Papež Frančišek za bratstvo, ki ne bo ostalo samo pri besedah

2

Ko so filozofa Régisa Debrayja, avtorja študije Trenutek bratstva (Le moment de fraternité, 2010), vprašali, ali skuša z njo spodbuditi ljudi k prijaznosti, je odvrnil, da je bratstvo smodnik, ne parfum.

Medtem ko je prijaznost del civiliziranega obnašanja, pa je bratstvo robato in silno. Zahteva namreč celega človeka, ko se ta odloči, da bo ustvaril družino z ljudmi, ki niso člani njegove (rodne) družine. Za tak korak so poleg posebne uglašenosti in afinitete potrebni še pogum, odločitev in vztrajanje. Gre namreč, kot bi rekli antropologi, za prestop iz naravne, rodne družine v simbolno, kulturno, ko ljudi ne povezuje več ista kri, marveč iste ideje in nazori, iste vrednote in cilji, isto sveto torej. V takšne odnose, v bratstvo, se človek poda z dušo in telesom, dejansko stopi na bojno polje.

Bratstvo je skupinska obramba, a žal zaradi zlorab pri mnogih na slabem glasu

Vendar – še opozori filozof – se bratstvo uresničuje v valovih, v posameznih trenutkih in dogodkih, v katerih se ljudje prepoznamo kot bratje in sestre, ko se spopadamo z isto nevarnostjo ali grožnjo. V tem smislu je bratstvo obrambni refleks, je boj za preživetje, za človeka bolj vredno življenje, je skupinska samoobramba. Ob naravnih nesrečah npr. strnemo vrste, čutimo drug z drugim, se počutimo eno in si pomagamo. Tudi ko kakšna skupnost – narodna, verska idr. – čuti, da jo kakšna druga ogroža, se dvigne v bran kot en mož. Ko nevarnost ali grožnja mine, se vsak vrne k svojemu običajnemu početju in zavedanje bratstva zbledi. Dejansko ga obujamo in si ga prikličemo v zavest z raznimi simbolnimi znamenji in dejavnostmi, obredi, praznovanjem in spominjanjem. Zato je vse to simboliziranje življenjskega pomena za obstoj skupnosti, ker nas znova združi in okrepi v bratski in sestrski zavesti in čutenju.

V logiki bratstva je, da se opredeljuje za nekaj, nekaj drugega pa izključuje. Žal je vse prepogosto sovražnik drug človek ali skupina – narodna, verska, rasna, spolna idr. –, zaradi česar je bratstvo na slabem glasu. Nanj gledajo prezirljivo npr. tisti, ki jih je Komunistična partija pitala z ideologijo bratstva in enotnosti v časih svoje vladavine, pa oni, ki so žrtve organizacije Muslimanskih bratov in podobnih džihadističnih bratovščin. Spet drugi vidijo v bratstvu puhlico, prazno besedo: za pisatelja Gustava Flauberta je »moka, iz katere ne bo kruha«, za zvezdo posodobljenega marksizma Louisa Althusserja je »internacionala dobrih namenov«.

Bratstvo kot javna zahteva po pravičnosti ni sajenje rožic

Bratstvo ni cenjeno niti v potrošniški družbi, v družbi izobilja in ugodja, kjer je vladar denar in se vse vrti okoli ega, njegovega zadovoljevanja in zadovoljenosti. V kulturi narcisoidnega individualizma se kakršen koli boj, napor, prizadevanje za kaj skupnega razume kot nestrpnost in fanatizem, štejejo le prijaznost in strpnost, brezbrižnost in laissez-faire.

»Medtem ko se prijaznost ne meni za pomembno in bistveno,« pravi Debray, »pa je bratstvo javna zahteva po pravičnosti. Če vam je prijaznost bolj pri srcu kot bratstvo, je to znamenje časa: skrb zase, za svoj ego, je pomembnejša od skupnega interesa

Prehod iz naravne družine v simbolno, kulturno, ni sajenje rožic. Čeprav je to dovolj izpričano, nas zahtevnost tega prehoda vedno znova preseneča. To je eden od razlogov, da se tudi kristjani zdrznemo, če ne kar spotikamo ob Jezusovi zahtevi: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači. Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Matej 10,34–39).

Slovo od sebe in svojih, od naravnega sorodstva in bratstva ni zanikanje pomembnosti teh naravnih vezi, marveč priznanje njihove nezadostnosti in preseganje omejenosti, ki so (lahko) vzrok zavračanja drugih.

Papeževa okrožnica Vsi bratje

Prav na to »univerzalno razsežnost bratstva, na njegovo odprtost za slehernega človeka« se je osredotočil papež Frančišek v svoji tretji okrožnici Vsi bratje – o bratstvu in družbenem prijateljstvu, ki je izšla 4. oktobra, na god sv. Frančiška.

Ker se bratstvo vedno vzpostavlja proti nečemu, kot rečeno zgoraj, je papež uperil svoj prst v »različne oblike odstranjevanja ali ignoriranja drugih«. Na to početje »se je treba odzvati z novimi sanjami o bratstvu in družbenem prijateljstvu, ki ne bodo ostale samo pri besedah«. Pri tem igra papež pošteno, z odprtimi kartami, saj pove, da izhaja iz svojega krščanskega prepričanja, a skuša tako odpreti dialog z vsemi ljudmi dobre volje (§ 6). Pandemija, ki je izbruhnila prav med pisanjem okrožnice, »je razgalila lažno gotovost in nezmožnost, da bi ukrepali skupaj«. Kljub povezanosti držav je vsaka skrbela le zase, »kar je otežilo reševanje problemov, ki zadevajo nas vse. Če kdo misli, da je treba zgolj izboljšati delovanje tega, kar smo počeli doslej, ali da je sporočilo pandemije samo to, da je treba izpopolniti dosedanje sisteme in pravila, zanika dejansko stanje« (§7).

Znova povezati naš svet

Frančišek si zato želi, »da bi v tem času, skozi katerega gremo, mogli ob priznavanju dostojanstva slehernega človeka vsi skupaj priklicati v življenje splošno hrepenenje po bratstvu, bratstvu med vsemi. To je čudovita skrivnost za sanjanje, z njo lahko napravimo lepo avanturo iz našega življenja. Nihče se ne more spopadati z življenjem povsem sam. Potrebujemo skupnost, ki nas podpira, nam pomaga in si v njej vzajemno pomagamo gledati naprej. Kako pomembno je sanjati skupaj! Ko si sam, si v nevarnosti, da imaš privide in vidiš, česar ni; sanje se gradijo skupaj. Sanjajmo kot eno samo in isto človeštvo, kot popotniki iz istega testa, kot otroci iste Zemlje, ki je naš skupen dom, vsak z bogastvom svoje vere ali prepričanja, vsak s svojim edinstvenim glasom, vsi bratje in sestre« (§8).

Prve žrtve razdrobljenega sveta so ubogi vseh vrst

Nad našim svetom so črni oblaki, človeški svet je razdrobljen, vsak vleče na svojo stran in se zapira, ugotavlja papež. Prve žrtve takšnega sveta so ubogi vseh vrst. »Videti je, da je mogoče nekatere dele naše človeške družine žrtvovati brez oklevanja, da drugi, ki so vredni, živijo brezbrižno. Ljudje nazadnje ne veljajo več kot neskončno vredni, da se zanje poskrbi in se jih spoštuje, še posebej ne, če so ubogi in nemočni, še ne koristni kot nerojeni ali ne več potrebni kot ostareli. Postali smo ravnodušni do vseh vrst odmetavanja, začenši z odmetavanjem hrane, kar je skrajno obžalovanja vredno« (18).

Kaj vse pesti naš svet in kako to skupaj premagati, razvija papež v nadaljevanju okrožnice. Seveda dela to korak za korakom in poskuša uravnotežiti oziroma povezati nasprotne pole, kar daje zdaj enim zdaj drugim možnost, da si papeža prisvajajo, še zlasti levica.

Vendar papež ne poudarja samo enakosti, kot vidijo na levi, marveč tudi svobodo, kot vidijo na desni; ne le pravice do skupnih dobrin, marveč tudi pravico do razpolaganja s sadovi svojega dela; ne le nacionalizma, marveč tudi domoljubje; ne le populizma, marveč tudi odtujenost političnih elit od ljudstva … Še bi lahko naštevali.

V svojem delu Pravovernost je Gilbert Keith Chesterton zapisal, da je moderni svet poln starih krščanskih kreposti, ki so ponorele. Zanj in za nas je še vedno vprašanje, kako jih znova povezati, uskladiti in uravnotežiti, da bo takšno tudi življenje sleherne družbe in vsega človeštva, skratka, da bo bratsko in sestrsko.

Kaj bi postali brez pomoči tistega, ki ne obstaja!

Izključevanje, preganjanje, zatiranje, odmetavanje drugih se dogaja iz različnih razlogov, ne nazadnje tudi zaradi ideologij in religij. O tem govori papež v zadnjem poglavju. Tam izpove, da je tudi sam veliko prejel od drugih, ko je razmišljal o splošnem bratstvu. Ko priznava svoj dolg, posebej omeni protestanta Martina Lutra Kinga in Desmonda Tuta, hindujca Mahatmo Gandija. »

Zato morajo verniki najti priložnosti za skupno razpravljanje in delovanje za skupno dobro in opolnomočenje najbolj ubogih. Ne gre za to, da živimo bolj light ali da prikrivamo svoje prepričanje, da bi se lahko srečali z drugače mislečimi. Bolj ko je namreč kakšna identiteta globoka, trdna in bogata, bolj bo lahko druge obogatila s svojim posebnim prispevkom. Kot verniki smo izzvani, da se vrnemo k svojim izvirom in se osredotočimo na bistveno. To pa sta čaščenje Boga in ljubezen do bližnjega, in to na tak način, da nekateri vidiki naših naukov, iztrgani iz konteksta, ne bodo hranili zaničevanja, sovraštva, ksenofobije in zanikanja drugega. Dejstvo je, da nasilje ne temelji na osnovnem religijskem prepričanju, marveč na njegovih deformacijah« (§ 282).

Tudi glede vloge religije v krepitvi bratstva se papež sreča z ateističnim filozofom Régisom Debrayjem:

»Ni vidnega dobrega brez Nevidnega nad njim. Da bi kak jaz in kak ti napravila kak jasno določen mi, morata imeti kakega Drugega. Kak jaz se lahko iznajdeva, noben mi se ne improvizira

Brez Drugega, ki je onstran biti ali ne biti, ni bratstva. Tega Drugega poznajo nekateri v svoji religiji, drugi pa ga zanikajo v svoji nereligiji. A za vse velja misel Paula Valéryja, pesnika ateista: »Kaj bi postali brez pomoči tistega, ki ne obstaja!« Bratje in sestre nikakor ne!

2 KOMENTARJI

    • Priblizno toliko, ce tako vidis, kot se mnoge okroznice drugih papezev od Leonove XXIII Rerum novarum dalje. Taka je narava krscanstva.

Comments are closed.