Papež odstopil. Vdor modernosti? Moč vere?

22
267

Med prvimi, ki so se zavedali zgodovinskosti in daljnosežnosti odstopa papeža Benedikta XVI. je bil Ezio Mauri, glavni urednik rimskega dnevnika La Repubblica. Po šokantni novici je na uredniškem sestanku umirjeno, a z rahlo čustvenim tonom podal svoje razmišljanje (posnetek nagovora). Med drugim, če znate italijansko, lahko „v živo“ vidite, kako se na strateški ravni dela visoki kakovostni žurnalizem. Mauri opozori člane uredništva na prelomnost in enkratnost dogodka ter na kaj naj bodo pozorni v situaciji, ki bo v Rimu nastala v naslednjih dneh in tednih. Toda njegova osnovna teza je bolj ali manj filozofska. Glasi se: „Vdor modernosti v Cerkev “. Ta vdor se je zgodil preko papeža samega, preko njegove človeškega lika. Predstavnik Absolutnega je dal prednost človeku v sebi. Tako Mauri.

Ne bomo oporekali. Predstavniki sodobne laičnosti, katere prapor visoko dviga tudi La Repubblica, imajo svobodo interpretacije. Če hočejo v papeževem odstopu videti zmago človeka sredi „Božje države“, zmago Josepha Ratzingerja nad Benediktom XVI., bomo prisluhnili. Papež je eminentna figura zahodne civilizacije, ena tistih, s katerimi se zahodna civilizacija tako ali drugače meri. V papeževem odstopu, če hočete, lahko vidimo nadaljevanje de-monarhizacije in splošne demokratizacije, ki smo ji na Zahodu priča zadnja stoletja. Lahko zaznamo tudi korak v smeri de-sakralizaciji oblasti. Nosilec oblasti, voditelj skupine ljudi, plemena ali celega naroda je namreč v vseh (pra)kulturah bolj ali manj sakraliziran (“svet”, tabuiziran). V prvih civilizacijah je to bilo silno nazorno, saj je kralj opravljal tudi velikoduhovniško službo. Naslednja etapa je bila storjena s krščanstvom, ko sta se že s Konstantinom „sveta“ in „svetna“ oblast ločili. Od takrat teokracija na Zahodu nima mesta, sakralizacija oblastnika je omejena. S protestantizmom, v katerem ljudstvo izvoli svojega pastirja, in kasneje z demokracijo, pa se začne proces, ko je kakršnakoli oblast vedno manj „sveta“, nedotakljiva, zavita v imuniteto.

Benedikt XVI. je včeraj po svoje de-sakraliziral in de-mitiziral oblast, ki smo jo imeli za absolutno in za malodane obdano z glorijo onostranstva. Svoj človeški lik je iztrgal iz te glorije, kar, kot vidite, poskuša ujeti priložena vinjeta španskega dnevnika El Mundo.

“Ni tako težko.” El Mundo, 12. 2. 2013

Čeprav kanonsko pravo papežu ta korak dovoljuje, čeprav je 2. vatikanski koncil že nekoliko „povišal“ vlogo škofovskega kolegija in jo nekoliko približal vlogi papeža, čeprav je Benedikt XVI. doslej vprašanje svojega odstopa med vrsticami že izpostavil, je njegovo dejanje osupljivo in gigantsko. Določena katoliška mitologija je ranjena. Teološke in pastoralne posledice ne bodo izostale.

Kakšne posledice? Težko prerokujem komaj 24 ur po dogodku. A prvi vtis se vrti okrog podobe Boga. Papeštvo, ki je močno, nezmotljivo, nedotakljivo, češčeno, večnozdravo, sijajno, imperialno odgovarja tovrstni podobi Boga. To je papeštvo Vsemogočnega. Papeštvo, ki ohranja edinstveno karizmo vodenja in samo Petru in nobenemu drugemu apostolu izročene „ključe“, a je tudi človeško krhko, zmožno opešanja, sestopa in odstopa odgovarja drugačni podobi Boga. To je papeštvo Učlovečenega. V ozadju je podoba Boga, ki jo Benedikt XVI. kot primarno oznani že v naslovu svoje prve okrožnice „Bog je ljubezen“. Bog ne daj, da bi navijal za sploščitev papeške vloge na nek zgolj človeški, nič kaj simbolni „functional leadership“. Še vedno pričakujem Absolutnega izza papeške silhuete. A mislim, da bo po tem odstopu papeški lik, četudi manj imperialen, bolj celovit.

Drugi vtis gre v smeri Cerkve, njenih služb, karizem, hierarhij. Spomnim se debate iz študentskih let na Gregoriani. Vedeli smo, da po kanonskem pravu papež lahko odstopi, a vprašali smo se: „Komu neki naj izroči odstopno izjavo?“ Po piramidalni shemi ni namreč nikogar nad njim, edinole Bog. V slučaju, da izroči odstopno izjavo kardinalom in škofom, pa prizna njihovo oblast nad seboj in krši teološko predpostavko, po katerem mu Petrova „oblast ključev“ prihaja po „osebnem nasledstvu“ od samega Kristusa. Tozadevni kanon 332 § 2 se nam je zato zdel paradoksen.

No, včeraj smo dobili odgovor. Shema ni piramidalna, shema je bratska in sredi bratov je Bog. Papež svojo odstop naznani sobratom (Cerkvi) in se izroči Bogu. Papež včeraj ni rehabilitiral ideje, da je zbor škofov več kot papež (t.i. episkopalizem in konciliarizem, oz. nekakšna cerkvena verzija parlamentarne demokracije, v kateri parlament postavlja in odstavlja vlado), je pa podprl duha škofovske kolegialnosti in cerkvene sinodalnosti. Videli bomo, kakšen bo razvoj v naslednjih letih. Zaenkrat ostanimo pri včerajšnji lekciji, ki pravi, da pri papeškem odstopu ne gre v prvi vrsti za pravno vprašanje, kdo je pristojen in kdo ne, kdo je večji in kdo manjši, temveč za vprašanje vere, zaupanja, občestva in Boga sredi tega občestva.

Skratka, interpretacije svetovnega časopisja gor ali dol, naša predvidevanja sem ali tja, eno je gotovo: Benedikt XVI. je leto vere, ki ga je sam razglasil, obeležil z monumentalnim dejanjem vere, svoje osebne vere.

Vir: Besedilo je bilo prvič objavljeno na blogu Branka Cestnika.

Foto: Wikipedia


22 KOMENTARJI

  1. Wow,zanimivo razmišljanje, nikoli nisem pomislil v tej smeri.

    Ja čisto možno, da se bodo interpretacije dogodka po več letih gibale v tej smeri. Sam osebno nad papežem Benediktom XVI. nisem bil ravno …. fasciniran …zdelo se je, da njegov pontifikat ne bo pomenil velikih premikov (navsezadnje je sledil JPII) a se zdi, da je ravno njegov osebni umik njegovo največje znamenje, po katerem si ga bomo zapomnili 🙂

    Bog ve, kaj nam bo prinesel naslednji konklave? 🙂

  2. Lep članek, čestitam! Sicer pa je Mauro, ne Mauri 🙂
    La Repubblica je pač La Repubblica … še vedno svetlobna leta nad našim naprednjaškim tiskom, ampak še vedno marsikdaj precej površna v svojem sekularizmu.
    Mnogo zanimivejši prispevek pa je na prvi strani objavil levosredinski portal Articolo 21 (če bi imel čas, bi ga celo prevedel v slovenščino za Časnik.si: morda bo pobudo prevzel kdo drug; mislim, da bi bil zanimiv tudi za slovensko bralstvo):

    http://www.articolo21.org/2013/02/ratzinger-il-papato-come-servizio/

  3. Upam, da bo Benediktov naslednik nadaljeval “politiko” obeh predhodnikov, ki sta gotovo dobro “igrala” svoje vloge. No od 28. t. m. bo Benedikt spet spet navaden kardinal brez pravice volitve novega papeza. Ostal naj bi kar v Rimu v bliznjem nunskem samostanu, ki bodo gotovo dobro skrbele zanj. Mislim, da s tem korakom kot “sveti oce” ni poskodoval papezke sluzbe. Baje sta se tudi Pavel VI in JP II ukvarjala z mislijo odstopa. Vendar pocasno usihanje in umiranje na oceh vseh, kot smo ga doziveli pri JP II, ki je bil celo obstreljen, ocividno ni stvar Benediktovega znacaja. Zato sem preprican, da je odstopil pod vplivom sv. Duha in iz obcutka dolznosti do Cerkve. Nam ne preostane drugega, kot da z zaupanjem pricakujemo naslednjega svetega oceta. 21.Decembra ni bilo se konca sveta, upajmo, da naslednji papez tudi ne bo poslednji, kot je prerokoval Nostradamusu v 16. stoletju.

  4. Papež Benedikt, je odločitev sprejel po dogem razmisleku , verjetno nekaj letnem, če je že v knjigi “Luč sveta” omenil to. Seveda nas je presenetil, šokiral, verjetno prav zaradi tega, ker je njegovo razmišljanje bilo tako človeško popolno in tako potopljeno v vero (okrožnica Vera in razum), da smo mu stežka sledili.
    Prepričan sem, da je njegovo papeževanje primerjlivo z vsemi cerkvenimi učitelji. Sodobna cerkev je začela bolehati za boleznijo relativizma tako ,kot vsa sodobna družba. Benedikt je postavil kristjanovo misel nazaj v avtentičen evangelij, ki je še vedno edini moderen, svež. Kaj bi z modernotjo, ki ne pelje nikamor. Modernost mora imeti vizijo, drgače to ni.

  5. Bil je dober papež, ki pa ni imel dovolj moči za duhovni preporod cerkve.

    Preporod vere in cerkve pa bo takrat, ko bo:

    – znova postala moralna sila, ki privablja vse ljudi, ki hočejo sebi in skupnosti dobro
    – ko bo uporabljala vselej moralni, duhovni jezik, ne pa materialni, politični jezik
    – ko bo omogočila potrebno število duhovnikov z duhovnicami in tudi s poročenimi duhovniki
    – ko bo delovala predvsem na terenu med ljudmi, ne pa za zidovi
    – ko bo prava , nepogrešliva duhovna voditeljica človeštva
    – ko si bo vselej prizadevala, da bo v svetu duhovnost pred materialnostjo
    in za zmanjšanje enormnih premoženjskih razlik med ljudmi, kar ustvarja reveže

    • Preporod cerkve ni grajen na krepostih, tako kot lastno spreobrnenje ne. Mehanizem je popolnoma drug.

      Človek je po definiciji politično bitje, to je del nejgove biti. Kritjan,ki ne utelešuje človeka se nagiba v angelstvo. Pascal bi rekel: ” Človek ni ne angel ne žival, kdor hoče biti angel, je žival.”

      Jezus je ob eni priliki izjavil “reveže boste imeli vedno med vami” . (Vsak človek ima neodtujlivo pravico, da je bedak, egosit,…človekova svoboda je več vredna kot prisila v dobro, v to kar je koristno zanj)

  6. ko je Janez Pavel II umiral na delovnem mestu ste vsi hvalili potezo, ko je Benedikt XVI odstopil ga tudi vsi hvalite… ampak prav ima samo eden… kateri?

  7. Spoštovani tadej! Dopusti mi, da imam bolj optimističen in človeški pogled na stvarstvo.

    Vesel in srećčen sem, ko se zavem, da sem lahko jutri boljši kot danes. Bolj dobrega in sočutnega srca.

    • Dragi svitase

      Strinjam se , da se je potrebno truditi, da smo vsak dan bolj senzibilni.
      V knjigi o raju francoski filozof Fabrice Hadjadj posveti eno celo poglavje razmišlajnju o desnem in levem razbojniku. Desni razbojnik je v zgodvinjskem trenutku, ko so Jezusa na križu vsi razen Marije in nekaj borega učencev zasmehovali , zmogel videti v njem nedolžno žrtev. Zaradi tega je bil edini, ki mu je Jezus v evengeliji obljubil, da bo z njim v raju. Desni razbojnik je zavozil sovje živlejnje, ni bil dober, toda vsi dobri so v tem renutku odpovedali.
      Ta zgodba nas uči, da je gradnja svoje dobrote velika skušnjava napuha, kjer kristusovega odrešenja ne potrebujemo, rešujemo se sami. v tem je srž problema. Tudi Pavel je v svoji odi ljubezni (1 Kor 13) povedal isto.
      Edino kar nas pelje v Življenje je ljubezen do Kristusa.

  8. Biti papež ni opravljati funkcijo, ampak biti preko posvetitve POOSEBLJENA FUNKCIJA brez prekinitve. Cerkev pač ni korporacija s svojim direktorjem, ampak nekaj bistveno več…
    Verjetno je, da bo to dejstvo Benediktova odločitev o odpovedi zamajala ali celo v luči množic sprevrgla. Žal.

  9. Pred odstopom je papež sam začel dajati večjo težo papeštvu in ga preko znakov oddaljevati od navadnega škofovstva. Začel je uporabljati in delati reči, ki so jih njegovi predhodniki opustili.
    Iz omare je potegnil “fanon”, oblačilo, lastno samo papežu, ki ni bilo v uporabi že več kot 30 let.
    Uporabljal je papežev križ, ferulo, namesto pastorala, ki ga nosijo drugi škofje.
    Uporabljal je “stara” bogoslužna oblačila.
    Protestantsko postavitev “opreme” na oltarju(križek, svečkici, rožice,…) je nadomestil s tradicionalno katoliško. To je šest svečnikov, križ obrnjen proti mašniku in tako naprej.
    Izdal je več motuproprijev.
    Pričel je obhajati vernike samo kleče in na usta.

    Na žalost pa ni iz omare potegnil tiare. To bo, upajmo, potegnil iz omare njegov naslednik. Takrat bo jok in stok med kolegialisti, demitizacionisti, progresisti in ostalimi, ki upajo na nemogoče, propad Cerkve.

  10. Plemenita razmišljanja, ki pomagajo razumeti čudovito razsežnost odločitve papeža Benedikta XVI., ki se je za ta korak odločil v popolni zvestobi samemu sebi, dajejo slutiti, da je ta bila že napovedana, ko je sveti oče prvič nagovoril ganjeno množico:: “Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izbrali mene, preprostega in ponižnega služabnika v Gospodovem vinogradu. Z zaupanjem gremo naprej.” Pri meni še kar vlada žalost, da odhaja oče, a tudi neizrekljiva hvaležnost Božji previdnosti, ki je našemu, skorajda poganskemu, času namenila tako odličnega naslednika sv. Petra, ki je prvim kristjanom priporočal, naj bodo vselej pripravljeni dati odgovor vsakomur, ki jih sprašuje za razlog upanja.

  11. Prepričana sem, da je ta odstop delo sv. Duha.

    Sinoči sem gledala njegovo poslovilno mašo, res zgleda zelo slab in utrujen, pa sem se vprašala zakaj bi se mučil naprej;
    1) človek v teh letih svojega dele, zlasti če je na tako odgovornem mestu, ne more več dobro opravljat.Zato se razbohotijo jastrebi, ki jih je okrog visokih vrhov zmeraj polno (to se je izrazito dogajalo v zadnjem letu).
    2) vsak človek, pa naj bo papež, ali navade kmet ima pravico do miru v zadnjih letih življenja, da ga lahko lepo zaključi.
    Sv. oče bo sedaj lahko v miru molil, bral, ali pisal knjige. Od srca mu privoščim! Novi papež bo pa lahko bolje vodil vesoljno Cerkev.

  12. Da, Tadej, življenje je ljubezen do Kristusa. Vendar to hkrati pomeni ljubezen do soljudi. To jasno izhaja iz 10 božjih zapovedi. Le prve tri zapovedujejo ljubezen do Boga, vseh preostalih sedem, pa zapoveduje ljubezen do soljudi. Poleg tega je splošno znano Jezusovo pravilo: Kar ste storili soljudem, ste storili meni.

  13. O sebi ne mislim, da odstopam od povprečja glede dobrote in podobno.

    Vendar pa se ne strinjam,da bi morali tabuitizirati na kakšen način bi lahko bil človek ali skupnost boljša.

    Tiudi na posročju duhovnosti morajo biti ajsni cilji, ki pomenijo napredek posameznika in skupnosti.

    Priznam, nisem v cerkvenem svetu, da bi lahko vedel na kakšen način se v okviru župnije zastavljajo kratkoročni in dolgoročni cilji na področju duhovnosti.

    Želel pa bi si, da so ti življenjski in konkretni. , tako da bi lahko spremljali učinkovitost na duhovnem področju:
    – za koliko so se zmanjšale razveze zakonski in izvenzakonskih zvez
    – koliko manj je sporov v družinah in med sosedi ter župljani
    – kolko manj je zasvojenosti na različnih področjih
    – koliko več je medsebojne pomoči
    – koliko več je molitve v družinah in obiskovanja maš
    – ali se je izboljšal odnos do naše kulturne dediščine, v kar lahko prištevamo odnos do umetnosti v cerkvenih zgradbah, ljudskih cerkvenih pesmi…
    – koliko več je pozitivnih aktivnosti, ki dvigujejo duhovno rast posameznika in skupnosti…

  14. Spoštovani Zdravko. Sočutje pa ne pomeni, da si zakrivamo oči , usta in pero pred napakami. Če opozoriš na nečlovekoljubne balkanske kreativnosti, ne pomeni, da si deloval proti ljubezni med ljudmi, ampak nasprotno.

  15. Ti že lepo govoriš. Še posebej si zakrivaš oči nad nami slovenci, najzlohotnejši komunistični koncentrat v Evropi! Srbi so proti nam sami dobrodušneži.

    Tako v povprečju, pravim. Seveda izjeme potrjujejo pravilo. Toliko o balkanu. Balkan je samo kultura, celo civilizacija, komunizem pa je vse tisto kar ni vredno besede. In žal, komunizem se je najbolj razpasel na balkanu. Z lastnim idejnim centrom, tu v Sloveniji! Da me je sram!

  16. Vsak družinski član države Slovenije je dolžan storiti vse, seveda na človekoljuben način in z lastnim vzgledom, kako je možno moralnoetično rasti in stem krepiti medsebojno človekoljubje in razumevanje.

    Vzgledi vlečejo. Sicer pa je pri nas ogromno dobrih ljudi. Slabi pa so tudi povsod, ne le pri nas.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite