Pacelli v Minsku

Katoliška cerkev in papež sta se postavila na stran diktatorja proti ljudstvu

Med kar številnimi ne preveč razveseljivimi prizori v preteklem tednu se mi je eden še posebej vtisnil v spomin. V Palači neodvisnosti v Minsku so v torek, 3. novembra 2020, Aljaksandru Lukašenki, ki je 5. novembra po mnenju velikega števila držav dokončno postal samooklicani predsednik, poverilna pisma predali novi veleposlaniki. Ob predstavnikih tako uglednih dežel, kot so Severna Koreja, Venezuela, Iran, Sirija in Turčija (res pa tudi Japonska), se je znašel novi apostolski nuncij v Belorusiji, Hrvat Ante Jozić.

Ker je uradna državna agencija Belta ob tem zapisala čudežno besedo konkordat, o katerem naj bi se Jozić pogovarjal z Lukašenko, je postala zadeva  še zanimivejša. Seveda od sovjetoidnih uradnikov, na Belti zadolženih za objavljanje nenovic, ne kaže pričakovati, da bi konkordat ločili od eksotične vrste sladoleda ali dolgo staranega viskija. Še manj kaže računati, da bi poznali razliko med konkordatom in meddržavnim sporazumom, saj se danes pri Svetem sedežu, kot mi je znano, redko odločajo za sklepanje pravih konkordatov.

Katoliška cerkev in papež sta se postavila na stran diktatorja proti ljudstvu

Pa to niti ni pomembno. Zveza treh besed, nuncij, Lukašenka, konkordat, je lahko v mojih skvarjenih zgodovinarskih možganih naplavila zgolj eno asociacijo. Pravzaprav dve besedi, 1933 in Pacelli. 20. julija 1933 je bil podpisan konkordat med nemškim rajhom, takrat že pod strumnim vodstvom kanclerja Adolfa Hitlerja, in Svetim sedežem. Meni načeloma ne neljubi kardinal Eugenio Pacelli, poznejši papež Pij XII., je veljal za duhovnega očeta tega sporazuma na cerkveni strani.

In vsaj na zunaj bo vtis enak tudi ob 3. novembru 2020. Katoliška cerkev in papež sta se po svoji stari navadi postavila na stran diktatorja proti ljudstvu, ki ga prav v teh dneh neusmiljeno zapira in pretepa. V Belorusiji je zadeva toliko bolj nerodna, ker se je Lukašenkov zakoniti mandat že iztekel, dvomov, da si je šestega pridobil z grobo volilno prevaro, pa praktično ni. Papežu Frančišku, njegovemu državnemu tajniku Pietru Parolinu in nunciju Anteju Joziću gre v prid kvečjemu, da gre beloruski samodržec ob Belorusih na živce samo nekaterim zunaj vzhodnoevropske države. Kot je leta 1933, če smo pošteni, tudi Hitler šel na živce samo nekaterim, za številne druge po vsej Evropi pa je bil »velik frajer«, bodisi kot branik proti boljševizmu bodisi kot grobar dekadentne demokracije bodisi kot »človek akcije«.

Lukašenko kot zadnji Sovjet

Lukašenko na levi mnogi cenijo kot zadnjega Sovjeta in poslednjega Mohikanca, ki ni razglasil zaprtja gospodarstva ob koronavirusu, na desni pa ravno tako številnim imponirajo njegova vulgarna homofobija, arhaična mizoginija in nebrzdani mačizem. Toda ob njem postrojeni apostolski nuncij deluje natanko tako kot zavaljeni škof z debelo zlato verižico v španskem filmu Panov labirint, ki, medtem ko se baše z zajetnim obrokom, frankističnim oblastnikom svetuje, naj omejijo število živilskih kart za navadne ljudi. Da bodo nespodobni »portret z gospodom« na tak način dojeli številni Belorusi, sploh ne kaže dvomiti.

Seveda strumno korakanje cerkvenih hierarhov ob oblastnikih vsake baže ni zgolj trdovraten antiklerikalni stereotip, marveč dejansko ena zgodovinskih stalnic. Navsezadnje je apostolu Pavlu, ko je vstal z levo nogo, res ušla tista o božanskem izvoru sleherne oblasti brez omejitev. In do danes nobena omejevalna razlaga s sklicevanjem na skorajšnji konec sveta vred ni mogla zares preprečiti po njej povzročene škode. Toda drugo dejstvo je, da je vsaj za Katoliško cerkev življenjskega pomena delovanje v približno urejenih razmerah, kar konkretno pomeni, da lahko javno opravljajo svojo službo škofje in duhovniki. In za dosego tega cilja je bilo potrebno požreti že marsikatero grenko zdravilo, tudi v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji.

Trpljenje sovjetoidnega nadpolicaja

Upam torej, da Jozićevo poziranje z Lukašenko ne pomeni nič več kot to. Da imajo v Vatikanu pred očmi korist navadnega beloruskega vernika, ki bo zaradi nespodobnega fototermina laže dihal. Navsezadnje je težko reči, kako bi se pisala zgodba nemških katoličanov, če se Sveti sedež ne bi pogodil s Hitlerjem in bi nacistični režim od vsega začetka ravnal v Nemčiji enako brutalno, kot je ravnal v svoji okupacijski coni na Slovenskem leta 1941. Vsekakor bi imeli Nemci v tem primeru več mučencev, pritisk na vernike pa bi bil veliko hujši.

Toda po drugi strani sta bila za uspeh von Gallnovega posredovanja ne glede na konkordat potrebna osebni pogum in široka zaslomba pri ljudeh, kar ni odvisno od diplomatskih kupčij. In nesporno dejstvo ostaja, da je prav sporazum s papežem naciste v prvih mesecih njihovega režima opremil z veliko dozo legitimnosti tako pri marsikaterem do avstrijskega »kaplarja« skeptičnem Nemcu kot v svetovni javnosti. Kdor je Jozića poslal na nazdravljanje z večnim beloruskim samodržcem, mora to nevarnost upoštevati.

Lukašenkov in nacistični režim imata vsaj eno skupno potezo

Oba sta (bila) v svojem bistvu globoko sovražna do vsakega verskega čustvovanja, še zlasti pa do katolištva. Slednje je nekaj, česar možgani sovjetoidnih aparatčikov in njihovih derivatov ne morejo sprocesirati. Tudi pri nas smo imeli primere, ko je že beseda »očenaš« kakšnega politika stare šole dobesedno pognala v paniko (pozneje sem slišal, da ni bilo nič drugače niti s še bolj nedolžno besedno zvezo »Božji volek«). Seveda je splošno duhovno ozračje v Belorusiji nekoliko drugačno kot pod Alpami in morajo to oblasti upoštevati, ne da bi vernike zmogle zares jemati resno.

Pravzaprav se človeku na tej točki kar nekoliko zasmili zdaj že nekdanji beloruski notranji minister Jurij Karajev. Si predstavljate, tega vrlega sovjetoidnega nadpolicaja je prišel sredi avgusta vznemirjat nadškof iz Minska Tadevuš Kandruševič in ga nekaj spraševat o številu pridržanih in pretepenih. Povsem jasno je, da se je nadpolicaju strgalo. Če bi ga nadlegoval vsaj kak izmed upogljivih pravoslavnih hierarhov, bi morda še pogoltnil. Da pa si ga drzne na odgovornost klicati takle vatikanski agentek, ne, to je za vsakega poštenega Sovjeta preveč. Če potegnemo črto, je lahko Kandruševič še srečen, da od 31. avgusta ni v gulagu, marveč samo v izgnanstvu v poljskem Bialystoku.

Skrb starega paranoika

Prijazna razlaga akcije novega nuncija bi torej bila, da skuša pripraviti teren za nadškofovo vrnitev med svojo čredo. Žal je vsakemu realistu jasno, da vodi Kandruševičeva pot nazaj v Minsk samo preko zamenjave tamkajšnjega režima. Ki je nekako noče biti na vidiku. Veliko verjetneje je torej, da bo Sveti sedež počepnil še enkrat kot že v času Pavla VI., ki je tudi bil bližnji sodelavec papeža Pacellija, in bo Kandruševič postal nekakšen beloruski kardinal Mindszenty, medtem ko bo na škofovski stol v Minsku sedla bolj upogljiva figura. Omenjeno je Lukašenka že dosegel pri pravoslavcih, kjer novi eksarh Benjamin vsaj po svoji trenutni bilanci poseka celo do ruskega ali beloruskega režima tradicionalno uslužne kolege.

In tu postane sitni paranoik iz srednje Evrope, kakršen sem sam, nekako otožen. Bogokletno se sprašuje, kaj bi v takem položaju storil Janez Pavel II. Še huje je, da ga je strah, da vodi pojavljanje apostolskega nuncija v Belorusiji v družbi veleposlanikov tako imenitnih držav skupaj še z nekaterimi pogruntavščinami vatikanske diplomacije pod umnim vodstvom Pietra Parolina v nekakšno novo neuvrščenost. Priznam, ob tej misli postane paranoiku rahlo slabo.