Pacelli v Minsku

12
Katoliška cerkev in papež sta se postavila na stran diktatorja proti ljudstvu

Med kar številnimi ne preveč razveseljivimi prizori v preteklem tednu se mi je eden še posebej vtisnil v spomin. V Palači neodvisnosti v Minsku so v torek, 3. novembra 2020, Aljaksandru Lukašenki, ki je 5. novembra po mnenju velikega števila držav dokončno postal samooklicani predsednik, poverilna pisma predali novi veleposlaniki. Ob predstavnikih tako uglednih dežel, kot so Severna Koreja, Venezuela, Iran, Sirija in Turčija (res pa tudi Japonska), se je znašel novi apostolski nuncij v Belorusiji, Hrvat Ante Jozić.

Ker je uradna državna agencija Belta ob tem zapisala čudežno besedo konkordat, o katerem naj bi se Jozić pogovarjal z Lukašenko, je postala zadeva  še zanimivejša. Seveda od sovjetoidnih uradnikov, na Belti zadolženih za objavljanje nenovic, ne kaže pričakovati, da bi konkordat ločili od eksotične vrste sladoleda ali dolgo staranega viskija. Še manj kaže računati, da bi poznali razliko med konkordatom in meddržavnim sporazumom, saj se danes pri Svetem sedežu, kot mi je znano, redko odločajo za sklepanje pravih konkordatov.

Katoliška cerkev in papež sta se postavila na stran diktatorja proti ljudstvu

Pa to niti ni pomembno. Zveza treh besed, nuncij, Lukašenka, konkordat, je lahko v mojih skvarjenih zgodovinarskih možganih naplavila zgolj eno asociacijo. Pravzaprav dve besedi, 1933 in Pacelli. 20. julija 1933 je bil podpisan konkordat med nemškim rajhom, takrat že pod strumnim vodstvom kanclerja Adolfa Hitlerja, in Svetim sedežem. Meni načeloma ne neljubi kardinal Eugenio Pacelli, poznejši papež Pij XII., je veljal za duhovnega očeta tega sporazuma na cerkveni strani.

In vsaj na zunaj bo vtis enak tudi ob 3. novembru 2020. Katoliška cerkev in papež sta se po svoji stari navadi postavila na stran diktatorja proti ljudstvu, ki ga prav v teh dneh neusmiljeno zapira in pretepa. V Belorusiji je zadeva toliko bolj nerodna, ker se je Lukašenkov zakoniti mandat že iztekel, dvomov, da si je šestega pridobil z grobo volilno prevaro, pa praktično ni. Papežu Frančišku, njegovemu državnemu tajniku Pietru Parolinu in nunciju Anteju Joziću gre v prid kvečjemu, da gre beloruski samodržec ob Belorusih na živce samo nekaterim zunaj vzhodnoevropske države. Kot je leta 1933, če smo pošteni, tudi Hitler šel na živce samo nekaterim, za številne druge po vsej Evropi pa je bil »velik frajer«, bodisi kot branik proti boljševizmu bodisi kot grobar dekadentne demokracije bodisi kot »človek akcije«.

Lukašenko kot zadnji Sovjet

Lukašenko na levi mnogi cenijo kot zadnjega Sovjeta in poslednjega Mohikanca, ki ni razglasil zaprtja gospodarstva ob koronavirusu, na desni pa ravno tako številnim imponirajo njegova vulgarna homofobija, arhaična mizoginija in nebrzdani mačizem. Toda ob njem postrojeni apostolski nuncij deluje natanko tako kot zavaljeni škof z debelo zlato verižico v španskem filmu Panov labirint, ki, medtem ko se baše z zajetnim obrokom, frankističnim oblastnikom svetuje, naj omejijo število živilskih kart za navadne ljudi. Da bodo nespodobni »portret z gospodom« na tak način dojeli številni Belorusi, sploh ne kaže dvomiti.

Seveda strumno korakanje cerkvenih hierarhov ob oblastnikih vsake baže ni zgolj trdovraten antiklerikalni stereotip, marveč dejansko ena zgodovinskih stalnic. Navsezadnje je apostolu Pavlu, ko je vstal z levo nogo, res ušla tista o božanskem izvoru sleherne oblasti brez omejitev. In do danes nobena omejevalna razlaga s sklicevanjem na skorajšnji konec sveta vred ni mogla zares preprečiti po njej povzročene škode. Toda drugo dejstvo je, da je vsaj za Katoliško cerkev življenjskega pomena delovanje v približno urejenih razmerah, kar konkretno pomeni, da lahko javno opravljajo svojo službo škofje in duhovniki. In za dosego tega cilja je bilo potrebno požreti že marsikatero grenko zdravilo, tudi v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji.

Trpljenje sovjetoidnega nadpolicaja

Upam torej, da Jozićevo poziranje z Lukašenko ne pomeni nič več kot to. Da imajo v Vatikanu pred očmi korist navadnega beloruskega vernika, ki bo zaradi nespodobnega fototermina laže dihal. Navsezadnje je težko reči, kako bi se pisala zgodba nemških katoličanov, če se Sveti sedež ne bi pogodil s Hitlerjem in bi nacistični režim od vsega začetka ravnal v Nemčiji enako brutalno, kot je ravnal v svoji okupacijski coni na Slovenskem leta 1941. Vsekakor bi imeli Nemci v tem primeru več mučencev, pritisk na vernike pa bi bil veliko hujši.

Toda po drugi strani sta bila za uspeh von Gallnovega posredovanja ne glede na konkordat potrebna osebni pogum in široka zaslomba pri ljudeh, kar ni odvisno od diplomatskih kupčij. In nesporno dejstvo ostaja, da je prav sporazum s papežem naciste v prvih mesecih njihovega režima opremil z veliko dozo legitimnosti tako pri marsikaterem do avstrijskega »kaplarja« skeptičnem Nemcu kot v svetovni javnosti. Kdor je Jozića poslal na nazdravljanje z večnim beloruskim samodržcem, mora to nevarnost upoštevati.

Lukašenkov in nacistični režim imata vsaj eno skupno potezo

Oba sta (bila) v svojem bistvu globoko sovražna do vsakega verskega čustvovanja, še zlasti pa do katolištva. Slednje je nekaj, česar možgani sovjetoidnih aparatčikov in njihovih derivatov ne morejo sprocesirati. Tudi pri nas smo imeli primere, ko je že beseda »očenaš« kakšnega politika stare šole dobesedno pognala v paniko (pozneje sem slišal, da ni bilo nič drugače niti s še bolj nedolžno besedno zvezo »Božji volek«). Seveda je splošno duhovno ozračje v Belorusiji nekoliko drugačno kot pod Alpami in morajo to oblasti upoštevati, ne da bi vernike zmogle zares jemati resno.

Pravzaprav se človeku na tej točki kar nekoliko zasmili zdaj že nekdanji beloruski notranji minister Jurij Karajev. Si predstavljate, tega vrlega sovjetoidnega nadpolicaja je prišel sredi avgusta vznemirjat nadškof iz Minska Tadevuš Kandruševič in ga nekaj spraševat o številu pridržanih in pretepenih. Povsem jasno je, da se je nadpolicaju strgalo. Če bi ga nadlegoval vsaj kak izmed upogljivih pravoslavnih hierarhov, bi morda še pogoltnil. Da pa si ga drzne na odgovornost klicati takle vatikanski agentek, ne, to je za vsakega poštenega Sovjeta preveč. Če potegnemo črto, je lahko Kandruševič še srečen, da od 31. avgusta ni v gulagu, marveč samo v izgnanstvu v poljskem Bialystoku.

Skrb starega paranoika

Prijazna razlaga akcije novega nuncija bi torej bila, da skuša pripraviti teren za nadškofovo vrnitev med svojo čredo. Žal je vsakemu realistu jasno, da vodi Kandruševičeva pot nazaj v Minsk samo preko zamenjave tamkajšnjega režima. Ki je nekako noče biti na vidiku. Veliko verjetneje je torej, da bo Sveti sedež počepnil še enkrat kot že v času Pavla VI., ki je tudi bil bližnji sodelavec papeža Pacellija, in bo Kandruševič postal nekakšen beloruski kardinal Mindszenty, medtem ko bo na škofovski stol v Minsku sedla bolj upogljiva figura. Omenjeno je Lukašenka že dosegel pri pravoslavcih, kjer novi eksarh Benjamin vsaj po svoji trenutni bilanci poseka celo do ruskega ali beloruskega režima tradicionalno uslužne kolege.

In tu postane sitni paranoik iz srednje Evrope, kakršen sem sam, nekako otožen. Bogokletno se sprašuje, kaj bi v takem položaju storil Janez Pavel II. Še huje je, da ga je strah, da vodi pojavljanje apostolskega nuncija v Belorusiji v družbi veleposlanikov tako imenitnih držav skupaj še z nekaterimi pogruntavščinami vatikanske diplomacije pod umnim vodstvom Pietra Parolina v nekakšno novo neuvrščenost. Priznam, ob tej misli postane paranoiku rahlo slabo.

12 KOMENTARJI

  1. Ne vem, kako se lahko danes kritizira Lukašenka, ki je menda ukradel volitve, če pa so to demokrati isto naredili v ZDA, ki je menda svetilnik demokracije. Seveda Lukašenko gre na živce svetovnim elitam, zato so bile volitve nepoštene, Biden pa je veliki rešitelj pred grdim Trumom, zato so očitno ukradene volitve praznik demokracije.

  2. Tudi sam vidim v clanku pretirana pricakovanja neposredne politicne akcije Cerkve proti rezimu Lukasenka, kakrsna ni v njeni naravi. Od ustanovitelja naprej. Od Jezusa bi v njegovem casu gotovo mnogi pricakovali politicno vodenje, vodenje revolta proti rimski okupaciji in domacim trinogom. A tega, direktne politicne oz revolucionarne akcije v njem niti priblizno ni bilo. Pac pa gradnja vesti in sporocanje vrednot, ki so na dolgi rok se kako delovali socialno in politicno od rimskega imperija do dneva dandanasnjega, vsaj v zahodni civilizaciji, ki pa je obenem dominantna.

    Ne vem, ce je ustolicenje novega nuncija pri Lukasenku res tak problem. Ne vidim, da bi to moralo pomeniti podporo rezimu, ampak le kurtoaznost in omogocanje delovanja Cerkve v tej drzavi. Tudi v podobnih ali celo bolj spornih rezimih katolicani rabijo Cerkev, ki deluje. Ce bo delovala, bo tudi lazje nudila podporo opoziciji nehumanim rezimom.

    Seveda je sv. Janez Pavel svetla zvezda rusenja komunizma in novega vdiha Evrope z obemi pljucnimi krili. Ampak spomnimo, ob imenovanju Karola Woytile za krakovskega nadskofa, so se ga komunisticne oblasti razsveselile, saj so v njem v razliko od ostro protikomunisticnega vodstva poljske Cerkve videle nepoliticnega zmernega cloveka, voljnega dialoga. A Woytila je ze v delavski Nowi Huti pokazal veliko duhovno moc, ki v osnovi ni politicna, a za sabo povlece ljudstvo v osupljivem javnem podvigu, kakrsen maje rezim.

    Trditev, da je Cerkev ponavadi na strani diktatorjev, ko se ti postavijo proti svojemu ljudstvu, je cisto prevec in upam, da je Mavru usla v emocialnem vrtincu, ki izbrise obcutek za mero. Nenazadnje je Cerkev s Pijem XI 1937 izdala okroznico Mit brennenden Sorge, v kateri je vse prej kot naklonjena Hitlerjevemu rezimu in odnosu do katolistva v nacisticni Nemciji.

    Morda je v Spaniji situacija nekoliko drugacna in so nekatere zamere tamkajsnjemu katolistvu upravicene. Na Slovenskem jih je odmevno nacel Edvard Kocbek pred casom, ko se je zacel zblizevati s komunisti in drugimi zagledanci v Sovjetsko zvezo. A po drugi strani, moram priznati, da sem levicarsko impregniranih filmov o spanski drzavljanjski vojni in obdobju frankizma ze po malem sit. V njihovi ocitno omejeni enostranskosti. Republikanska levica je v 30 letih tam demokraticno dobila oblast. A kaj ji je bilo treba oblast izvajati na tako nedemokraticen in nasilen nacin? Kaj ji je bilo treba plenit, unicevat, posiljevat, pobijat po stevilnih cerkvah in samostanih Spanije? In kako naj ne bi pricakovali od tamkajsnjega katolistva, da se ne postavi na stran tistega, ki mu ponudi spostovanje in zascito? In kaj so si mislili ti levicarski oblastniki, da so sli ugrabit vodjo desne parlamentarne opozicije Prima de Riviero in ga potem po politicnem procesu celo likvidirali? Mislim, da je bila v taksnih razmerah intervencija vojske z generalom Francom proti levi strahovladi in samovolji celo upravicena.

    • Moja napaka. Calvo Sotelo je bil vodilni predstavnik desne parlamentarne opozicije ( konzervativni monarhist, katolik, bivsi minister), ki ga je socialisticna milica 1936 na domu ugrabila in likvidirala. Jose Antonio Primo de Rivera je bil sin predsednika vlade, odvetnik in vodja falangistov, izvenparlamentarne organizacije, ki so ga tudi zajeli, mu sodili in ga v zacetku drzavljanske vojne 1937 usmrtili.

  3. “Trditev, da je Cerkev ponavadi na strani diktatorjev, ko se ti postavijo proti svojemu ljudstvu, je cisto preveč in upam, da je Mavru ušla v emocialnem vrtincu, ki izbrise občutek za mero.”

    Najprej bi vprašal po diktatorju, ki se je postavil za svoje ljudstvo?!!!

    Nato pa bi vprašal, kam naj damo sožalje kubanskemu ljudstvo, ko je umrl diktator Castro?

    Hvala za čas, gospod IF, ki si ga boste vzeli in me nekaj podučili.

      • Lukasenko je bil diktator ze prej, zdaj se je ocitno in s silo postavil proti volji vecine Belorusov, ki so se ga navelicali. Prej so ga vecinsko podpirali iz takih ali drugacnih motivov, tudi to je mogoce, gospod AlFe. Zlasti ob totalitarnih vladavinah. Naj bo Tito ali Castro. Pinochet ali Franco sta imela tezje delo. Ker sta bila bolj konzervativna diktatorja kot pa totalitarca.

        Sam se ne bi niti pretirano zgrazal ne nad sozaljem ob smrti Castra, kot vi, niti nad masevanjem in obhajanjem Pinocheta, kot can. Tezko mecem kamenje na njih, saj sam nisem storil kaj pretirano velikega proti rezimu nasih zlocincev, ko sem odrascal se v njihovem casu. Ste nemara vi, gospod AlFe?

        • Oh, preljubi gospod IF! Tarča ni Fidel Castro, tarča je nekdo, ki je moralna veličina in je kubanskemu ljudstvu voščil sožalje ob smrti diktatorja. Si predstavljate, da bi nemškemu ljudstvi izrekli sožalje ob smrti Adolfa Hitlerja?

          Bo zadoščalo? Ali vam moram še osvežiti spomin?

          • No, Castro ni ravno Hitler. Obiskal je njega in kubansko ljudstvo ze protikomunisticni Janez Pavel. In dosegel vsaj manjse premike k vecji svobodi, predvsem verski. In vecja svoboda slabi take rezime.

  4. Avtor članka precej ogorčeno ocenjuje odnos Vatikana do beloruskega avtokrata. Na vatikansko diplomacijo in zunanjo politiko se kaj dosti ne spoznam, sploh pa se s tem ne ukvarjam tako podrobno in poglobljeno kot gospod Maver. Vseeno mislim, da avtor članka preveč dramatizira vzpostavitev apostolske nunciature v Belorusiji.

    Tedanji in sedanji vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone je že leta 2008, torej pred dvanajstimi leti, z beloruskim predsednikom sklenil temeljni sporazum med večinsko pravoslavno Belorusijo in Vatikanom.

    https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/30.10.2012-2

    Aljaksandr Lukašenka zaseda predsedniški položaj že od leta 1994, odkar je bila ta funkcija ustanovljena. Med sklepanjem omenjenega sporazuma z Vatikanom je bil že tretji mandat na istem položaju. Glede na to, da imajo diplomatski odnosi med Vatikanom in Belorusijo kar dolgo brado, sklepam, da se je vatikanska diplomacija že dlje časa dogovarjala o odprtju veleposlaništva v Belorusiji. Vsekakor pa že pred zadnjimi volitvami, za katere beloruska opozicija in demokratični svet Lukašenki očita, da jih je ukradel.
    Beloruski predsednik je svojo avtokratsko nrav kazal že leta 2008. Nenazadnje je zanj, enako kot za Putina, javno znano, da je bil nekoč lojalen člen totalitarne sovjetske komunistične nomenklature.

    Sveti sedež se mora tudi v državah, kjer vladajo samodržci, s slednjimi pogovarjati in pogajati ter po možnosti sklepati dogovore in sporazume, ki so v korist katoličanom in po možnosti tudi ostalim prebivalcem teh držav.

    V Belorusiji se že mesece vrstijo množični protivladni protesti. Na nasprotovanje politične opozicije in beloruskega ljudstva Lukašenka odgovarja samo s še več represije. V članku smo izvedeli, da je Lukašenkov represivni aparat dejansko izgnal iz države nadškofa Tadevuša Kandrusieviča, ki se je pri oblasteh zavzel za politične zapornike iz opozicijskih vrst. Po njegovem obisku na Poljskem, je beloruska oblast nadškofu Kandrusieviču preprečila vrnitev v Belorusijo, čeprav je nadškof beloruski državljan.

    Menim, da bo Sveti sedež s prisotnostjo nadškofa Anteja Jozića v samem središču napetega dogajanja lahko pridobil boljši vpogled v beloruske razmere, kot če Vatikan tam ne bi imel svojega odposlanca. Obenem bodo odmevi iz Vatikana prek nuncija prihajali naravnost do beloruske oblasti in obratno beloruski odzivi.

    Sveti sedež ima svojega veleposlanika tudi v Venezueli, kjer diktator Maduro noče in noče sestopiti z oblasti. Apostolska nunciatura v tej državi obstaja že več kot 100 let in je bila v preteklosti celo tarča bombnega napada.
    Nenazadnje, vatikansko veleposlaništvo je leta 2009 našlo svoje mesto tudi v Putinovi Ruski federaciji. Apostolski nuncij v Moskvi je bil od leta 2011 do 2016 nadškof Ivan Jurkovič, ki je slovenske gore list.

    V čem sta avtokrata Putin in Maduro boljša od avtokrata Lukašenke? Ali bi Vatikan moral zapreti svoja veleposlaništva v vseh diktaturah po svetu oziroma, ali v take države Vatikan sploh ne smel pošiljati svojih odposlancev? Ali pa se slednji samo ne bi smeli fotografirati z diktatorji, da ne bi pri gledalcih sprožali paranoidnih pomislekov?

    Vladarji in oblastniki se menjavajo, apostolat katoliške Cerkve ostaja.
    Diplomatsko predstavništvo je lažje zapreti kot odpreti. Beloruski predsednik se bo slej ko prej zamenjal, vatikansko veleposlaništvo pa bo v Belorusiji najverjetneje ostalo.

    Zaradi vsega naštetega menim, da je razburjanje avtorja članka nad vatikansko politiko v Belorusiji pretirano.

    ————-
    Opomba pod črto, citirana z Wikipedije:

    “Konkordat je meddržavni sporazum med Svetim sedežem in vlado oz. vladarjem neke države o različnih zadevah, ki so v splošnem interesu RKC. Ta sporazum pogosto zajema priznanje Svetega sedeža in mu podeli dodatne pravice, ki naj jih uživa Rimskokatoliška cerkev, njeni duhovniki in ostali verniki v tej državi…
    … Izmed 27 članic Evropske unije ima konkordate s Svetim sedežem sklenjeno 15 držav: Nemčija (tako na zveznem kot na državnem nivoju), Avstrija, Španija, Francija, Italija, Portugalska, Luksemburg, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Matla, Poljska, Slovaška in Slovenija.”

    Če se avtorji gesla na Wikipediji niso zmotili, pomeni konkordat samo meddržavni sporazum s Svetim sedežem in nič hujšega. Najbrž tega, ali je Slovenija s Svetim sedežem zares sklenila konkordat, avtorju članka ne bo težko preveriti na medmrežju.

    https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Konkordat