Paradigma ‘se ne splača’

Cene živil v Sloveniji naraščajo. Peki so dvignili cene kruha in pekovskih izdelkov, mlekarji bodo dvignili cene mleka in mlečnih izdelkov, mesarji cene mesa in mesnih izdelkov, cene sadja in zelenjave so pa tako in tako visoke. Ljudje bodo v teh časih vse te podražitve težko prenesli, če ne bodo ukrepali. Enega od ukrepov sem včeraj zapisal na Drugem svetu in ga utemeljil na primeru kruha.

Samooskrba države

Samooskrba na nivoju države Slovenije, četudi o njej minister za kmetijstvo Dejan Židan govori kot o eni ključnih razvojnih nalog, je pri nas vse nižja in se spušča pod neverjetnih 50 %. Kar ni modro in je strateško nevarno.

Pri pšenici smo tudi polovično odvisni od uvoza, tako, da nam ceno osnovnega živila narekujejo razmere na svetovnih borzah. Slovenskemu kmetu so lani plačevali pšenico po 110 do 130 € za tono, proizvodna cena po izračunih Kmetijskega inštituta pa je bila 158 €. Sedaj jo menda plačujejo na svetovnih borzah po 300 €. Ali kdo to razume? Meni laično tole izgleda kot uničevanje slovenskega kmeta in kot da bi želeli sistemsko povečevati odvisnost od uvoza.

Ko se na svetovnih borzah potem dvigne cena osnovne surovine – pšenice, se cena kruha seveda poviša. Pri tem zaslužijo vsi v verigi (razen slovenski kmet) in cene kruha se nikoli več ne spustijo. Tega v programu ni.

Samooskrba je v Sloveniji najslabša na področju zelenjave (pod 40 %) in prav zelenjava prinaša velike stroške slovenskim družinam. V Prekmurju izgleda da se ne splača saditi solate, četudi Prekmurje leži na topli vodi, ki sta jo podjetna mladeniča iz Ocean Orchids dobro izkoristila. Če uspe podjetju, zaradi nizke cene energije, konkurirati Nizozemcem pri vzgoji orhidej, bi se po moji kmečki logiki gotovo dali konkurirati tudi Italijanom pri proizvodnji zelenjave. Pa tudi kakšno delovno mesto bi se odprlo v obubožanem Prekmurju, kjer o konkretnih rezultatih “gubernatorja” dr. Andreja Horvata ni nič slišati. Solato in drugo zelenjavo raje vozimo iz Italije, kjer se pa vse splača.

Osebna samooskrba

Paradigma ‘se ne splača’, se z državnega, prenaša tudi na osebni nivo. Po vrtovih privatnih hiš le še redko vidimo zelenjavne vrtove in sadovnjake. Se ne splača. Edino kar pa se splača je trava, ki jo zavzeto “gulimo” dneve in dneve. Ob tem trošimo energijo in menda uživamo. Splača se tudi posedati po lokalih, ki so povsod polni razpravljalcev o tem kako se pri nas nič ne splača.

V okolici mest je kar nekaj neobdelane zemlje, za katero se nihče ne zanima. Tudi v teh težkih kriznih časih, ko je povsod polno revščine. Poznam celo primere, ko so ljudje želeli oddati v obdelovanje zemljo praktično sredi mesta, pa ni bilo zanimanja. Nasmejani župan pa je pregnal vrtičkarje pri Žalah in sedaj – za davkoplačevalski denar – delavci “gulijo” travico. Da ne bo pomote, vrtički, takšni kot so bili, so bili res obupni in niso bili primerni za to okolje, a z malo dobre volje in pogajanj bi se jih že dalo urediti tako, da bi izgledali lepo in bi še vedno ostali vrtički.

Predlagam, da vsakdo, ki ima možnost, spomladi zasadi samo nekaj novih kvadratnih metrov s čimerkoli kar bo končalo v loncu. Tudi to bo malo dvignilo našo osebno in tudi državno samooskrbo. Morda za začetek samo simbolično. Upam, da se bo nekaj te naravnanosti preneslo tudi na državni nivo.

Foto: Lars Sundstrom, SXC