Težko bi v zgodovini Cerkve našel papeža, o katerem bi se našlo toliko superlativov, kot jih ima papež Frančišek. Morda je moj občutek lažen, a vendarle se zdi, da niti sv. Janez Pavel II. ni bil deležen tolikšne naklonjenosti kot sedanji rimski škof. In ta naklonjenost prihaja tako iz cerkvenih vrst kot tudi iz krogov, ki so od katolištva zelo distancirani.
Še dobro se spominjam tiste sredinega večera 13. marca 2013. Po napetem pričakovanju in zrenju v dimnik, ki je bil za to priložnost posebej nameščen ob strehi Sikstinske kapele – vmes si ga je za 40 minut za svoje bivališče prisvojil ptič – je nenadoma završalo, ko se je pokazal bel dim. Nato pa se je prikazal kardinal Tauran, ki je oznanil novega papeža iz daljne dežele, prvega iz neevropske države, a hkrati vendarle nekoga z italijanskimi koreninami, s čimer je bil dosežen nekakšen simpatičen kompromis. Prvi vtis, ki ga je naredil papež Frančišek, je bil zelo »ljudski« – novi rimski škof je pokazal bližino, celo izognil se je sicer tradicionalnemu pozdravu »Hvaljen Jezus Kristus« in ljudi na trgu pozdravil z »Dober večer«. A to je bil seveda le prvi vtis, ki še ni mogel razkriti agende pontifikata dotedanjega nadškofa iz Buenos Airesa, kjer je imel stike tudi s Slovenci, navsezadnje je bil eden od njegovih pomožnih škofov msgr. Vinko Bokalič Iglič, ki je tako kot Pedro (Peter) Opeka član Misijonske družbe.
Med dvema ognjema
Kasnejši tok dogodkov je pokazal, da bo za papeža, ki je svojo službo nastopil v letih, ko je marsikateri ordinarij že upokojen, to zelo težak pontifikat. Prav tako tudi za njegove kritike – seveda ne mislim toliko tistih, ki ga prikazujejo kot antikrista ter poslednjega papeža pred koncem sveta, pač pa predvsem tiste, ki s(m)o ves čas morali paziti na nianse v papeževih sporočilih, vse od levičarske agende papeževih stališč pa do pojava lažnih novic [fake news], katerih namen je bil sprožiti razkol v cerkvenih vrstah. Papeževa migrantom naklonjena sporočila so v okoliščinah, ko smo lahko odkrili »temno stran meseca« migrantskega vprašanja, so zato hitro sprožila pričakovan revolt dela katoličanov, seveda predvsem s strani tistih, ki jim poznavanje Svetega pisma ni zelo domače, prav tako tudi ne versko-duhovna praksa ter razločevanje. Zato ni nenavadno, da se je tudi znotraj katoliških vrst zgodil spopad, ki je razkril razliko v mentaliteti, še bolj pa enostranske poglede na migrantsko vprašanje (pa naj gre za pozitiven ali negativen odnos do migrantov). V tej zgodbi se je pisec vrstic, ki jih pravkar berete, znašel med dvema ognjema – spoznanje, da za tiste, ki o tovrstnih vprašanjih razmišljamo nekoliko drugače kot »ljudske množice«, je bilo nekoliko boleče. Nič čudnega, da se je začel v evropskem prostoru krepiti tisti duhovni tok, ki je v skrbi za identiteto začel častiti staroverska in celo azijska duhovna izročila, ob tem pa je pljunil najprej po judovstvu, nato pa še po krščanstvu.
O ločenih in ponovno poročenih
A v zadnjih dveh ali treh letih se je v Frančiškovem rajonu odprla še ena fronta – spopad okoli papeževe apostolske spodbude »Radost ljubezni«, predvsem glede vprašanja, kako pri podeljevanju obhajila pristopiti do tistih, ki so se na novo poročili, seveda le civilno. Meča obeh skrajnih stališč sta se hitro prekrižala, prostora za razumski pristop ni bilo veliko. Pravzaprav so ločeni in ponovno poročeni v tem primeru manjšina, več je tistih, ki niso poročeni, a živijo, kot da bi bili poročeni (in dandanes je že večina krščenih otrok iz družin, kjer starša nista poročena, medtem ko ima večina parov, ki se poroči, že otroke). Razumljivo je sicer, da prejemanje obhajila ni nagrada za pravičnost, a vendar sv. Pavel pravi: »Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa. Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo.« (1Kor 11, 27-30) Ne gre torej za prestiž, pač pa za duhovni in celo telesni blagor tistih, ki so se znašli v grešnem stanju. In ko je govor o usmiljenju, je povsem jasno, da ne gre zgolj za popuščanje vsakomur in vsemu – tudi Jezus je grešnici, ki so jo hoteli kamnati, dejal: »Pojdi in odslej ne greši več.« Usmiljenje brez spreobrnjenja je torej zgolj potvorba prvotnega sporočila, pisana na kožo Bogu odtujenemu svetu. Sreča v nesreči pa je, da gre tu le za apostolsko spodbudo in ne za dogmatično besedilo, ki bi karkoli spreminjalo. V zvezi s tem je celo mostarski škof Ratko Perić dal izjavo, da apostolska spodbuda »Radost ljubezni« ne razveljavlja doslej veljavnih določil Cerkve, in tako razrešil marsikateri dvom.
Neuresničena pričakovanja
Zagotovo je prva Frančiškova petletka prinesla marsikaj svežega in novega, a hkrati morda vendarle ni prinesla takšnega preloma, kot smo sprva pričakovali. Krščanstvo na stari celini še vedno stagnira, do spremembe mentalitete v strukturah ni prišlo, aktivnost laikov se še vedno pretežno naslanja na človeške moči in ne na moč Svetega Duha. Sicer prihaja do ozaveščanja, da se krščanstvo ne bo ohranilo brez osebnega odnosa z Bogom (kar je navsezadnje temelj evangelizacije), a mnogi ne vedo, kako priti do »novih mehov«, v katere bomo lahko nalivali novo vino. Papež Frančišek se verjetno zaveda, da prenove Cerkve brez novih binkošti ne bo, a udejanjanje teh načrtov bo verjetno zaupano šele njegovemu nasledniku. Navsezadnje je tudi sv. Frančišek Asiški, ki je v svojem času veljal za velikega čudaka, pripravil pot za spremembe v Cerkvi, ki se po nauku drugega vatikanskega koncila vedno znova prenavlja.
Zaključek
In če zaključim: ne glede na strašljiva sporočila o antikristu ter razkolu se lahko zanesemo na Jezusovo obljubo, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala (prim. Mt 16,18). O tem dejstvu nam priča zanesljiva anekdota: nek partijski sekretar je na vasi prišel do župnika in mu nonšalantno dejal: »Z vami, farji, bo konec. Mi, komunisti, bomo Cerkev v roku nekaj mesecev uničili.« Župnik mu je presenečeno odvrnil: »Ne morem verjeti, v nekaj mesecih jo boste uničili? Mi se že dva tisoč let trudimo, pa nam še ni uspelo…«
