Papež in predsednica

0

dilmarousseff4Res je zanimivo naključje, da je papeža Frančiška prvo apostolsko potovanje popeljalo prav na svetovni dan mladih, in to v “njegovo” Latinsko Ameriko. Toliko bolj, ker bi moral dogodek brez svetovnega prvenstva v nogometu biti šele leta 2014, letos pa smo na njem pravzaprav pričakovali še Benedikta XVI.

(Ne)domača lagodnost 

Temu primerno je seveda navdušenje v Braziliji, ki jo sicer že zaradi razsodbe enega pontifeksovih davnih prednikov (za katerega bi se danes marsikdo raje naredil, kot da ga ni bilo) uradni jezik loči od Bergoglieve Argentine, vendar ni zaradi omenjenega dejstva nič manj latinskoameriška. Svoje posebnosti je pokazala že ob sprejemu novega rimskega škofa. Tolikšne lagodnosti si med papeževimi potovanji že dolgo ni nihče privoščil. Očitno so tudi dosedanje Frančiškove geste njegove prve gostitelje v novi službi zunaj Italije opogumili, da so se takoj na štartu požvižgali na protokol in točnost in si dali duška ob vrnitvi latinskoameriškega sina na domačo celino. Prizori z ulic Ria de Janeira so nekako še enkrat več ustvarjali vtis, da so se kardinali marca odločili modro. Okrepljena samozavest celine, kjer živi največ katoličanov, je lahko svetovni Cerkvi pač samo v prid.

Frančišek se je kajpak brez težav vključil v lagodno in sproščeno vzdušje na ulicah. Še dobro, da v ponedeljek ni imel nobene vloge njegov mojster ceremonij Guido Marini, ki je vedno bolj siv. Največji kos pogače pa si je odrezala brazilska predsednica Dilma Vanna Rousseff. Začetek veselega latinskoameriškega festivala je dokaj spretno izkoristila za ekonomsko- (ali bolje politično-)propagandni program. Z nagovorom v palači Guanabara je poskušala nekako skočiti na Frančiškov voz in pokazati, da njena vlada uresničuje prav tiste ideale solidarnosti, skrbi za uboge ali izkoreninjanja ksenofobije, ki jih tako poudarja novi pontifeks. Čeprav je od vseh držav, deležnih političnega “levega cunamija” v Latinski Ameriki z začetka tisočletja, Braziliji nemara uspelo spremembe izpeljati najbolj harmonično in z najmanj rožljanja s težko revolucionarno artilerijo, smo ob predsedničini neženirani samohvali le zastrigli z ušesi.  Tudi ob misli na nedavne nemire in na megalomanske projekte, povezane s prihajajočimi športnimi spektakli. Čudili se nismo samo zato, ker so toni njenega govora precej spominjali na zagotavljanje o skrbi za bratstvo med narodi in neomajno spoštovanje verske svobode kubanskih in libanonskih gostiteljev Benedikta XVI. Že iz rimske zgodovine je znano, da napisi tipa “srečni časi” na novcih običajno pomenijo vse kaj drugega kot to.

Papež v novi vlogi

Papež je podobno kot Benedikt XVI. tovrstno reklamo poslušal potrpežljivo in molče. Toliko bolje se je seveda počutil v brazilskem nacionalnem svetišču v Aparecidi, ki je bilo morda najbolj brazilska postaja njegovega sicer na Rio osredotočenega romanja v Brazilijo. Če se je svet nanj nekako navadil gledati kot na nekakšnega vesoljnega stand-up komika, je v Guanabari povedal, da prihaja kot rimski škof potrdit krajevno cerkev, ki je bila vedno znana po svoji povezanosti z rimskim sedežem (verjetno bodo nekateri zdaj takoj domnevali, da mu je ta del govora napisal Benedikt XVI.), v Aparecidi pa je med molitvijo pred tamkajšnjo Marijino podobo presenetil kot pesniško navdahnjeni teolog. Pričakovati je kakopak, da bo nadaljevanje svetovnega dneva mladih in z njim povezanega praznika latinskoameriškega ponosa postreglo še z novimi presenečenji.

Foto: Wikipedia