Paradoks Koljeve dežele

16
272

Čeprav sodi Nikolaj  med najpogostejša moška imena, v Belorusiji vsi vedo, kdo je Kolja. Gre za komaj šestletnega sina predsednika države Aleksandra Lukašenka in (menda) njegove osebne zdravnice Irine Abelske. To ne bi bilo nič posebnega, če se tretji Lukašenkov potomec ne bi pojavljal na državnih proslavah v popolni vojaški uniformi, se po moško rokoval z generali in namesto očeta metal listkov v volilne skrinjice.

Dežela presenečenj

Kljub predsednikovemu zatrjevanju, da “projekt Kolja” ni propagandni trik in da sinka povsod vzame s seboj zato, ker ga milo prosi, zadeva vsekakor kaže na dekadentni in sprevrženi značaj beloruskega režima, ki je vsaj v večjih mestih tarča poroga, mestoma tudi skrbi za Koljevo nič krivo otroško dušo. Ampak za tovrstne ekscese vsaj povprečno obveščen človek zlahka izve tudi zunaj Belorusije.

Manj si zna, če ga pot ni zanesla onkraj meja Evopske unije, predstavljati utrip prve vzhodne sosede bruseljske druščine. Slednji namreč ne ustreza čisto stereotipu o mračni, globoko v sovjetsko preteklost in v državni socializem vkopani diktaturi. Turistov vtis o Belorusiji je, da ima opraviti s svetlo, nenavadno čisto državo, polno lepih žensk v trendovskih oblačilih, solidnih cest, nizkih cen in – kar tudi ni od muh – dobre hrane. Takole na prvi pogled Belorusi v marsikateri kategoriji pustijo za seboj sosede Poljake, v številnih ozirih pa celo samozadovoljne prebivalce sončne strani Alp.

Seveda zeva med velikimi mesti in podeželjem težko premostljiv prepad. Če avenije Bresta ali Minska pokajo od samozavestne mladine in dobro založenih veleblagovnic, že v turistično razmeroma pomembnem Mickiewiczevem Navahrudku ne moreš pričakovati, da bo skupina osemnajstih ljudi v pol ure prišla do sendviča v lokalni trgovini. Tudi ne bo nič nenavadnega, če te bo direktor tamkajšnjega muzeja, ki si že kak teden dni ni preoblekel srajce, poprosil za cigareto, čeprav naj bi jih imel v kabinetu domnevno polno škatlo. Toda takšni pojavi imajo domovinsko pravico še marsikje znotraj šengenskih meja.

Zlati časi za zvezdo – in križ

Človek se torej vpraša, ali ni Lukašenku navzlic vsem nalepkam uspelo zgraditi države socializma s človeškim obrazom, kjer stane liter bencina šestdeset, žeton za metro v Minsku pa borih trinajst centov. Tak vtis krepi nenavadna in za običajno socialistično diktaturo nepredstavljiva simbioza sovjetske partizanske ikonografije z versko. Da se od prve niso poslovili nikjer in se ob Leninu tako rekoč z vsakega vogala smeji še beloruski rojak Dzeržinski, po katerem je poimenovan tudi – sicer le 345 metrov visoki – najvišji državni vrh, ni zgolj posledica Lukašenkove zaljubljenosti v Sovjetsko zvezo, marveč hkrati dejstva, da gre za kraje, kjer je nepojmljivo nacistično barbarstvo v zgodovinskem spominu ljudi močno zasenčilo stalinistično, ki ga prav tako ni bilo malo.

Toda slabo se po vsem videzu ne godi niti vernim ljudem. Cerkve so v veliki meri zgledno obnovljene in polne. Z Lukašenkovim režimom se je razen večinske ruske pravoslavne očitno zelo dobro sporazumela tudi manjšinska, predvsem na severozahodu države močno zastopana katoliška cerkev. Najbrž ni naključje, da je Lukašenka po začasni odpravi evropskih sankcij najprej sprejel prav Benedikt XVI., česar ne pozabi omeniti niti uradna predsednikova biografija. Seveda je očka spremljal mali Kolja in ob pogledu nanj naj bi pontifeks prvič, odkar je zasedel svoj položaj, potočil solze.

Nevidni Lukašenko

Vrhu tega je režim za tujca domala popolnoma neviden. Nikjer ni nobene velikanske predsednikove slike in tudi v knjigarni njegov portret in življenjepis prodajalke nekako sramežljivo in po krajšem obotavljanju privlečejo nekje od zadaj. Zraven pa zbijajo šale na Aleksandrov in Koljev račun. Na deželi je drugače. Tam ti na stojnici povedo, da doma sicer imajo (prepovedano) staro belorusko zastavo, da pa je ne boš mogel nikjer kupiti, ker bi prodajalca Lukašenko takoj spravil za rešetke. Podobno te trafikantka domoljubno poskuša odvrniti od nakupa opozicijskega časopisa Naša njiva, za katerega je za nameček treba odšteti celih tri tisoč rubljev (še vedno zgolj štirideset centov), medtem ko stane provladna Zvjazda petkrat manj.

In celo lokalni vodniki zunaj mest vidno spremenijo barvo, če jim zastaviš nespodobno vprašanje, ali je šef države že obiskal njihov grad. V Minsku je scena drugačna, tam te vodnica poduči, da mladina ne ve več, kdo je bil Lenin, edini, ki to ve, je Kolja.

Skratka, ko po ne preveč stresnem prestopu belorusko-poljske meje začneš urejati vtise, ti je po svoje žal, ker je današnja Belorusija na tako trhlih temeljih. Prav trenutna kriza morda napoveduje začetek konca nenavadnega razkošja, kjer štiri trgovke opravljajo delo, ki bi ga pri nas opravilo pol zaposlene. Zelo verjetno so Belorusi, ko so pred sedemnajstimi leti svoje usode izročili v roke nekdanjemu šefu kolhoza, samo za nekaj časa odložili soočenje s tegobami svojih sosedov z vzhoda Evrope.

Navsezadnje pa ti je žal še, da mali, nič hudega sluteči Kolja, bržkone ne bo imel prihodnosti. Imel bo samo preteklost.  In sliko s papežem.

Foto: Tin Mudražija

16 KOMENTARJI

  1. Ales: vse je res, kar si zapisal! Toda, res je tudi, da stanje v RU ni za las boljse! Moskva se kiti v bogastvu in razsipnosti, sto kilometrov iz Moskve imas drugo Rusijo! Beda, lakota, propad!

    V samostanih pravoslavni menihi mlada dekleta, ki naj bi se tu posvecala v nune, prodajajo za drobiz, nosilci prostitucije!
    V osnovnih solah ucitelji prodajajo ucenke in ucence, otroke!
    V domovih uboih in slaboumnih medcinci in pazniki prirejajo orglije najbolj nagnusne vsebine in jih snemajo in prodajajo posnetke.
    Na cestah ob vaseh in mestih stoje deklice v stotinah in se prodajajo za skatlico cigaret!!

    Pa je mar stanje v Sloeniji kaj drugacno!
    Popolnoma nic!
    Se slabse, ne v Belorusiji, ne v Rusiji, ni pokradena drzava, ni pokraden najrevnejsi narod!
    Celo nasprotno!
    V Belorusiji stoje in delajo popolnoma vsi zavod proizvodnje in narod je popolnoma zaposlen.
    V Rusiji pospeseno gradijo tovarne, odpirajo biroje tehnicne dejavnosti!
    V Sloveniji je vse pokradeno in vse uniceno!

    Ja, pri nas za sendvic ni treba stati v vrsti!
    Pa kaj, ko pa se 30% nacije sendvica kupiti ne more!

    Pokradeni, izropani, onecasceni, samo Slovenci!

  2. Petrovc ti si že prepoznan kot komunistični provokator. Nič ti ne pomaga se pozivat na Cerkev in njene nauke, ker govoriš narobe.

  3. Zdavko: ti pripadas genetsko skupini narodov in plemen v grupi s IQ na nivoju Africanov in Srbov!

    Nekaj nas pa je, ki imamo IQ na nivoju Evropskih, Germanskih, protestantskih narodov!

    IQ pa se ne nauci, niti ne dogradi, je GENETSKA SLED!

    Zal je Slovenija po topografiji IQ-ja tako zmasena skupaj, sedaj pa se razdvojena, da zal ni druge resitve, kot razdeliti jo in koncati trpljenje pametnih!

    Stajerland und Oberkrein do Siske,. nazaj v Avstrijo! Primorsko nazaj Italjanom! Ostalo pa Hrvatom! Z manjsimi preselitvmi!
    Ljubljana pa naj bo spet mocvirje z koliscarji, bobri, lenimi Krapi in zabami!

  4. Ena taka kvazi monarhijica, tale Belorusija. Me zanima, kaj se bo počelo s Črtomirjem čez kakšnih šest let. Pluralnost je sicer precenjena. Imaš pač več enoumij, ki se štihajo med sabo, nakar eno zmaga in nostalgiki prihodnosti dobijo svojo “zlato dobo”

  5. Gospod Mietzsche,
    Črtomir bo imel posebno otroštvo in posebno usodo. Pa naj JJ zmaga na sledečih dveh volitvah ali pa ne. Sicer pa imajo politični nasprotniki JJ-a dovolj medijske in finančne moči, da se JJ ne more spremeniti v diktatorja. Problem nastane tedaj, ko finančni mogotci in organi oblasti začnejo živeti za isto mizo in spati v istih posteljah … pardon istih garažah.

  6. Mietzsche: tu zgoraj pa si pokazal svoj pravi obraz!
    Kaj te pa briga vzgoja tujih otrok! Najprej stvari svoje in jih kulturno in odgovorno vzgoji, po tem bos lahko dvignil prst! Koncno sam nisi vzgojen ali samovzgojen, skladno s Bozjo postavo!

  7. Pterovc, ti si pa čist v “Naredite mi to deželo nemško”. S tem da bi ti dal pol italijanom, pa Hrvatom. Sramuj se, luzer!

  8. Zdravko: tvoja matematika odraza tvoj um!
    Ce bi dal pol Italjanom, pol pa Hrvatom, ka bi ostalo za Nemce!? To je vprasanje za 1. razred osnovne sole!

    Sicer pa akole, samo za tebe!

    Mi, Nemska in Ventska manjsina bomo vztrajali toliko casa in bomo to tudi dosegli, da bodo na vseh mestih in vaseh in tudi na poslednji stezici skozi gmajno, spet nasi napisi v nasem, Nemskem jeziku! In jebite se z vaso kurcevo panslovanscino!

  9. “Črtomir bo imel posebno otroštvo in posebno usodo.” Ja, o saj točno o tem sem pisal. Monarh Janša nikoli ne bo, se bo pa še naprej obnašal kot en. In vedno se bodo našli ljudje, ki so jim všeč hodeči obešalniki za fensi obleke. Za vsakega nekaj, očitno

    Glede vračanja v nemško naročje pa dobra novica: prvo kolonisti so že dolgo tu, razni Mehmeti in Yildizi, ki celo noč pridno režejo kebab, hrano germanskih bogov. Long live the brewish faith

  10. Mietzsche: kaj bos pocel, ko nic ne znas, razen sejanja sovrastva in pletenja neumnosti, ko bomo zmagali!
    Doma malo potreniraj na krampu in lopati! In vsekaj post ob kruhu in vodi!

    Pa zaupaj nam, koliko je bilo ze tvojih rorocistov!?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite