Papež in mir med religijami

19
261

Socci: papež preveč molči o zločinih džihadistov

Hudo in tudi izven Italije odmevno kritiko na račun papeža Frančiška je v prvi polovici avgusta zapisal novinar Antonio Socci. Najdemo jo na portalu liberoquotidiano.it. Dva citata:

„Moč, s katero je Janez Pavel II. branil preganjane kristjane, je minula in pozabljena zadeva. Tudi jasnost velikega govora Benedikta XVI. v Regensburgu – ko je ponudil roko islamu, naj kritično premisli o sebi – je odstranjena. Sedanji papež preseneča z molkom vpričo krvavih kriminalcev.“

„Zdi se, da se vračamo nazaj v zmedenost sivih sedemdesetih, nazaj v ideološko podrejenost kristjanov, v tisti mrak, ki ga je razgnal šele veliki pontifikat Janeza Pavla II …“

Antonio Socci pričakuje od papeža, da se v primeru preganjanih kristjanov in drugih manjšin v Iraku zavzame za doktrino „humanitarne intervencije“. Po tej doktrini, ki jo po novem v mednarodnem pravu kličejo „odgovornost zaščititi“ (Responsibility to protect doctrine – o tem tale diplomska naloga), je mednarodna skupnost dolžna vojaško posredovati: – če so v toku hudo nasilje, sistematična grozodejstva ali celo genocid nad nemočnim civilnim prebivalstvom; – če so izčrpana vsa diplomatska in politična sredstva za zaustavitev grozodejstev; – če vojaško posredovanje ne bo razplamtelo še večje vojne.

Julijski protest v ZDA živečih in iz Iraka izhajajočih asirskih kristjanov  pred Belo hišo. Vir: examiner.com.
Julijski protest v ZDA živečih in iz Iraka izhajajočih asirskih kristjanov
pred Belo hišo. Vir: examiner.com.

O prednosti sedanjega papeža smo že veliko pisali. Je zdaj nastopil trenutek, da spoznamo tudi njegove meje? Bo njegova meja ravno to, da ne prihaja iz Evrope? Je zato v odnosu do nekaterih negativnih ideoloških pojavov Zahoda naiven? Do islama, tisočletnega tekmeca evropskemu krščanstvu, preveč popustljiv? Bi torej papež Frančišek moral danes prvi ploskati Baracku Obami, ko je slednji – odgovoren, da zaščiti – napovedal letalske napade na položaje skrajneževe Islamske države vse do končne zmage?

Fallacijeva: papeštvo naj brani Evropo

Antonio Socci ni prvi italijanski intelektualec, ki se kritično spravlja na papeža zaradi islama. Dobro desetletje pred njim je javnost šokirala zdaj že pokojna novinarka in pisateljica Oriana Fallaci. Njena teza (zapisana tudi v slovenščino prevedeni uspešnici Bes in ponos iz l. 2001) je podobna: islam je nevarnost za evropsko civilizacijo; Evropa se počasi spreminja v Eurabijo; namesto da se gre popustljivega dialoga, ima papeštvo dolžnost ščititi Evropo pred to nevarnostjo. Fallacijeva se je med drugim zavzemala za ohranitev krščanskih verskih simbolov na javnih mestih, saj je to ena boljših obramb evropske identitete pred islamizacijo. Da, to je tista Oriana Fallaci – feministka, ateistka in no-global levičarka – ki je l. 1979 sredi Teherana intervjuvala iranskega ajatola Homeinija in si med intervjujem protestno odstranila čador, čeprav bi po iransko-islamskih pravilih morala ostati v njem.

Znamenito srečanje Fallacijeve s Homeinijem. Wikipedia
Znamenito srečanje Fallacijeve s Homeinijem.
Wikipedia

Ni prvič, da je papeževa taktika molka na udaru javne kritike. Pij XII. je bil in je še kritiziran, ker da je molčal ob nacističnih grozodejstvih nad Judi. Pavel VI. je bil kritiziran, ker da na 2. vatikanskem koncilu ni obsodil komunizma in se je potem šel celo nekakšnega dialoga z njim. Fallacijeva včeraj, Socci danes papeža obtožujeta mehkužnosti vpričo agresivnega islama.

Razumljivo: papež včasih molči, da bi njegova beseda ne razdražila hudodelca k še večji zlobi. Kaj bi bilo s katoličani pod nacistično peto, če bi Pij XII. premočrtno rohnel proti Hitlerju? Kaj bi bilo s kristjani pod mračnim nebom Sovjetske Zveze, če bi Pavel VI. vodil politiko žarečega antikomunizma?

Razumljivo: v kritičnih trenutkih javnost pričakuje od papeža jasno besedo. Ko je težko in smo ogroženi, bi marsikomu odgovarjal bolj opredeljeni in militantni papež. Papež, ki bi se kakor papež Leon Veliki na oni Raffellovi poslikavi v Vatikanu ustopil pred modernim Atilo in mu preprečil uničenje Rima – naše civilizacije. A glej,… Frančišek se odreka impozantnosti Leona Velikega. Stavi na prijaznost in dialog. Zelo pazi, da ne bi užalil drugačemislečih in drugačeverujočih. Ko je oster, je še najbolj oster do nas – malodušnih in egoističnih kristjanov.

Papež Frančišek: namesto militantnosti še več dialoga in molitve

Militantni in radikalni islam lahko spodbudi (in že spodbuja) militantno in radikalno krščanstvo. Hudo trpljenje iraških in sirskih kristjanov kliče k sočutju in solidarnosti. Kristjani v Evropi in Ameriki smo prizadeti in frustrirani. Ko fanatični islamisti posiljujejo krščanske žene in deklice ter režejo glave krščanskim možem, mi ždimo za svojimi računalniki in televizorji…. Sčasoma se sami sebi zagnusimo.

Na spletu že najdeš zapise o „novem Lepantu“; razprave o tem, da smo kristjani dolžni tudi vojaško zaščititi svoje brate v Iraku; klicanje k obuditvi križarskega duha; k sploh večji militantnosti kristjanov. „Militantni islam zraste, ko popusti militantno krščanstvo,“ se glasi eno izmed gesel, ki kroži po spletu. (O porajajočem se „krščanskem džihadu“ je vredno prebrati članek Johna Burgerja na portalu aleteia.org.)

Raffaello: Leon Veliki ustavlja Atilo Wikipedija.
Raffaello: Leon Veliki ustavlja Atilo
Wikipedija.

Papež Leon Veliki je v času barbarskih vpadov branil zadnje ostanke stare rimske slave; v času papeške države je papež Julij II. nastopal kot vrhovnih poveljnik domačih oboroženih sil in se kdaj oblekel v vojaško opravo; v času bitke pri Lepantu (l. 1571) je papež Pij V. bil politični voditelj zmagovite evropske vojaške koalicije, zaradi katere zmage nad Turki se danes dekleta po Ljubljani sprehajajo v mini krilih namesto v čadorju ali burki…. Namesto pacifističnega in „naivnega“ Frančiška bi Antonio Socci in podobni hoteli novega Pija V., ali vsaj papeža, ki bi posredno navdahnil pravično in humanitarno vojaško akcijo zoper islamske fanatike.

In papež Frančišek? Njegovo linijo odnosa do islama dobro uteleša Skupnost sv. Egidija, ki je ravno te dni organizirala še eno srečanje med religijami. Recept je: še več dialoga med religijami, še več kontaktov z zmernimi muslimani, še več medverskih molitvenih srečanj. Kot je v svoj Weltethos povzel Hans Küng: „Ni miru med narodi brez miru med religijami. Ni miru med religijami brez dialoga med religijami.“

Ključ do sožitja med islamom in krščanstvom ni pripet pod krila ameriških bombnikov, temveč je položen v roke častilcev Najvišjega.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


19 KOMENTARJI

  1. Meni zelo blizu komentar. Cestnik je, ko osvetli zadevo z več strani, zdi se mi, sam v iskanju in v dialogu s seboj. Kot on, tudi jaz pritrjujem papežu Frančišku. To pričakujem od Cerkve.

    Od politike- evropske in zahodne pa angažiranost in tudi odločnost, kjer je potrebna; najprej v zaščito človečnosti in življenj, nato tudi kulture in identitete.

  2. Papež vsekakor težko kliče k vojni. Niti tej novi “zaščitni” ali kako se ji že reče.
    Vojne so in bodo stvar svetnih oblasti. Vedno je bilo tako. Zmede okoli križarskih vojn, ki traja še danes, ne bo ponovno vnesel.

  3. papež Frančišek je in bo najbolj nerazumljen papež, njegove geste in besede različni tabori v kc in širše razumejo vsak po svoje… in vedno zelo uspešno najdejo potrditev svojih nasprotujočih si stališč… tudi v primeru soočanja z neo islamskem džihadom bo tako

  4. Komentar mi je kar blizu.

    Papež ima dober namen, čuti se da je iskren in dober človek po srcu, a se bojim, da je njegovo sporočilo sprevrženo in zmanipulirano. Predvsem s strani sekularnih medijev.

    Videli bomo, kako ga bo sodila zgodovina. Prejšnjega papeža benedikta XVI. so mediji raztrgali in zasmehovali. Toda danes se pojavlja vedno več poglobljenih pogledov, da je bil prejšnji papež izjemno globok mislec in velik teolog. n v nekaterih pogledih tudi prerok – denimo poglejmo govor papeža Benedikta v Regensburgu 🙂

    Je pa res, da je očitno nastopila ena najhujših duhovnih kriz Evrope v zadnjih 500 letih. O tem govori denimo kardinal Athanasius Schneider. S tega vidika je pojav ISIS in še prej krepitev ideološkega islama v samem obdobju t.i. ‘arabske pomladi’, ter krepitev islamskih skupnosti v sami Evropi (t.i. islamizacija mest, denimo v primeru Bruslja, Marseilla, švedskega Malmöja).

    Skrbi me, da imamo v tem času tako šibko celotno strukturo Cerkve, od duhovnikov, škofov do celo kardinalov. Imamo notranjo krizo – post-karščanska Evropa, osip vere pri mladih – in zunanjo krizo – pojav ISIS, težave z Rusijo. Ne spominjam se, kdaj je bila kriza v Cerkvi tako huda. Pred 500 leti so krizo rešili jezuiti, danes pa ne vidim nekih gibanj, ljudi, ki bi rešili Cerkev.

    Pričakujem zelo težko stoletje za Cerkev. Pa ne samo na relaciji krščanstvo-islam………,.

  5. Ne morem se strinjati s komentarji-vtorjev zaključek v zadnjem odstavku je jasen in dovoljšen odgovor na porajajoče se nekrščanske dileme.

  6. Do sedaj še nisem videl kritika Cerkve, ki bi bil tudi katoličan, namreč takšen katoličan, ki ga zlahka dojame in posvoji neka zdrava kmečka pamet, ki ga spoštuješ že avtomatično, brez tehtanja, ali je nekaj še prav povedal, nekaj pa morda ne…. Če je tak (samo)kritik katoličan, je običajno nadut, vseveden, farizejski, torej v cerkvi v prvi vrsti. To ni nič, takšne raje ignoriram, pa če je moja krščanska drža še tako razrahljana. Raje sem nekoliko neresen cestninar kot prvovrsten farizej. Če pa je kritik takšne baže, kot jih naša Slovenija pozna na stotine, so pa stvari tako in tako jasne. Zdi se mi torej, da je kritika enega italijanskega žurnalista za Italijo vendarle obskurna, Slovenci pa delamo dramo iz tega. Ker imamo kritike Cerkve na tone in sploh nismo zmožni več zamahniti z roko.

    Pa naj nihče ne misli, da se ne zavedam problematike te t.i. islamske ofenzive. A si mislim približno takole: Če bi bila na primer mladina v Sloveniji, tista iz krščanskih okolij, zmožna večje introspekcije in znala slednjo tudi povezati z dejanskim razumevanjem naše in evropske zgodovine, ki je prežeta z milijoni drobnih katoliških “akcij” v umetnosti, sociali, v jeziku in vsepovsod, se ji ne bi bilo treba karikirano vesti in se s trkanjem na prsi zaklinjati, da sprejema t.i. multikulturnost, intimno se zavedajoč, da od svoje kulture nima in ne obvlada praktično nič. A mladini šola in vzgoja tega ne omogoči in ne da, tako da je kulturno kriplasta in onomatopoejska. In se klanja drugim po nepotrebnem. In islamizem rine med šibke kristjane, v takšne, ki so, kot da niso. Več kulturno zrelih mladih kristjanov bi avtomatično brez “boja” zamejilo druge vere v velikosti in intenzivnosti, kot jim to pripada glede na dejansko uresničevanje svojega lastnega verskega prepričanja. Po moje je invazivnost možna samo tam, kjer vlada nezainteresiranost, podcenjevanje svojega, kompleksi…. Skratka, škoda, da je tako, ko gre z malo truda, optimizma in volje tudi drugače.

  7. V OJ N A

    Jezus je bil nenasilen, v govoru na gori poziva k nenasilju. »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5, 39). V tem smislu nekateri odklanjajo vsako uporabo sile in so za radikalni pacifizem.

    Radikalni pacifizem

    Radikalni pacifisti so prepričani, da je v skladu s Svetim pismom edino popolna odpoved kakršnikoli uporabi sile. Ali Kristus res zahteva, da na nasilje odgovorimo z nenasiljem in pripravljenostjo na mučeništvo? Če bi taka trditev držala, se ne bi kristjani smeli postaviti po robu turškemu ladjevju pri Lepantu 1571, kar bi imelo za posledico, da bi Turki zasedli Evropo. Ne bi se smeli vojaško zoperstaviti Hitlerju. Kakšna bi bila danes Evropa in svet, si lahko predstavljamo. Ženi, ki jo nekdo skuša posiliti, ne bi smeli priskočiti na pomoč. Protestantski teolog Karl Barth je kritiziral stališče zahodnih držav, ki so v času pred 2. svetovno vojno hotele mir za vsako ceno. Ravno ta drža je naciste opogumila, da so začeli vojno avanturo. Sam Gandhi je v drugi svetovni vojni pristal na rekrutacijo v indijske čete, da bi se boril proti Hitlerju. Papež Janez Pavel II. pa je izjavil: “Mi nismo kakršni koli pacifisti! Ne želimo miru za vsako ceno. Mir mora biti delo pravičnosti!” Radikalni pacifizem sicer izgleda herojski, vendar s svojim radikalnim odklanjanjem nenasilja spravi napadalca v skušnjavo, da uporabi silo. Računa namreč, da bo z lahkoto prišel do “plena”, ker se nasprotna stran ne bo branila.

    Nauk Cerkve

    Cerkev sicer podpira vsa prizadevanja za mir in želi, da bi se vsi spori uredili v duhu medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Vendar priznava pravico do samoobrambe. »Dokler bo obstajala vojna nevarnost, dokler ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile, vse dotlej vladam, ki- so izčrpale sleherno možnost miroljubnih pogajanj, ne bo mogoče odreči zakonito pravico, da se branijo« (KKC 2308).
    Pogoji za »zakonito obrambo z vojaško silo« so:
    • “da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna;
    • da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita;
    • da se združi več resnih pogojev za uspeh;
    • da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja” (KKC 23o8).

    Po mnenju Cerkve je vojna nujno zlo, ki se mu vedno ne da izogniti. Vendar tudi v času vojne veljajo nravne zapovedi. »Treba je spoštovati in človekoljubno ravnati s tistimi, ki se bojujejo, z ranjenimi vojaki in ujetniki« (KKC 2312). Cerkev zavrača slepo pokorščino v vojski. »Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem, ki zapovedujejo genocid« (KKC 2313). Nihče se torej ne more izgovarjati, češ da je izpolnjeval le povelja nadrejenih.
    Prav tako Cerkev obsoja »vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja« (KKC 2314). Vojno z atomskim, biološkim in kemičnim orožjem pa označi Katekizem »za zločin proti Bogu in proti človeku« (KKC 2314).

    Karizma nenasilja

    Je potem govor na gori le nedosegljiv ideal? Nikakor. Kristjan si mora prizadevati za mir. Pripravljen mora biti rajši pretrpeti krivico, kakor da bi jo sam delal. Njegova osnovna drža mora biti ljubezen in odpuščanje tar pripravljenost na spravo. Ima pa seveda tudi pravico na samoobrambo. Še posebej tisti, ki mu je zaupana skrb za dobro skupnosti. Vendar radikalnost govora na gori ostane. Posameznik lahko začuti oseben klic, da se po Kristusovem zgledu odpove zakoniti obrambi. Kot nekdo, ki čuti klic k »neoženjenosti zaradi Božjega kraljestva«. Vendar taka »karizma nenasilja« ne more postati dolžnost za vse kristjane, kot tudi ni »karizma neoženjenosti«. Sv. Tomaž Akvinski je zastopal mišljenje, da morajo duhovniki in škofje raje dati svoje življenje kot prelivati kri. Daj Bog, da kristjani še posebej v današnjem času ne bi preslišali Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Bozji sinovi” (Mt 5, 9)!

    Jože Pucelj: KO BI LJUBEZNI NE IMEL
    Ljubljana, Župnijski urad Dravlje 2000

  8. …dokler ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile,…
    ===================
    Tega se spomnim, da sem prebral. In tako tedaj kot danes mi ni jasno, odkod Cerkvi ideja o “pristojni mednarodni oblasti”. In ker je to kar v Katekizmu, bi res rad vedel.

    • Odkod???

      Pa …. verjetno od:

      Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«
      Mt 22,21

      • Tu ne vidim nobene “mednarodne oblasti”. Ni nobenega mednarodnega cesarja. Nikjer, s Staro zavezo vred.

      • In to celo kar takega, “ki bi mu bile na voljo primerne sile”…
        Ma, res, kje so to našli? Kakšna ureditev sveta bi naj to bila. Orwell 2084? To se sliši kot iz nekega futurističnega filma.

        • Aha, poudarek je na mednarodni?! Eto nekaj zametkov mednarodnih oblasti: Združeni narodi, znamenito sojenje nacistom, EU pa še kaj bi se našlo.

          Je mogoče poudarek na ustrezni?! Potem pa veljajo sledeča pravila:
          – človekove svoboščine,
          – splošno dobro,
          – subsidiarnost in
          – solidarnost.

          Upam, da vas kdo bolje razume kot jaz. 😕

  9. Vrnimo se k papežu. Če papeži sploh o čem odločajo, vemo namreč, da so pogosto stari in bolni in da so njihove odločitve pogosteje politične kot verske, izgleda, da nastajajo v ozadjih vatikanske kurije, ne pa za papeževo delovno mizo. Ne morem si kaj, da ne bi primerjal papeževo milo pohlevnost v primeru okrutnega trpljenja kristjanov na Bližnjem vzhodu s trdim kaznovanjem malo krivih nadškofov v Sloveniji. Razmere so res različne, tam islamski džihad, tu komunistična rekonkvista, tam pomori, tu zapori, tam obglavljeni novinarji in skrivanje posnetkov, tu obglavljena cerkev in hladnokrvno dveletno opazovanje trupla. Čeprav se imam za vernega kristjana, se mi zdi tako ravnanje milo rečeno kontroverzno, saj gre navsezadnje za edinstven pojav v cerkveni zgodovini – zamenjavo in odstavitev petih nadškofov v enem destletju, njihovi grehi pa oprostljivi.

    • Mislim, da gre za dve različni stvari. Saj vsi opažamo, da je naša Cerkev zakopana visoko v skale in samo gleda dol, kaj se dogaja v državi. Zato takšno “opazovanje trupla”. Jaz ne vidim, kako bi papež sploh lahko ravnal drugače.
      Kar se tiče pa islamizma in terorizma, pa se je papež kar izjasnil. Ravno poslušam da je ZDA vključila skoraj vse arabske države, razen Irana, v vojno proti ISIS. Zdi se da bo to ena najuspešnejših mednarodnih koalicij kdajkoli. Tem v kalifatu ne bi bil rad blizu, ker se zdi, da jih bodo zmleli v prah. In papež ima tudi delež v tem, da se je ta koalicija tako hitro vzpostavila in upam, da bo takoj začela delovati.

    • In še to glede naše Cerkve: take, ki ne delajo nič, take je najtežje izkopati iz njihovih jam. Takim je najlažje biti brez greha in za vse kriviti druge. Duhovnik pač ne pomeni prebirati predavanja iz teološke moralke med mašo in proceduralno opravljati zakramente. To bi znal vsak.

    • Papež Frančišek ne bere govorov, ki bi mu jih pripravljali drugi. V njegovih govorih je kristalno jasen njegov stil in njegova vsebina. Tako tule kot recimo danes v Redipuglii, na samem zahodnem obrobju slovenstva.

      Vsaj to, kar javno izraža, ni nekaj, kar bi mu predpisovala in vsiljevala kurija. Si ne pusti. Drugo je, koliko ima realne moči, da bi spremenil znotraj Vatikana, kurije in Cerkve na splošno, kar spoznava kot sprememb potrebno. Voljo za to evidentno ima, a je vprašanje, koliko realne moči.

      Torej, njegovo prepričanje, kako z milijardo in še mnogo več muslimanov v svetu, je točno to, kar izraža. Nima papež čet, da bi jih napotil v obrambo sirskih in iraških kristjanov. Za obrambo njih se moramo obrniti na druge naslove.

      OZN, ZDA, a tudi NATO in EU. In ne pozabimo, NATO in EU smo mi. Ne papež. A smo pripravljeni, da bojo zaradi obrambe kristjanov na Bližnjem vzhodu potencialno umirali slovenski vojaki? Dvomim, več kot dvomim – iz anket slovenskega javnega mnenja izhaja veliko nasprotovanje soudeležbi v mednarodnih mirovnih akcij, čeprav je to naša obveza ( v zameno katere dobimo jamstvene garancije solidarne zaščite NATA).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite