Papež z njive, papež iz kamnoloma, papež iz Afrike ….

17
426
Kardinal Seán Patrick O’Malley iz Bostona

Leta 1909 se je v kraju Ranica blizu Bergama v tamkajšnji tekstilni tovarni zgodila stavka. Nič posebnega, če je ne bi organizirala kakšno leto poprej ustanovljena Lega operaia cattolica (Katoliška delavska liga). Stavka se je v kroniko zapisala kot prva katoliška stavka in kot mejnik v zgodovini „belega sindikalizma“. Stavko sta podprla škof Bergama Giacomo Maria Radini Tedeschi ter kardinal Antonio Agliardi. Papež Pij X. in rimska kurija so bili do stavke kritični in zaskrbljeni, da se bo po cerkvenem telesu razširil „socialni modernizem“. V skladu s takratno katoliško duhovno doktrino je pač treba potrpeti, se ne preveč upirati, predvsem pa ne rušiti družbenega reda in oblasti. Ob škofu Radiniju je zvesto stal in s svojimi bistrimi očmi vse dogajanje opazoval njegov tajnik Angelo Roncalli, sicer sin revnih dninarjev iz bližnjega podeželja.

Med drugo svetovno vojno so Nemci potrebovali veliko kavstične sode (natrijev hidroksid). Eden izmed kamnolomov s tovarno, kjer so proizvajali to bazo, je bil na Poljskem blizu Krakova. V kamnolomu je od l. 1940 do l. 1944 delal mladenič po imenu Karol Wojtyła. Služba je bila naporna, a rešila ga je, da ni bil odpeljan na prisilno delo kam v nemško zaledje na ruski fronte. Vmes je vstopil v ilegalno semenišče in se začel pripravljati na duhovništvo.

Angelo Roncalli je l. 1958 bil izvoljen za papeža, ki si je dal ime Janez XXIII. To je mož, ki je svet osupnil s sklicem 2. vatikanskega koncila in ki je spisal socialno okrožnico „Pacem in terris“ (Mir na zemlji), ki so jo nekateri cerkveni krogi preimenovali v „Falcem in terris“ (Srp na zemlji), ker se jim je zdela preblizu levičarskim socialnim naukom.

Bivši delavec v kamnolomu Karol Wojtyła je l. 1978 postal papež Janez Pavel II.. Njegova izvolitev je pomagala dvigniti s tečajev svet za železno zaveso. Poljsko katoliško delavstvo, ki je papeža začutilo dvakrat svojega – kot Poljaka in kot delavca, je od poletja 1980 iz ladjedelnic v Gdansku pod vodstvom električarja Lecha Wałęse (sindikat Solidarność) začelo rušiti največji totalitarni sistem v zgodovini človeštva – komunizem. Poljski „beli sindikalizem“ je napisal eno najbolj slavnih poglavij svetovnega delavskega gibanja, poljski papež pa je s svojimi okrožnicami vzpostavil moderni družbeni nauk Cerkve.

Morala obeh zgodb se glasi: papež ne pade z neba, ampak zraste iz njive in tovarne. Njegova osebna izkušnja v otroštvu in mladosti, njegova izkušnja biti kmet, delavec ali učitelj, biti črnec ali belec, bo sooblikovala njegovo papeštvo in posledično spreminjala Cerkev in svet. Angelo Roncalli in Karol Wojtyła sta se kot papeža preko svojega učiteljstva vrnila k zemlji in v tovarno ter Cerkev naučila stati na strani preprostega človeka. Delavsko vprašanje je tudi z osebnima zgodbama dveh papežev prišlo do srca Cerkve in tam ostalo.

Naslednji papež bo  …

Kakšnega papeža bo dal naslednji konklave? Kakšen bo njegov učinek na življenje malih ljudi? Kakšno osebno prtljago bo prinesel v srce Cerkve? Teden dni pred konklavom v časopisih beremo sezname  papabilih, vendar odgovora na to vprašanje ne vemo. Vseeno si dovolimo sprostiti domišljijo in na dveh primerih pogledati, kaj bi bilo, če bi bilo.

Če bi bil izvoljen nekdo iz Afrike (seznami papabilih omenjajo ganskega kardinala Petra Turksona), bi bil v danih razmerah to največji možni kulturni šok. Črna barva kože je v imaginariju prebivalcev severne poloble še vedno znamenje manjvrednosti, papeški prestol pa je simbolni dedič rimskega cesarskega prestola, torej, simbolno, prestol vladarja sveta. Podoba črnca na Petrovi stolici je tako močna in s seboj prinaša toliki premik v naši mentaliteti, da se enostavno zdi, da zanjo še nismo zreli. Bi pa jo privoščili vsem Afričanom. Kakor je Poljakom in vsem Slovanom Janez Pavel II. dvignil samozavest in ponos, tako in še bolj bi se zgodilo z Afričani, tradicionalnimi žrtvami vsem možnih imperijev – od staroegiptskega (prvi rasistični zapis o prepovedi vstopa črncev na ozemlje Egipta sega v dobo faraonov) do današnjega neoliberalnega. Skratka, sčasoma tudi konkretne politične in socialne posledice take izvolitve ne bi izostale.

Če bi bil izvoljen kardinal Seán Patrick O’Malley iz Bostona, bi na papeški prestol stopil redovnik, bradati Frančiškov sin kapucin, mož irskih korenin in klene irske duhovnosti, ter sploh človek z velikim posluhom za priseljence in nizke družbene sloje. Z njim bi v ospredje stopila tudi ena najbolj gnusnih zgodb iz sodobne zgodovine: bostonska afera duhovniških spolnih zlorab. Še enkrat bi se spomnili hudičevskih duhovnikov, drugače jih skoraj ne moremo imenovati, ki niso samo vsak zase zlorabljali svojih nemočnih žrtev, ampak so si dovolili organizirati nekakšno mrežo, po kateri je „krožil“ njihovi pohoti zanimiv „material“. Po odkritju se je zdelo, da se bo ves Boston s svojo Cerkvijo vred pogreznil do pekla. Da bo katoliška Cerkev enostavno izginila iz tega mesta. A dobro desetletje potem je bostonska škofija vstala. Ne samo redno verno ljudstvo, tudi same žrtve pedofilskih duhovnikov so v svojem novem škofu O’Malleyu našle zanesljivega in odločnega pastirja. Pomenljivo na kvadrat: bostonsko semenišče je spet polno kandidatov za duhovništvo. O’Malley kot papež bi torej najavil Cerkev, ki se zmore soočati s svojimi ranami, Cerkev, ki zna pomesti pred svojim pragom, preden pridiga svetu. Frančiškova karizma bi pokazala na bistvo Cerkve ter jo učila ponižnosti in skromnosti ter kako iz ponižnosti in skromnosti zastaviti nov zagon.

Vir: Blog Branka Cestnika

Foto: bostonglobe.com


17 KOMENTARJI

  1. Hvala Bogu za Angela Roncallija, Karla Wojtylo, Josefa Ratzingerja in njegovega naslednika. Upam, da nas ne bo prevec sokiral

  2. Branko, lepo si tole napisal.

    Si tudi osebno želiš, da bi se uresničil eden od teh dveh “če bi”?

    Ne domišljam si, da poznam celoten kardinalski zbor in kdo bi bil najprimernejši naslednji papež. Ampak če mi je kot katoličanu dovoljeno imeti svoje želje in jih tudi izražati Svetemu Duhu, je Sean O’Malley definitivno moja prva izbira in prva prošnja.

    Pa ne samo zaradi tega, kar je naredil v Bostonu, ko se je zdelo, da je škofija pred vrati pekla, kot si napisal. Mene je navdušil, ker je borec za življenje in to v prvih vrstah, na cesti, Mislim, da Cerkev v tem trenutku ne potrebuje vrhunskega teologa, še manj vrhunskega diplomata niti ne vrhunskega sanacijskega direktorja rimske kurije.

    V svetu, kjer je velika večina Cerkev potrebuje pričevalca in borca za kulturo življenja. Potrebuje svetnika, ki bo poskrbel, da se okrepi in na evangeljsko optiko priklopi tisto jedro, ki bo sposobno prenoviti Cerkev in svet, tudi ko ga bo ostalo samo še 1% – in vse kaže, da gremo v tej smeri.

    Cerkev tudi potrebuje nekoga, ki se bo lotil znotrajcerkvenih spolnih hobotnic zares. Na globalni cerkveni ravni.

    Za Seana O’Malleya sem tudi zato, ker prihaja iz ZDA. ZDA so z nekateri svojimi izumi trčile ob dno zahodnoevropske kulture. A ob tem ohranile zdravo in predano katoliško jedro. Ob stvareh, ki se jim dogajajo v zadnjem času, se to jedro še kako zaveda prelomnosti trenutka. Jedro ameriških katoličanov je sposobno začeti vračati Kristusa nazaj na zahod.

    Pred nekaj dnevi sem se vrnil z izobraževanja v ZDA, v organizaciji Theology of The Body institute. Na lastne oči sem doživel, da se v ZDA začenja prenova, ki je na ravni začetkov zahodnega meništva z Benediktom ali na ravni “popravljanja podrte hiše” s strani sv. Frančiška Asiškega. Zgodilo se bo pa prek teologije telesa, ki jo je po Mariji dal Cerkvi in svetu papež Slovan, resnično odkrili in inkulturirali pa so jo šele Američani.

    In ne najmanj pomembno za današnji čas: Sean O’Malley je bil prvi kardinal z blogom 🙂

    Skratka, sem za Seana O’Malleya. Čeprav z ženo moliva vsak za svojega črnega kardinala – oba nama je izbral adoptacardinal.com 🙂

    Sicer pa: kdo pa pravi, da ne bi bil kapucin na Petrovem sedežu večji kulturni šok kot črnec?

    • Če me že izzivaš, Štefan: da, navijam za O’Malleya oz. za nekoga, ki bi imel njemu podobnega duha. Verjetno ni edini tak profil med kardinali.
      Kapucin-papež = kulturni šok? Lička mi vleče na smeh 🙂 Redovniki smo včasih tisti tečkoti, ki pa v hudih časih prav pridemo.

  3. A ne bi raje počakali dokler se ne bo pokadil bel dim, kot pa takole ugibali. Špekulacije in ugibanja nas lahko popolnoma zavedejo. Pustimo se presenetiti. Sveti Duh je v tem vsekakor res dober, kar lepo potrjuje zadnjih nekaj papežev.

    • @veverica, zakaj ne bi molili za konkretnega človeka in izražali s tem svoje želje za prihodnost Cerkve? Bog uslišuje konkretne molitve. Sicer včasih drugače, kot si predstavljamo. A to ne pomeni, da ne sliši konkretnih prošenj.

      Ali tako kot @Branko pravi, navijati / moliti za O’Malleya pomeni navijati za njegov profil. Lahko je še kak drug; a tega jaz pač poznam.

      Sveti Duh je že velik in dober, a na smemo se razvaditi od zadnjih papežev, samo pomislimo, kaj je bilo tudi že v zgodovini.

  4. Pa so se tudi drugi kardinali pripravljeni tako kot Boston s svojimi Cerkvami od sramu najprej pogrezniti do pekla? Saj nekateri še kar trdijo, da pri njih (oz. pri nas) sploh ni razloga za kaj takega! Zato mislim, da O’Malley nima veliko možnosti.

  5. To, da bi se cerkvene hijerarhije od papeza navzdol stalno morale opravicevat in pogrezáti v zemljo od sramu je zelja levicarjev, ateistov in sovraznikov Cerkve. Prvic, ker je jasno, da je takih primerov izredno malo. Drugic, imamo zakrament spovedi, obzalovanja in kesanja. Tretjic, so se ti gresniki lahko ze zdavnaj spokorili in poboljsali. Cetrtic, je tudi tem ljudem treba dati se eno sanso, kot je pri kriminalcih v navadi. Petic, pred kom se naj sramujejo, ce so tisti ljudje in mediji, ki skacejo po njih samo skodozljni in se hocejo samo izzivljat nad Cerkvijo in njenimi sluzabniki. Sami so pa stokrat slabsi od zadnjega padlega duhovnika, ki je kljub temu naredil veliko dobrega. Mislim, da se treba opravicit resnicnim zrtvam, ne pa medijem. Kesanje, spokornost in poniznost pred Bogom je vaznejsa kot pustiti se lincat od medijev, ki se pozvizgajo na Boga in se hocejo samo naslajat na tuji nesreci. Koncno vemo, da so taksni sodniki pogosto stokrat slabsi od tistega padlega duhovnika

    • Saj tako razmišljanje je O’Malley presegel: Tem ljudem je “treba dati še eno šanso” itd.

      Očitno bomo morali tudi mi po isti trnjavi poti, po kateri so že šli v ZDA in na Irskem. Čim prej, tem boljše.

  6. Zanimive informacije.

    Jaz mislim, da bo izid presenečenje – prav tako tudi delovanje novega papeža.

    Cerkev je v prelomnih časih.

  7. Gospod p. Branko, hvala vam za zanimiv članek. Med “levičarji” ste pozabili še na kratek čas vladajočega Janeza Pavla I. Sicer pa smo tudi Slovenci imeli svoj sicer bolj pasivni “beli sindikalizem” v osebi Janeza E. Kreka. Duhovnik in državnik obenem, izvrševalec načel katoliškega družbenega nauka kmalu po tistem, ko ga je “uradno” uvedel vizionarski papež Leon XIII. Škoda, da je drugi vatikanski koncil izbrisal Leonovo obvezno mašno molitev k nadangelu Mihaelu.
    Osebno mi je kardinal Sean Patrick O’Malley simpatičen, sem pa pred nekaj dnevi bral mnenje ameriškega “vatikanologa”, češ da ima kardinal O’Malley, ki ne skriva svojih irskih korenin (navsezadnje so irski menihi prvi evangelizatorji Slovencev), to napako, da je pač kardinal iz ZDA in bi to pomenilo še eno znamenje ameriške nadvlade, pa še madež spolnih zlorab iz Bostona bi prinesel s seboj, čeprav zanj ni nič kriv. Pač, ni lahko zasesti mesta, ki ga je prej zasedal razvpiti Bernard Law.
    Sicer pa, tudi kardinal Schönborn je izvirno redovnik, dominikanec. In predvsem velik Marijin častilec. Nek slovenski kapucin mi je prišepnil, da Marija izbira papeže. In se celo strinjam.

  8. Ce bi Jezus rekel: Gospodje tovarisi, ki hocete mojega padlega duhovnika lincati, tudi za vas velja, kdor je sam brez greha, naj prvi vrze kamen vanj, pokvarjeni kot so, kaj bi ti naredili?
    Mislim, da Jezus tega ne bi vec rekel, da bi se samo se zjokal.
    Sicer pa g. Branko ve, da obstaja moznost, da si duhovnik vzame sobotno leto in razcisti sam s sabo, seveda, ce ni ze prepozno.
    Ce ga ze niso lincali.

    • Ali je možno, da je duhovnik nekdo, ki sploh ne priznava Kristusa?

      Jaz mislim, da je. Pravzaprav ne poznam stvari, ugibam. Mogoče lahko nekdo, ki se primerno znajde, izkoristi prednosti duhoviškega poklica: materialna preskrbljenost, ugled, bližina otrok, znanje psihologije? Kako bi si sicer razlagal početje v Bostonu?

      Kaj bi jaz s takim duhovnikom? Ne bi ga linčal. Ne bi pa niti želel, da je sploh duhovnik, da deluje v moji bližnji ali daljni okolici. Sicer pa ima vsak človek možnost, da kadarkoli začne z resničnim delom v božjem vinogradu, če hoče.

      Pa hvala g. Branku za zanimive prispevke.

  9. Meni pa tale članek ni bil všeč. Ker je socialističen.

    Recimo, če vzamem dobronamerno: tile ljudi, ki jih p.Cestnik predstavi so prišli iz kmetstva, delavstva, revščine. Nasproti raznim plemičem, škofom, papežem – je to dragocena pridobitev. Saj se ti ljudje zavedajo problemov družbe in človeka za razliko od fevdalcev, ki se v bogastvu in moči rodijo in v teh dveh tudi umrejo. Živijo v palačah, v steklenem stolpu in niti pod razno ne poznajo znamenja časa.

    Ker pa je poleg navajanja sindikatov, prosocialističnih akcij vernikov in nazadnje zmerjanja “neoliberalizma”, ki je tipično za socialiste- pa sem cel članek označil za škodljivega.

    Mislim, da mora današnji papež nedvoumno podpreti zdravi kapitalizem, svobodni trg. To je mehanizem, ki vsem omogoča, da čim bolj pošteno lahko dobijvajo plačilo za svoje delo.
    Socializem predvideva veliko birokracije in absolutno moč daje državi in birokratom, pri odločanju o vseh ekonomskih in privatnih vprašanjih. V času te krize je spet nevarnost, da bodo množice nedelavnih in neustvarjalnih peljale manipulacijam salonskih socialistov in komunistov, ki obljubljao Boga na zemlji v obliki Države, ki bo poskrbela za raj na zemlji. Tu se socializem prikaže kot new age sekta brez osebnega boga in v nasprotju s krščanstvom: laži, kradi ( veliki davki) in ubijaj. Vse izvedbe socializmov smo že videli in nobena ni uspela, da bi ljudje svobodno odhajali tja delati in živeti. Ravno obratno je bilo: tam se je širila vsesplošna revščina in zaostalost, ljudje so bežali, sistem pa je bil vedno bolj strahovladen in totalitaren.

    • Gospod Pavel, dobre misli ste napisali, jaz bi samo poudaril, da kapitalizem da odlične pogoje za vse, če družba ceni vrednote: NE LAŽI! NA KRADI! NE UBIJAJ! BODO SOLIDAREN!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite