Paradoks parade ponosa

6

Bomo denar usmerjali v družine in otroke ali k nasprotnikom življenja. Naj vendarle takoj na začetku napišem, da sprejemam različnost, da sem proti vsakršnem nasilju in da sem se tudi sam malodane celo življenje upiral krivicam, predvsem prizadejanim drugim. Zato nikakor ne nasprotujem manifestacijam homoseksualcev, torej njihovim paradam, pohodom za pravice, kakršno so se šli to prvo junijsko soboto v prestolni Ljubljani.

Ponosni smo lahko na nekaj posnemanja vrednega

In vendar je pri tem njihovem boju nekaj motečega, zato tudi to pisanje. V slovenskem pravopisu najdem razlago besede paradoks kot nepričakovano, presenetljivo, osupljivo ter celo brezglavo, nespametno trditev. In zdaj prihajam k bistvu tega zapisa. Moteča ni parada, ampak ponos, ki v njihovem primeru deluje paradoksno. Ponosen sem namreč lahko, če je nekaj posnemanja vrednega, nekaj, po čemer naj bi se zgledovali, nekaj, za kar bi si prizadevali, kar bi bil naš cilj.

Ponosni smo lahko na onega Karničarja, ki je smučal z Everesta, ali na onega Robiča, ki je doslej najhitreje prekolesaril Ameriko. Ali pa na onega Martina, ki je plaval po Amazonki. Ponosni smo lahko tudi na Petro in Tino, da ne bi spustil naših brhkih punc. Toda ko gre za parado gejev in lezbijk, bi bilo mnogo bolje, ko bi jo imenovali Parada poguma, ko se upajo javno izpostaviti s svojo drugačnostjo. Toda ker geji in lezbijke vztrajajo pri imenu Parada ponosa, se za nekaj časa prestavimo v hipotetičen svet.

Kako dolgo bi obstajalo življenje na Zemlji, če bi vsi postali »ponosni«, torej homoseksualni?

Koliko časa bi še obstajalo življenje na Zemlji, če bi se po nas, ljudeh, kot najrazvitejših živih bitjih zgledovale tudi živali in rastline in bi postale »ponosne«, se pravi homoseksualne? Kakšna bi zgledala naša, zdaj zelena pokrajina čez eno leto, če bi travice, deteljice, zvončki in trobentice pa jablane in hruške ter smreke in macesni postali »ponosni« in če bi takšni postali tudi črički in murnčki, mravljice in čebelice, ptički in ribice, kužki in muce, konjički in kravce, volkci in zajčki …?

No, le pomislite, kaj bi bilo, ko bi še vse druge živali(ce) in rastlin(c)e in seveda ljudje postal “ponosni”, se pravi homoseksualni? In če bi postal »ponosen« v morju plankton in v zemlji bakterije in v zraku bacili. Zemlja bi prej kot čez leto dni izgledala pusta kot Luna ali Mars. Zemlja bi bila »ponosen«, toda mrtev planet, brez heteroseksualcev, brez heteroseksualnih punc in pobov in tudi drugih, brez jutranjega žgolenja ptičkov in popoldanskega prepevanja čričkov in škržatov. Še Sahara je danes bolj živa, kot bi bil ta »ponosni« svet.

Namesto ponosa bi bil ustreznejši izraz pogum

To je sicer skrajni pogled na ta paradoks. Parade ponosa so se porodile zaradi njihove sprejemljive drugačnosti. Toda drugačnih, takšnih, ki odstopamo od povprečja, nas je še mnogo: kratkovidni, slepi, gluhi, ploskonogi (platfusarji), grbavi, oksasti, škilasti, debelušni, suhljati, jecljajoči, impotentni, frigidne … Človeštvo bi tako rekoč lahko vsak dan »ponosno« paradiralo, saj so pripomb, spotikanj, zafrkavanja kot tudi težav pri zaposlovanju, uveljavljanju, skratka življenju, deležni tudi ti.
Kaj torej? Parade da, »ponos« pa naj naši dragi drugačneži zamenjajo s čim ustreznejšim, kot na primer zgoraj našrajbano, s pogumom. Ali naj bom tudi jaz ponosen na to, da nimam več svojih zob, da mi le nekaj centimetrčkov manjka do dveh metrčkov, da imam dioptrijo -4,5 in da sem že rahlo naglušen.

6 KOMENTARJI

  1. Saj na teh paradah, bolje maskaradah, niti ne gre več toliko za homoseksualnost, ampak menda za 30 ali celo blizu 100 različnih spolnih identitet. Če so že to vse izumili, bojo pa ja se uspeli izumiti se nespolno razmnoževanje pri človeku, recimo s partenogenezo. Sicer pa so dolgo trdili, da gre za nagnjenost, ki je dana v genih in bi jo bilo nasilno zatirati. A s teorijo spola ze postopno rinejo iz te predpostavke v popolno nasprotje, v zmešnjavo poljubnega eksperimentiranja, socialne neodgovornosti in mešanja glav otrok in mladostnikov. V ZDA so npr dosegli to, da se po socialnih raziskavah k skupnosti LGBT…. samouvrsca že nad 20% mladih med 18-24 let, medtem ko je ta procent pri tistih rojakih, ki so odraščali pred 50 in vec leti le okoli 1%. Skratka, ta levičarski socialni inženiring, za katerega pravijo, da je del neomarksizma, že učinkovito meša glave generacij, ki prihajajo in družbe zanesljivo ne dela bolj zdrave in učinkovite, ampak predvsem dokaj zmešano. Spolno življenje soljudi sicer ni moja stvar, je stvar njihove intime. Prismojenost je prvi pojem, ki mi pride na pamet ob spremljanju izgleda udeležencev teh parad. Zakaj le bi se normalen človek javno izkazoval s takšnim oblacenjem in obnasanjem? Očitno imajo težave sami s seboj, krivdo za to pa posplošeno projecirajo na domnevno nesprejetost.

  2. Hvala za članek. 🙂
    Čeprav sam homoseksualcev ne bi opisal kot normalnih ljudi, ki jih okolje normalno sprejema. Prej bi jih opisal kot “ukrajince”. Saj veste. Videli ste že tiste ženske v pisanih krilih, ki govorijo podobno a bolj melodično od nas. Tu niso, ker bi Ukrajina bila normalna država. No, kot normalno državo jo dojemamo skoraj vsi. Le Ruska federacija ne. In še nekaj držav, ki meni, da “že mora biti kaj na tem”, da jih Putin ne mara.

    Da. Poznam nekaj homoseksualcev. In še več drugih pripadnikov mariborske LGBT skupnosti. Da, večinoma jih sprejemamo. Ne čisto tako kot opisuje avtor. Bolj jih sprejememo kot “tiste v nenavadnih pisanih krilih”, kot bi jih res sprejemali enakopravno. A ni tu problem. Problem je, da dejansko obstajajo nasilneži, ki jih ne spremajo. In enako, kot se velika večina Slovencev NOČE izpostavljati, da bi zaščitili Ukrajince pred Rusi, se nas velika večina noče izpostaviti, ko so LGBT osebe šikanirane. Praviloma pa ne gre za alkoholike ampak se jih sramujejo kar v njihovih družinah. Priznam, da sem se sam vedno imel za zelo liberalnega, a vseeno doživim kot breme vsakič, ko zvem za LGBT osebo med meni bližnjimi. Lažje bi mi bilo, če bi bili heteroseksualni tako kot večina …

    Politično pa se z avtorjem povsem strinjam. Ta ista kvazi levica, ki želi prepričati homoseksualce, da jih le oni in nihče drug ne more zaščititi pred hudobno družbo, potihem podpira Putina. Čigava KGB nikoli ni nehala preganjati homoseksualce …

    • Mene samo zanima, zakaj in čemu neki hočejo nekatere osebe za vsako ceno ravno meni povedati in pokazati, kdo ali kaj so seksualno? Tvoja, vaša ali njihova taka ali drugačna intima me niti najmanj ne zanima. Prav tako, kot me ne zanima, kaj jedo, pijejo, oblačijo,kolikokrat se umijejo in skopajo ali tudi kako volijo ljudje… ker mi je v resnici to popolnoma vseeno-vse dokler mene s svojimi baje svobodnimi odločitvami pustijo čisto pri miru.
      Narcisoidneži naj sede ali leže doma, se gledajo v ogledalih in delajo selfije, kolikor jih je volja. A brez mene.

  3. Problem niso posamezniki, ki so nenaravno usmerjeni. Taki so bili, so in bodo med nami. Problem je, ker se jih daje za vzgled. Problem je, ker se z njimi nasprotuje Bogu in Božjim navodilom, kako živeti. Na veliko mestih v Bibliji homoseksualce oziroma njihovo spolnost Bog označuje kot gnusobo in jim odreka mesto v nebesih. Ja, zaradi svoje spolnosti bodo pogubljeni.

    In pekel je, pa četudi sam papež pravi, da ga ni.