Sekularni Financial Times (FT, A change of Catholic tone towards family, 8. aprila 2016), je pravilno ocenil, da papežev novi dokument o družini ne pomeni kake revolucionarne spremembe učenja Cerkve. Avtor članka je poleg novega tona izpostavil zlasti devolucijo moči v Cerkvi: dokument dejansko prenaša več odgovornosti tako na duhovnike kot na laike. FT to vidi kot del poskusov decentralizacije Cerkve, in tudi v skladu z organizacijo jezuitskega reda po provincah.
Apostolska spodbuda “Amoris Laetitia” (Veselje ljubezni) je sad dveh sinod o družini, je papeževa refleksija nanje. Papež se je po pričakovanjih dvignil nad razpravo o progresistih in konzervativcih. Besedilo je polno citatov ne samo sinodalnih očetov, ampak tudi sv. Janeza Pavla II., ki je splošno viden kot pripadajoč slednjemu taboru, a v Frančiškovem kontekstu zveni presenetljivo odprto.
Papež Frančišek piše drugače kot smo bili vajeni pri papežih: ne predpostavlja svoje avtoritete, niti ne samoumevnosti avtoritete Cerkve, npr. ko piše, “da moramo tudi biti ponižni in realistični, priznavajoč, da je način, na katerega smo občasno predstavljali krščansko prepričanje in način, kako smo obravnavali druge ljudi, pripomogel k današnji problematični situaciji” (razdelek 36). V istem razdelku dodaja: “Včasih smo tudi predlagali daleč preveč abstrakten in skoraj umetno teološki ideal zakona, močno oddaljen od konkretnih položajev in praktičnih možnosti realnih družin.” In nadaljuje: “Težko nam je predstavljati zakon bolj kot dinamično pot osebnega razvoja in manj kot vseživljenjsko breme. Prav tako težko dajemo prostor vesti vernih, ki pogosto kljub svojim omejitvam odgovarjajo na evangelij po svojih najboljših močeh… Poklicani smo k oblikovanju vesti [vernikov], ne pa da [njihovo] vest nadomeščamo.” Na drugem mestu podobno pravi, da, mora sporočilo ljubezni in nežnosti navdihovati in spreminjati kristjane, “sicer postane nič več kot obramba suhe doktrine, brez življenja” (odstavek 59).
Dokument namenja veliko pozornosti narcisizmu v sodobni družbi, malikovanju individuuma, in hkrati posega na socialno področje; poudarja npr. odgovornost države za razvoj osebe in družine (razdelka 43 in 44) ali tudi pravice staršev glede vzgoje in izobraževanja njihovih otrok (razdelek 84). Kritično piše o slabljenju družine (razdelek 52), kot grožnji družbi, vendar pa – kar nekaterim ne bo všeč – priznava “veliko različnost družinskih situacij, ki lahko ponudijo določeno stabilnost”. Kot primer takšnih skupnosti navaja “de-facto” in istospolne skupnosti, za katere pa dodaja, “da ne morejo biti preprosto izenačene z zakonsko zvezo.” Povedano drugače: papež teh skupnosti ne enači s heteroseksualnimi, pa vendar naredi pomembne pastoralni korak, ko takšnim skupnostim ne odreče vnaprej in v celoti tudi pozitivnih prvin.
V istem razdelku pomembno opozarja, da sodobne družbe malo storijo za krepitev zakonskih in družinskih skupnosti. K temu bi dodal opazko, da v dokumentu papež na široko (zlasti je to čutiti v poglavju 4) podaja nasvete o življenju v zakonu in družini, ki niso specifično verski, ampak bi bolj spadali v kak (vrednostno nevtralni) priročnik za srečo v zakonu in družini. Ti deli dokumenta so morda nekoliko odvečni (glede na naravo in vrsto dokumenta).
Podobno kot nekaterim ne bo všeč prizanesljiva in razumevajoča (usmiljena) govorica o drugačnih skupnostih, je za papeštvo netipična ženskam zelo naklonjena govorica razdelka 54. Na tem mestu papež izrecno piše, da ostaja še veliko neuresničenega na področju pravic žensk. Naklonjenost zdravemu feminizmu še okrepi, ko izrecno zanika krivdo feminizma za sodobne probleme: “Če moramo nekatere pojavne oblike feminizma šteti za nezadostne, pa moramo vsekakor videti v ženskem gibanju delovanje Duha za jasnejše prepoznavanje dostojanstva in pravic žensk.” (razdelek 54) Omeni problem genitalne mutilacije in obremenjenosti zgodovine s “pretirano patriarhalno kulturo, ki šteje žensko za manjvredno”, a v isti sapi obsodi seveda tudi nadomestno materinstvo. Prav tako se v razdelku 175 papež ne postavi nekritično na stran tradicionalne podobe delitev dela med moškim in žensko; za trenutek se celo zdi, da hoče pokazati nekaj več širine kot jo Cerkev kaže v včasih preveč ozko pojmovanem naravnem pravu: “Obstoja nekaj fleksibilnosti glede vloge in odgovornosti [moškega in ženske], odvisno od konkretnih okoliščin vsake posamezne družine.” Kasneje v besedilu (razdelek 286) to še okrepi, ko pravi, da naša moškost ali ženskost “ni preprosto rezultat bioloških ali genetskih faktorjev, ampak mnogih elementov, povezanih z našim značajem, družinsko zgodovino, kulturo, izkušnjo, izobrazbo, vplivom prijateljev, družinskih članov in spoštovanih oseb, kakor drugih formativnih situacij.” Nekaj vrstic dalje pa zatrdi, da “moškost in ženskost niso rigidne kategorije” ter da preveč ozek pristop lahko vodi k pretiranemu poudarjanju moškosti ali ženskosti.
Seveda je jasno, da papež nikakor ne pritrjuje teoriji spola. A hkrati, menim, je papež želel na diskreten način opozorite tudi tiste, ki bi v zavračanju teorije spola (zlasti v smislu socialnega inženiringa in vsiljevanja ideologije) imeli izgovor za zadržan odnos do žensk, tudi v Cerkvi.
Na tem mestu velja reči, da je papež očitno iskal ravnovesje med klici Zahoda po večjem razumevanju različnih družinskih situacij v tem delu sveta na eni strani ter, na drugi strani, izzivi v Afriki, ki ji je bližji tradicionalen pogled na družino. Papež se očitno dobro zaveda, da je ta kulturna predispozicija Afrike za krščanski pogled na družino na prvi pogled ugodnejša, a le deloma: ta dispozicija namreč lahko prav tako nevarno zapade v nekrščanske vzorce, v vzorce plemenskih poganskih kultur, kjer ženska nikakor ne uživa istega človeškega dostojanstva, in v katerih tudi zakon nikakor nima istega pomena kakor v krščanskem zakramentu. Te kulturne razlike med različnimi deli krščanskega sveta bodo najbrž v prihodnosti vir tveganj za nove razkole. Če pogledamo na zgodovino Cerkve vidimo, da sta se glavna razkola zgodila prav zaradi širših kulturnih (in, seveda, tudi političnih in drugih) razlik, vzporedno s katerimi so nastale razpoke tudi med nauki. Sodobna Cerkev je v izredno težkem položaju, ko z zadnjimi močmi brani krščanstvo v njeni zibelki, v Evropi, na Zahodu, po drugi strani pa z ničemer ne želi ogroziti razcveta krščanstva v demografsko mnogo močnejšem (a kulturno drugačnem) izven-evropskem svetu, ki sicer razodeva večjo ‘religiozno inteligenco’, ki pa ni tudi nujno naravno krščanska.
Veliko je bilo tudi ugibanj, kaj bo papež dejal glede (ne)razvezljivosti zakona. Papež tu ni presenetil. Vendar pravi (razdelek 62), da to načelo “ne sme biti videno kot človeštvu vsiljen ‘jarem’, ampak kot ‘dar’ dan tistim, ki so združeni v zakonu.” Pove tudi (razdelek 72), da zakon ni “socialna konvencija, prazen ritual ali zgolj zunanje znamenje zaveze.”
Tu se lahko vprašamo, ali ni tudi Cerkev bila tista, ki je v zakonu skozi stoletja videla predvsem socialni mehanizem. Zato je – samokritično – med razlogi za upadanje sklepanja zakonskih zvez treba videti tudi odpor proti redukciji zakonske zveze na običaj, socialni predpis; tej redukciji se namreč tudi Cerkev ni znala vedno dovolj dobro izogniti. V družbi, ki zagotavlja takšno stopnjo socialne varnosti vsakemu posamezniku in hkrati tako izpostavlja posameznika, kot to počne naša, Zahodna, res ni več veliko razlogov za socialno (ali tudi ekonomsko) motivacijo za sklepanje zakonske zveze. Včasih se zdi, da Cerkev v zadnjih nekaj desetletjih nekako hiti, da bi popravila vtis, da je tudi zanjo – v praksi – bil zakon stoletja predvsem socialna konvencija. In da v tem prizadevanju morda gre spet predaleč v drugo smer in zakonu pripisuje nedosegljive duhovne razsežnosti – tako sem vsaj razumel papeževo pripombo v razdelku 122, ko pravi: “Ni potrebe, da bi na dve osebi, ki imata svoje [človeške] omejitve polagali velikansko breme zahteve, da upodobi popolno zvezo med Kristusom in Cerkvijo.” V razdelku 153 pa v tej povezavi govori o potrebi po “zdravem realizmu”. (Morda se – sicer tako hvalevredna – teologija telesa včasih tudi približa temu tveganju.)
Kot rečeno, papež glede nerazvezljivosti zakona ni presenetil. Toda hkrati nikakor ne pristaja na črno-beli status quo. In da njegov poziv res ne bi bil napačno interpretiran, se spet sklicuje na Familiaris Consortio Janeza Pavla II. Ko pravi, da so dušni pastirji zavezani “pozornemu razločevanju situacij”. Razdelek povzame sinodalne očete, ko pravijo, da ni mogoče preprosto kar zamahniti z roko nad sicer irregularnimi zvezami, kadar so za te značilnai “globoka čustva, odgovornost do otrok in sposobnost soočanja s preizkušnjami”. Kasneje (razdelek 243) tudi opozarja, da razvezani nikakor niso ekskomunicirani in da tudi ne smejo biti na tak način obravnavani. V razdelku 292, sklicujoč se na sinodalne očete, podobno ponavlja, da ni mogoče zavračati “konstruktivnih elementov” zvez, ki ne ustrezajo učenju Cerkve. Papež, sklicujoč se na papeža Janeza Pavla II., ponavlja idejo “postopnosti v pastorali”. Najpogosteje citiran stavek v tej zvezi je v razdelku 293, kjer pa gre dejansko za citat sinodalnih očetov, namreč da lahko ta postopnost tudi irregularne situacije pripelje do zakramenta zakona. V razdelku 297 papež izrecno pove, da podpira pristop, ki ga glede takšnih zvez predlaga sinoda. V naslednjem odstavku pa k temu doda, da k t.i. irregularnim situacijam ne bi smeli pristopati s “pretirano ozkimi klasifikacijami brez prostora za primerno osebno in pastoralno razločevanje”. Zelo jasen glede teh situacij je tudi v razdelku 301: “Nikakor ni več mogoče preprosto reči, da vsi tisti, ki so v različnih “irregularnih” situacijah, živijo v smrtnem grehu in brez posvečujoče milosti.” Z drugimi besedami, današnja pastorala ne more kar počez slabšalno govoriti o koruzništvu.
Prav tako (razdelek 250) svari pred kakršnokoli obliko diskriminacije istospolnih, kaj šele nasilja zoper njih. Vendar pa papež ponovi sklicevanje sinode na učenje katekizma glede istospolnih zvez, da torej “ni prav nobene podlage”, da bi jih obravnavali “”podobne ali približno analogne” zakonski zvezi med moškim in žensko. Razdelek bo v majhno uteho tistim istospolnim, ki želijo biti tudi katoličani. A lahko se tolažimo vsaj s tem, da Frančiškova Cerkev od njih ne beži.
Duhovniki in drugi pastoralni delavci bodo pozorno brali 6. poglavje, ki govori o pastoralnih vidikih družine. Verjetno se bodo mnogi čutili izzvane, celo pod pritiskom. Kot rečeno, papež izredno poudarja – a uporabljajoč jezik prejšnjih papežev – potrebo po razločevanju. Odgovornost za razločevanje je močno na laikih in (morda še bolj) na duhovnikih. Duhovniki naj npr. presojajo, kdaj lahko osebe v “irregularnih” situacijah pristopijo k obhajilu. Centralizirane organizacije vajeni duhovniki bodo tu v veliki zadregi; papež bo moral najti način, da jim to zadrego olajša. Menim, da je to s svojim dosedanjim učenjem sicer tudi že nakazal: ves čas opozarja, da se mora Cerkev, njeno duhovništvo, ukvarjati z bistvenim – z usmiljenim oznanjevanjem ljudem tam, kjer so, in na pravo, to se pravi, manj pomembno mesto postaviti konvencije, tudi tiste cerkvene. V razdelku 230 tako pravi o pastorali: “Ne moremo več biti kakor tovarna, mehanično proizvajati tečajev, ki so večinoma slabo obiskani.” (Ta poudarek na odgovornosti in vesti bi se moral bolj odraziti tudi v tem, kako se obhaja zakrament sprave.) V razdelku 311 pa posebej poudarja, da je potrebno ob skrbi za integralnost moralnega ućenja Cerkve na prvem mestu poudarjati »najvišje in najbolj središčne vrednote evangelija, zlasti primat ljubezni kot odgovor na povsem zastonjsko ponudbo Božje ljubezni. Včasih imamo v naši pastoralni dejavnosti težave napraviti prostor za Božjo brezpogojno ljubezen. Usmiljenju postavljamo toliko pogojev, da jo izpraznimo konkretnega pomena in realne pomembnosti. To je najslabša oblika razvodenjenja evangelija.« Nad »hladno birokratsko moralo« (razdelek 309) naj v Cerkvi prevlada mišljenje »usmiljene ljubezni, ki je vedno pripravljena razumeti, odpuščati, spremljati, upati, in še posebej vključevati.«
Kaj torej reči o dokumentu? Papež je zelo pazil, da se izogne delitvam v Cerkvi. Jasno je pokazal, da ceni tradicijo prejšnjih papežev (vse do Humane Vitae – četudi je na drugih mestih dovolj jasen z besedami o odgovornem starševstvu), prav tako spoštuje zaključke sinodalnih očetov. V razdelku 300 to tudi pove: “.. Razumljivo je, da ni mogoče pričakovati ne od Sinode ne od te Spodbude, da bi pripravila nov nabor splošnih pravil, kanoničnih po naravi in uporabljivih za vse primere. Kar je mogoče, je preprosto obnoviti spodbudo, da uporabimo odgovorno osebno in pastoralno razločevanje posebnih primerov…” Da ne bi bilo mogoče tega razumeti kot nekakšnega relativizma pa papež nekaj vrstic dalje navaja pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za uspeh takšnega razločevanja: ponižnost, diskrecija in ljubezen do Cerkve in njenega učenja. V razdelku 303 znova opozarja na pomen razločevanja in vesti: “osebna vest mora biti bolje vgrajena v prakso Cerkve v določenih položajih, ki objektivno ne utelešajo našega razumevanja zakona.« In naprej (razdelek 305): »Zato pastir ne more čutiti za zadostno preprosto aplicirati moralne zakone na tiste, živeče v ‘irregularnih’ situacijah, kakor da gre za kamne, vržene na življenja ljudi.« Nato to še stopnjuje: ».. možno je, da v objektivno grešni situaciji – ki je subjektivno lahko brez krivde, vsaj ne v celoti – oseba živi v Božji milosti, lahko ljubi, in lahko tudi raste v življenju milosti in ljubezni, medtem ko prejema pomoč Cerkve v ta namen… Z mišljenjem, da je vse črno-belo, včasih zapiramo pot milosti in rasti, in otežujemo pot posvečevanja, ki slavi Boga.«
V razdelku 307 papež znova opozarja, da bi seveda kakršnakoli mlačnost ali relativizem pomenila nezvestobo evangeliju; razumevanje za izredne situacije nikoli ne pomeni zamegljevanja polnega ideala, ali predloga nečesa, kar je manj od tega, kar človeku ponuja Jezus. Vendar, »danes je pomembnejši od pastoralne skrbi za padce pastoralni napor za krepitev zakona in tako preprečevanje njegovega zloma.«
Naj sklenem. Moje razmišljanje ob apostolski spodbudi je dolgo, kakor je dolga tudi spodbuda sama. Prav mogoče je, da je predolga; verjetno zato, ker se je papež želel izogniti očitkom, da preveč poenostavlja ali celo relativizira nauk Cerkve. Toda zaradi dolžine bo manj tudi bralcev, veliko pa bo tistih (na strani »progresistov« in na strani »konzervativcev«), ki bodo iz dokumenta in iz konteksta trgali posamezne stavke, v podporo svojim pogledom. A kot že rečeno: v dokumentu je komaj kaj takšnega, kar Cerkev že ne bi bila zapisala, se je pa mnogo tega pozabilo, zapostavljalo. Papež Frančišek z velikimi napori opozarja na to pozabljeno, zapostavljeno. Če ga ne bomo pri tem z molitvijo in delom podprli, bo to pomenilo, da bo govorica Cerkve le še bolj oddaljena od današnjega sveta.
