pogosto kritizirana). Zame je npr. umor danes enako neopravičljiv kot pred 100 leti, 500 leti ali 2000 leti, saj so umorjeni in njegovi bližnji trpeli enake bolečine, ne glede na stoletje. In sklepal bi, da se z vašo oceno ne bi smeli strinjati tudi vsi tisti, ki sebe razglašajo za nosilce absolutnih, nespremenljivih vrednot. Res pa je, da s tem prihajajo v paradoks sami s seboj (glede absolutnih vrednot in njihovih dejanj)…

            G. Stanovniku pa nimam jaz česa govoriti, saj nisem niti njegov zastopnik, niti član njegovih organizacij. Zdelo se mi je le vredno pomagati avtorju članka, teologu, ki se kiti s pridevnikom “moralni” in nazivom “doktor”, najti odgovor, ki ga »še vedno čaka«, tako da sem si vzel 5 min, da sem prebral stran NOB in od tam prepisal vrednote NOB, za katere se po njihovem razglasu NOB zavzema.
            Mimogrede še s spletne strani NOB:
            «Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in jaz osebno kot njen predsednik, smo doslej neštetokrat in nedvoumno obsodili in obžalovali to tragedijo v vseh treh fazah njenega razvoja, še posebej povojne poboje, ki so bili v popolnem nasprotju s partizanskim zakonom!«
            VIR: http://www.zzb-nob.si/aktualno/?stran=10
            Glede vzroka in posledic revolucije in sodelovanja z okupatorji,… se pa tukaj ne bi spuščal, predvsem zato, ker naj se o tem opredelijo strokovnjaki, torej zgodovinarji, ki pa so o tem že veliko napisali in je slika dokaj jasna.

          • Ananas, nobene dvoličnosti pri kriterijih presoje ni.

            Stanovnik tipično socialistično tuli, in izraža nasprotovanje tem vrednotam s konkretnimi izjavami.

            Pri Cerkvi tega ni. Cerkev vedno utemelji, zakaj je neka stvar v skladu z vrednotami Cerkve.

            Pri Cerkvi morate itak iti stoletja v preteklost, da lahko kritizirate – in to je še ena razlika. Pri Stanovniku je čisto v redu sedanjost in bližnja preteklost.

            Pri Cerkvi gre tudi za to, da vedno uči enake vrednote – ne uspe pa vsem teh vrednot upoštevati. Stanovnik pa pridiga ravno nasprotne vrednote od napisanih – to je razlika.

            So absolutne vrednote in so interpretacije. Seveda je 10 božjih zapovedi starih tisočletja, pa se ne spreminjajo. Je bila pa Mojzesova postava, ki danes ne velja več. So bile stvari, ki so bile v srednjem veku normalne in interpretirane skozi takratne oči in je drugačen današnji čas.

            Vidiš še eno dvoličnost NOB. Obsojajo povojne poboje – hkrati pa se obnašajo, kot, da so dejansko pobijali marsovci. OPRAVIČITI bi se morali, saj so oni pobijali.

            Poleg tega ne priznavajo, da je bil komunizem totalitaren ves čas. Pa ne priznavajo nobene svinjarije med vojno.

          • Stanovniku očitate, da s svojimi dejanji nasprotuje vrednotam NOB, ki so zapisane v njihovem programskem dokumentu. Zahtevate tudi, da se NOB opraviči za dejanja članov, ki jim pripisujete določena ravnanja. Hkrati pa opravičujete Cerkev,da ona »vedno uči enake vrednote – ne uspe pa vsem teh vrednot upoštevati« in je torej organizacija »brezmadežna«, problem pa je v članih.
            V tem vidim dvojne kriterije. Treba se bo odločiti, ali vrednote organizacije sooblikujejo dejanja njenih članov, ali ne. In pri vseh zavzeti ista merila.

            Sam menim, da vrednote organizacije sooblikujejo dejanja njenih članov, če ta dejanja dobijo uradno podporo. Zato bi se po morala vsaka organizacija (torej njeni predstavniki, njen vrh, na uraden način) opravičiti za slaba dejanja, katera sicer ne zagovarja več, pa so v preteklosti bila storjena (s strani organizacije, saj jih je s svojo uradno politiko (dekreti, bulami,…) podprla ali celo zaukazala).

            Glede tega, da Cerkev uči vedno iste vrednote in da »vedno utemelji, zakaj je neka stvar v skladu z vrednotami Cerkve«: Ne vem, kako Cerkev utemeljuje ustanavljanje getov za Žide, kar je bila uradna politika Cerkve (navodila so bila izdana uradno s strani vrha organizacije – kako bolj uradna bi še lahko bila?) Vem pa, da (na srečo) pogromi nad Židi niso (več) njena vrednota.

            Tudi ni res, da je treba iti precej nazaj v preteklost, da bi kritizirali ravnanje Cerkve…(ščitenje pedofilov v lastnih vrstah in s tem nadaljnje izpostavljanje potencialnih žrtev, finančni pohlep,…).
            In še ne 150 let nazaj (le 80 let pred NOB): papež v buli uradno obsodi svobodo vere, in stališče, da »Cerkev nima pravice do uporabe nasilja, kot tudi nobene posredne in neposredne posvetne oblasti« in tezo, da »ni več primerno, da bi bila rimskokatoliška vera edina dovoljena vera v državi na račun omejevanja dejavnosti drugih veroizpovedi«.

            Poanta pa vendarle ni, da bi kazali na ravnanja posameznikov ali organizacije v preteklosti, ampak da držimo vse oz. obe omenjeni, v Sloveniji močni organizaciji za besedo (po istih kriterijih), da vsaj v bodoče res udejanjata (praktično iste) vrednote, ki jih razglašata.

          • Ananas, a ne moreš mimo speljevanja pozornosti mimo Cerkve.

            Kakor koli se trudiš, je dejstvo, da je kar komunistična partija kršila človekove pravice, ne pa zgolj posamezniki. Tako je. Šlo je za sistematično kršenje človekovih pravic – ukazano s samega vrha. Ne pa za neke ekscese posameznikov.

            In to velja za revolucijo na začetku vojne, med vojno, povojne poboje itd. Za vse to bi se moral Stanovnik opravičiti. Pa se ni.

            Mimogrede. Cerkev se je opravičila za vse svoje zločine:
            http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_apologies_made_by_Pope_John_Paul_II

            Seveda pa ti mešaš še čisto običajni razvoj človeštva, katerega sestavni del je bila Cerkev, z nekimi fiktivnimi zločini. Ne moreš obsojati z današnjimi očmi Cerkve pred stoletji.

            Komunizem pa je velik korak nazaj. Iz svobodne države v diktaturo.

            In konec koncev Stanovnik širi sovraštvo zdaj. Drugače misleči so po njegovo lahko le tiho. To je direktno nasprotno demokraciji in svobodi govora.

          • Ponavljam, da sem omenjal Cerkev zaradi ponazoritve (morebitnih) dvojnih kriterijev avtorja članka. Prav imate, da je po mojih kriterijih (opisanih zgoraj), KP v določenih primerih kršila človekove pravice. In prav je, da se to pove. Po teh istih kriterijih pa jih je tudi Cerkev (uradno je zaukazala geta, kamor so strpali Žide,…), česar pa vi ne priznavate in torej uporabljate (tako kot Cerkev) dvojna merila.

            Glede opravičila papeža: vsekakor lepo, da se tudi pri Cerkvi »vendarle premika«, a mi je pri tem žal vsaj dveh stvari: da se ni opravičil v imenu Cerkve kot organizacije (Cerkev se torej ni opravičila), ampak je le obžaloval dejanja njenih posameznih članov (čeprav so bile kršitve sistematične in sestavni del samega nauka Cerkve), Cerkev pa da je brezmadežna, ter drugič: ni prosil odpuščanja žrtev (kar je posebej poudaril), ampak le boga.
            Več na: http://www.religioustolerance.org/popeapo2.htm
            http://www.guardian.co.uk/world/2000/mar/13/catholicism.religion

            Pišete, da je šlo pri KP za »sistematično kršenje človekovih pravic, zaukazanih z vrha«. Res je. A enako je šlo pri Cerkvi, npr. ko je vrh (papež) zaukazal (sistematično in uradno – z bulo) geta za Žide in nošenje posebnih oznak za Žide (že veliko pred Hitlerjem). Kot je bilo glede tega nekje drugje že lepo zapisano, je bil torej »antisemitizem takrat integralni del njenega nauka, nazora in vere, ne pa zločin »zablodelih« posameznikov, kot je zadevo predstavil papež«.
            Torej bi lahko KP po enakem kriteriju (po mojem mnenju neupravičeno) rekla, da je sama brezmadežna, da pa le njeni »sinovi in hčere« niso spoštovali vrednot KP (vsaj tistih, ki so jih sami javno razglašali – razglašali so namreč enakost, svobodo, bratstvo, skrb za uboge,… zanimivo, da podobno kot Cerkev…sta si pač v marsičem podobni).
            Tudi ne vem, zakaj bi samemu NOB-ju, ki ima in je imel jasne vrednote, po tem kriteriju potem kaj očitali. In le na to sem, potem ko sem naštel vrednote NOB, ki jih avtor članka čakal, čeprav so mu bile dostopne na uradni strani združenj NOB, opozarjal – da avtor enkrat (pri NOB) zavzame en kriterij obsojanja, v primeru svoje organizacije pa drugega, torej gre za dvoličnost.
            Vidite, da se vseskozi vrtite/va le okoli dvojnih kriterijev…

            Glede konteksta časa pri kršitvah človekovih pravic: Ali ga boste uporabili tudi pri KP (tudi v njenem primeru bi se dalo marsikaj opravičiti z izgovorom »konteksta časa«)?
            Zanimivo, da »kontekst časa« uporabljate pri Cerkvi, ki zase razglaša, da so njeni poglavarji izbrani po »svetem duhu«, ter da je Bog, ki naj bi bil po njenem od nekdaj isti in nespremenljiv in vodi Cerkev po svetem duhu, vseeno spreminjal svoje vrednote (npr. po knjigi, katere vsebino naj bi sam navdihnil, je umoril nedolžne egiptovske prvorojence-pasho pa naj bi po istem viru praznoval tudi Jezus pri zadnji večerji), iz primerov iz zgodovine pa je razvidno, da jih je spreminjala tudi uradna Cerkev (mimogrede, retorično vprašanje: le kakšna pa bi šele bila Cerkev, če je niti sveti duh ne bi vodil, ampak bi bila navadna zemeljska organizacija, če že zdaj ni razlik med njo in takimi organizacijami)

            Glede komunizma po času NOB, ki ga navajate, se pa tu niti ne opredeljujem (razen, kot sem že navedel, da je kršil človekove pravice – enako kot tudi Cerkev), ker nima zveze s temo, sam pa sem Cerkev (kot organizacijo, ki ji avtor članka pripada), navedel kot primer uporabe dvojnih kriterijev.

            Razpravo, za katero se vam zahvaljujem, bi z vami na tem mestu zaključil, da se ne bi preveč ponavljal. Moja želja je le, da bomo vsi obsodili (po istih kriterijih) kršitve človekovih pravic ne glede na storilca, ampak glede na dejanje, brez posebnih izgovorov, ter predvsem v prihodnje vrednote, ki jih imamo na ustih, tudi dosledno izvajali v praksi.

          • Ponavljam. Ti si Cerkev privlekel na dan, zato, da bi preusmeril pozornost in rekel, lej, saj tvoji niso nič boljši.

            Ves čas tuliš – lej, saj Cerkev je tudi to delala. Pa zelo blag si do komunistične partije. Oziroma jo celo braniš – in praviš, da se ne opredeljuješ.

            Komunistična partija je mnogo bolj kršila človekove pravice kot Cerkev v vsej svoji zgodovini. 170 miljonov pobitih v pol stoletja, v primerjavi z nekaj deset tisoči v dva tisoč letih, je velika razlika.

            Da ne govorim, da vlečeš na dan stoletja stare grehe iz drugih časov in razmer. Krščanstvo in tudi Cerkev sta zaslužena, da je zahod postal najbolj empatična družba in tudi najbolj razvita.

            Komunizem je pa pahnil države v nazadovanje. To je bistvena in pomembna razlika. In tukaj imaš kontekst časa. Komunizem je korak nazaj, Cerkev je korak naprej.

            In seveda – kot običajno – pri Cerkvi, ki se je opravičila, iščeš izgovore, da diskreditiraš opravičilo. Cerkev se je opravičila za vse svoje zločine v preteklosti, vse ostalo je tvoje izmikanje, da bi lahko opravičil komunizem.

            Komunistična partija se nikoli ni opravičila za nič. Nikoli.

            In če bi NOB imela res te vrednote, ki jih propagira, bi se opravičila za svoje zločine, bi obsodila komunizem kot totalitarni in zločinski sistem in se opravičila, ker so ga sploh uvedli.

            Pa kar naprej mečeš ene stoletja stare grehe na dan. Noben greh Cerkve ne opraviči komunističnih grehov. In ti zdaj praviš, da se ne opredeljuješ. Že to dovolj pove – praktično cel demokratičen svet je obsodil komunizem kot zločinskega, ti ga pa prikrito braniš.

            Ne očitaj meni dvojnih kriterijev, ker jih nimam. Imaš jih ti. Komunistično partijo in ZZB opravičuješ z vsemi štirimi, pa ves čas mečeš na dan stoletja stare grehe.

            Ti imaš dvojne kriterije in moraliziraš. In na koncu, ker veš, da te bom z argumenti zatrl, se potuhneš in pobegneš.

  4. Predsednik naj bo predvsem moralna avtoriteta, ki daljnoročno usmerja narod. Vsak državljan Slovenije mora imeti občutek, da predsednik ve, kaj je prav, ki vedno nastopi v bran človekovim pravicam in demokraciji, to s svojimi dejanji tudi vedno dokazuje in politike opozarja, če delajo tovrstne napake.

    Naš predsednik pa je pokazal nedvoumno pomanjkanje moralne drže, ko je povojne umore uvrstil kot drugorazredno temo, odlikoval šefa Udbe, favoriziral svojo ljubico in si v obdobju, ko nekateri komaj preživijo s svojo plačo, privoščil razsipnost. Pa še kaj bi se našlo.
    Gospod Tuerk in morala – dva pojma, ki ne sodita skupaj. Ali res hočemo takšnega predstavnika naše domovine?

  5. Dober, precizen članek, ki zelo neposredno “razkriva” držo dosedanjega predsednika. Upajmo, da mu volivci tokrat ne bodo nasedli, kljub medijski podpori.

Comments are closed.