Papeži na Slovenskem

5
357

Dobili smo novega papeža Frančiška. Morda ga bomo kmalu videli tudi pri nas, v živo. Sicer je po zatrjevanju kardinala Rodeta kot duhovnik naše kraje že obiskal leta 1970, ko naj bi bil teden dni gost lazaristov na ljubljanskem Taboru. Pred njim nas je z obiskom kot zadnji papež počastil pokojni Janez Pavel II., najprej maja 1996 in potem drugič septembra 1999. To je bil prvi papeški prihod v naše kraje po več kot dvesto letih. Zadnji papež, ki se je pred tem mudil na slovenskih tleh pa je bil Pij VI. davnega leta 1782. No ja, če odmislimo obisk prav tako Janeza Pavla II. maja 1992 v Gorici. Sicer se je tudi papež Benedikt XVI. znašel na “našem robu”, ko je maja 2011 obiskal Oglej.

Papež Pij VI.

Papež Pij VI. je bil rojen leta 1717 pod imenom Giovanni Angelo Braschi v Ceseni v severni Italiji. Poleg teologije je študiral tudi pravo in bil leta 1758 posvečen v duhovnika. Tedanji papež Klemen XIII. je poznal njegove talente, zato ga je poklical na papeški dvor v Rim, kjer je mladi duhovnik opravljal pomembne finančne službe. Naslednji papež, Klemen XIV. ga je leta 1773 imenoval za kardinala. To so bili za Cerkev težki časi. Državni vladarji so pritiskali tako na papeža kot na krajevne Cerkve ter si jih poskušali čim bolj podrediti, zlasti so bili ti pritiski veliki v Avstriji in Franciji. Po Evropi je zavel duh razsvetljenstva, ki je vplival tudi na razmere v Cerkvi. V takih okoliščinah je bil kardinal Braschi leta 1775 izvoljen za papeža. Volitve papeža ali konklave je trajal več kot štiri mesece, kar je bilo za tiste čase dokaj običajno. Novi papež si je izbral ime Pij VI.

Reforme v habsburški Avstriji

V habsburški Avstriji je tedanja vladarica Marija Terezija izvajala obsežne reforme, ki naj bi utrdile in modernizirale absolutistično državo. Njeno delo je nadaljeval sin in cesar Jožef II., ki je s svojimi reformami korenito posegal tudi v delovanje avstrijske Cerkve. Že ob začetku samostojnega vladanja leta 1781 je izdal t.i. tolerančni patent, s katerim je pred zakonom izenačil vse veroizpovedi v državi. Pod svoj nadzor je postavil šolanje duhovniških in redovniških kandidatov in zanje ustanovil generalna semenišča. Za redovne zaobljube je postavil spodnjo mejo 24 let. Krajevnim škofom je prepovedal neposredno komunikacijo s papežem. Ukinil je vse samostane, ki po njegovem niso neposredno skrbeli za blagor vernikov, omejil je ljudske pobožnosti, zlasti romanja.
Proti cesarjevim posegom je neuspešno posredoval Giuseppe Garampi, papeški nuncij na Dunaju. Zato je papež Pij VI. sklenil, da se bo osebno srečal z Jožefom II. in poskušal ublažiti cesarjeva reformna prizadevanja. To svojo namero je papež sporočil cesarju v posebnem pismu, ki je bilo iz Rima odposlano sredi decembra 1781 in v katerem papež sporoča, da želi »osebno in prijazno s cesarjem pogajati se, kakor oče s svojim sinom«.

Papež Pij VI. na srečanje z Jožefom II.

Cesar je bil nekoliko presenečen ob prejemu papeževega pisma, vendar je nunciju že sredi januarja posredoval pritrdilni odgovor glede papeževega prihoda. Tako je 27. februarja 1782 Pij VI. z majhnim spremstvom odpotoval na dolgo pot proti Dunaju. V vatikanskem arhivu so se ohranili dnevni zapisniki, ki jih je papež narekoval svojemu obrednemu mojstru in spremljevalcu Giuseppeju Diniju in iz katerih so razvidni papeževi vtisi na poti. V njih so seveda podrobno omenjeni tudi naši kraji. Papež je potoval oblečen v dolgo belo suknjo in ogrnjen v rdeči žametni plašč, obut je bil v rdeče čevlje, ki so imeli uvezen zlat križec. Cesar je papežu poslal naproti svojega posebnega odposlanca grofa Filipa Cobenzla, goriškega plemiča in državnega vicekanclerja na Dunaju. Ta je papeža pričakal na avstrijsko-beneški meji blizu Gradišča ob Soči (Gradisca d’ Isonzo) in mu izročil cesarske pozdrave. Poleg tega je cesar Cobenzlu naročil, naj poizkuša neuradno poizvedeti, kakšen je pravzaprav resnični namen papeževega obiska na Dunaju. Glavna Cobenzlova naloga je seveda bila poskrbeti za dobro počutje in varnost visokega gosta. V ta namen je odposlanec Cobenzl celo pripeljal del osebne cesarjeve kuhinje z Dunaja. Ker je papež potoval ravno ob postnem času, so mu dnevno dostavljali sveže ribe iz Trsta. V vsakem kraju, kjer je prenočeval papež, so postavili posebno stražo 40 vojakov, na postajah, kjer so menjavali konje za papeževo kočijo, pa je bilo 14 vojakov. Grof Cobenzl je potoval nekoliko pred papežem, da je lahko nadzoroval dogajanje na poti in preveril varnostne ukrepe.

Postanek v Gorici

Papež je prišel v Gorico 8. marca 1782 ob tretji uri popoldan. Sprejem je bil veličasten, prišla je cerkvena in posvetna gospoda ter veliko ljudstva. Manjkal je le goriški nadškof Edling, ki se je ravno tedaj mudil na Dunaju. Tja ga je poklical sam cesar, da ga ne bi goriški nadškof preveč tožaril pri papežu. Cesar in goriški nadškof sta si bila namreč precej v laseh zaradi Jožefovih reform.
Povrnimo se k papeževemu obisku Gorice. Papež se je skozi mesto počasi peljal v svoji kočiji in ljudem delil blagoslove. Kot je zapisano v popotni kroniki se je papežu sprejem v Gorici zdel dokaj hladen, brez zvonjenja in slovesnih sprevodov. Za tem je stal grof Cobenzl in cesarjevo naročilo, naj mine papeževo potovanje proti Dunaju čim bolj neopazno, predvsem pa naj se čim manj cerkvenih dostojanstvenikov na samem sreča s papežem. Previdnost ni nikoli odveč… Med svojim bivanjem v Gorici je papež prenočil v Lanthierijevi palači, v nekdanjem bivališču zadnjih goriških grofov. Naslednjega dne se je papaž že zgodaj zjutraj dpravil k jutranji maši v goriško stolnico. Po maši je blagoslovil zbrano ljudstvo ter se s svojo kočijo odpravil proti Postojni. Opoldne se je ustavil v Vipavi, kjer je obedoval v palači grofa Lanthierija, svojega spremljevalca v kočiji iz Gorice. Po kosilu je papež s spremstvom nadaljeval potovanje do Postojne, kamor je prispel okrog šestih zvečer.

Po slovenskih tleh proti Dunaju

V Ljubljano je papež prišel 10. marca in je v mestu ostal kar teden dni. Bival je v hiši Nemškega viteškega reda, današnje Križanke. Med svojim bivanjem se je srečal tudi z ljubljanskim škofom Karlom Janezom Herbersteinom, s katerim se nista preveč dobro razumela zaradi škofove podpore cesarjevim reformam. Zato je papež odklonil Herbersteinovo vabilo, naj med svojim bivanjem v Ljubljani stanuje v škofijski palači poleg stolnice. Ljubljančani so papeža z navdušenjem sprejeli in so pred njegovim začasnim stanovanjem vztrajno čakali na papežev blagoslov. Papeževega potovanja po slovenskih tleh pa še ni bilo konec. 17. marca je prispel v Celje, kjer je prespal. Naslednjega dne je pot nadaljeval v Maribor. Po napornem in skoraj mesec dni trajajočem potovanju je papež Pij VI. dne 22. marca končno prišel na Dunaj. Nastanil se je na cesarskem dvoru v Hofburgu. Prve dneve je porabil za razne sprejeme in slovesnosti. Šele 7. aprila se je na samem srečal s cesarjem Jožefom II. Pogovori so se nadaljevali še naslednjih nekaj dni. Sicer je bil Jožef zelo prijazen in na videz pripravljen na popuščanje pri svojih reformah, toda dejansko pogovori niso obrodili sadov.

Papeževo izgnanstvo

Zato se je papež dne 22. aprila 1782 odpravil z Dunaja in preko Bavarske, Tirolske ter mimo Benetk odpotoval proti »domu«. Tako se je našim krajem na povratku izognil. V Rim je prispel šele 13. junija. Papež Pij VI. je preživel cerkvene reforme, ki jih je cesar, po papeževem odhodu z Dunaja, samo še zaostroval. Sicer so nekatere reforme, zlasti na področju cerkvene uprave, prinesle tudi izboljšanje dotedanje ureditve in omogočile boljšo duhovno oskrbo vernikov. Jožef II. je papežu naslednje leto vrnil obisk in se z velikim spremstvom odpravil v Rim. Toda ta obisk je bil bolj turistične narave in ni prinesel nobenega izboljšanja med državo in avstrijsko Cerkvijo. Šele po Jožefovi smrti so se razmere pod njegovim naslednikom in bratom Leopoldom II. spet normalizirale. Takrat pa je imel papež Pij VI. že druge probleme in sicer v Napoleonovi Franciji. Francoski vojaki so ga izgnali iz Rima in papež je v izgnanstvu v Franciji  29. avgusta 1799, umrl. Še vedno pa ostaja papež Pij VI. na četrtem mestu po dolžini svojega pontifikata – 24 let in 6 mesecev.

 

Foto: Wikipedija

5 KOMENTARJI

  1. Če g. Podberščič sodeluje na tem forumu ( oz. da ni kdo njegovega teskta prepisal iz knjig), bi ga prosil za eno pojasnilo.

    V glavi imam, da mi je nekdo pravil anekdoto o Domu Sv. Jožefa ( sedaj in nekoč so bili tam jezuiti: mar jih ni tudi Jožef 2. izgnal in so šli k Katarini Veliki v St. Petersburg in Mosvko, mar jih ni ravno Pij 6. ukinil?), da je k njim prišel na obisk ( prespati) papeški odposlanec za Bolgarijo ( ki je kasneje postal papež). Mislim, da je govoril z nekim škofom ali jezuitskim predstojnikom, ki mu je razlagal, kaj vse je moral narediti oz. še mora narediti in ta kasnejši papež mu je rekel: ” Pustite še Bogu ( Sv. Duhu), da še On kaj naredi!” Skratka spomnim se , da je bila anekdota, nekaj smešnega. Ne vem pa kdo mi je to pravil, morda pokojni plesalec Pino Mlakar.
    Kateri papež je torej bil pred papeževanjem tudi v LJ, kjer se je ustavil med potovanjem kot papežev odposlanec, menda v Bolgarijo ( ki je bila takrat ena najbolj cvetočih in bogatih evropskih držav, tik preden so jo komunisti uničili, torej je bilo to med letom 1900 do 1940.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite