Mediji so med podrobnostmi ob umestitvi novega papeža Frančiška poudarjali njegovo skromnost tudi s tem, da se je ob oblačenju v slovesni ornat odpovedal rdečim papeškim čevljem in obdržal svoje prejšnje – črne. Ob tem mi je prišlo na misel, da si je papež, jezuit, ki si je ob vstopu v odgovorno papeško službo izbral ime Frančišek (Asiški) sposodil obuvali dveh duhovnih velikanov: opanke sv. Frančiška Asiškega, ljubitelja revežev in stvarstva, ter velike čevlje ustanovitelja jezuitskega reda, Ignacija Loyolskega.
Pravzaprav je J. Bergoglio v okviru svojega duhovniškega poslanstva vse od vstopa med jezuite združeval ti dve duhovnosti: asiško toplino, ki jo je prejel po materi, z vstopom med jezite pa je prvikrat, za trenutek, nataknil obuvalo Ignacija Loyolskega, kar ga je v naših dneh privedlo na papeški prestol. Njegova življenjska odločitev za jezuitski red kaže na to, da se je že v mladosti zavedal, kako je poklican na dve poti: na Frančiškovo pot dobrote, ki ustreza njegovi in na Ignacijevo pot premišljenega oznanjevanja. Ob izvolitvi za papeža je ti dve poti še bolj povezal. Kot papež vodja, bo nosil črne Ignacijeve čevlje, v ožjem krogu, ob oznanjevanju ljubezni do bližnjega pa si bo nataknil Frančiškove sandale.
Papež Frančišek želi torej voditi Cerkev na osnovi Jezusove zapovedi: »Pojdite po vsem svetu in učite vse narode« …, brez očitka »Lačen sem bil in mi niste dali jesti«… Gre torej za novi pravi socializem, ki ne pozna izločenosti, lakote ali nasilja, ki za seboj ne pušča krvi.
Krščanstvo ve za to nalogo že dva tisoč let. Njeno reševanje je potekalo počasi. Vzrok za to je bilo oznanjevanje v kulturnih okoljih, ki so delovala na osnovi nasilnega izkoriščanja sočloveka (npr. s suženjstvom, fevdalnim sistemom, ali v novejšem času s kapitalističnim izkoriščanjem). Tako je trajalo, npr. več kot 1900 let, da je bilo suženjstvo prepovedano po vsem svetu (v nekaterih krščanskih področjih pa se to zgodilo že pred več kot 1000 leti). V zadnjem stoletju so za nami neuspešni poskusi, ko naj bi socializem vzpostavili z nasiljem. Danes se teh poskusov sramuje skoraj vse človeštvo.
Krščanstvo se je naloge, ki stoji pred papežem, zavedalo vso svojo zgodovino. Ker so ji mnogi gospodarski sistemi vezali roke, je bila pri svojem poslanstvu veliko prepočasna. Danes krščanstvo širi svoj nauk ob pomoči novih medijev, ki pa jih uspešno izrabljajo tudi nasprotniki.
Kljub vsemu upajmo, da bo papež Frančišek trdno stopal tako po vatikanskih hodnikih kot po oltarnih stopnicah rimskih in svetovnih svetišč. Pričakovati smemo, da bo tudi on, kot njegovi zadnji predhodniki ,svoje poslanstvo izvrševal tudi s potovanji.
Da mu lahko zaupamo. nas prepriča njegov znanec, italijanski duhovnik Zaffanella: »Ta človek je inteligenten, bogoslovno temeljito pripravljen, istočasno pa je dober in ponižen. Je tudi zelo spreten. Zna ravnati z vsemi, z osebami iz ljudstva, z vplivnimi ljudmi. Z duhovniki in škofi se je sposoben pogovarjati z veliko ljubeznijo, ne da bi odstopil od resnice. Bergoglio je torej človek, ki uteleša Elijevo Cerkev: tudi tam, kjer bi bili vsi blagi (pri grehu) in blag tam, kjer bi bili vsi trdi (pri osebi). Zato ga spoštujejo tudi ljudje, ki katoliški Cerkvi niso blizu«.
Tudi kot nadškof v Buenos Airesu je pokazal, da se z njim ne da pometati. Ostro je nasprotoval vladnemu predlogu zakona o istospolnih porokah in pravici takih poročencev za posvojitve otrok. Zanj velja enako, kot je za upokojenega papeža Ratzingerja dejal kardinal Franc Rode: »papež ni človek, ki bi lovil muhe enodnevnice, gre v globino in govori svojemu sodobniku na srce«.
