Naj vendarle takoj na začetku napišem, da sprejemam različnost, da sem proti vsakršnem nasilju in da sem se tudi sam malodane celo življenje upiral krivicam, predvsem prizadejanim drugim. Zato nikakor ne nasprotujem manifestacijam homoseksualcev, torej njihovim paradam, pohodom za pravice, kakršno so se šli to prvo junijsko soboto v prestolni Ljubljani.
Ponosni smo lahko na nekaj posnemanja vrednega
In vendar je pri tem njihovem boju nekaj motečega, zato tudi to pisanje. V slovenskem pravopisu najdem razlago besede paradoks kot nepričakovano, presenetljivo, osupljivo ter celo brezglavo, nespametno trditev. In zdaj prihajam k bistvu tega zapisa. Moteča ni parada, ampak ponos, ki v njihovem primeru deluje paradoksno. Ponosen sem namreč lahko, če je nekaj posnemanja vrednega, nekaj, po čemer naj bi se zgledovali, nekaj, za kar bi si prizadevali, kar bi bil naš cilj.
Ponosni smo lahko na onega Karničarja, ki je smučal z Everesta, ali na onega Robiča, ki je doslej najhitreje prekolesaril Ameriko. Ali pa na onega Martina, ki je plaval po Amazonki. Ponosni smo lahko tudi na Petro in Tino, da ne bi spustil naših brhkih punc. Toda ko gre za parado gejev in lezbijk, bi bilo mnogo bolje, ko bi jo imenovali Parada poguma, ko se upajo javno izpostaviti s svojo drugačnostjo. Toda ker geji in lezbijke vztrajajo pri imenu Parada ponosa, se za nekaj časa prestavimo v hipotetičen svet.
Kako dolgo bi obstajalo življenje na Zemlji, če bi vsi postali »ponosni«, torej homoseksualni?
Koliko časa bi še obstajalo življenje na Zemlji, če bi se po nas, ljudeh, kot najrazvitejših živih bitjih zgledovale tudi živali in rastline in bi postale »ponosne«, se pravi homoseksualne? Kakšna bi zgledala naša, zdaj zelena pokrajina čez eno leto, če bi travice, deteljice, zvončki in trobentice pa jablane in hruške ter smreke in macesni postali »ponosni« in če bi takšni postali tudi črički in murnčki, mravljice in čebelice, ptički in ribice, kužki in muce, konjički in kravce, volkci in zajčki …?
No, le pomislite, kaj bi bilo, ko bi še vse druge živali(ce) in rastlin(c)e in seveda ljudje postal “ponosni”, se pravi homoseksualni? In če bi postal »ponosen« v morju plankton in v zemlji bakterije in v zraku bacili. Zemlja bi prej kot čez leto dni izgledala pusta kot Luna ali Mars. Zemlja bi bila »ponosen«, toda mrtev planet, brez heteroseksualcev, brez heteroseksualnih punc in pobov in tudi drugih, brez jutranjega žgolenja ptičkov in popoldanskega prepevanja čričkov in škržatov. Še Sahara je danes bolj živa, kot bi bil ta »ponosni« svet.
Namesto ponosa bi bil ustreznejši izraz pogum
To je sicer skrajni pogled na ta paradoks. Parade ponosa so se porodile zaradi njihove sprejemljive drugačnosti. Toda drugačnih, takšnih, ki odstopamo od povprečja, nas je še mnogo: kratkovidni, slepi, gluhi, ploskonogi (platfusarji), grbavi, oksasti, škilasti, debelušni, suhljati, jecljajoči, impotentni, frigidne … Človeštvo bi tako rekoč lahko vsak dan »ponosno« paradiralo, saj so pripomb, spotikanj, zafrkavanja kot tudi težav pri zaposlovanju, uveljavljanju, skratka življenju, deležni tudi ti.
Kaj torej? Parade da, »ponos« pa naj naši dragi drugačneži zamenjajo s čim ustreznejšim, kot na primer zgoraj našrajbano, s pogumom. Ali naj bom tudi jaz ponosen na to, da nimam več svojih zob, da mi le nekaj centimetrčkov manjka do dveh metrčkov, da imam dioptrijo -4,5 in da sem že rahlo naglušen.
