Jože Plut: Me (ne) briga

2

Papež Frančišek je na začetku poslanice za 54. svetovni dan miru zapisal, da nas dogodki, ki so zaznamovali pot človeštva v preteklem letu, »učijo, kako pomembno je skrbeti drug za drugega in za stvarstvo, da bi gradili družbo, ki temelji na bratskih odnosih«. Kultura skrbi je po papeževih besedah pot za »izkoreninjenje kulture ravnodušnosti, odmetavanja in spora, ki danes pogosto prevladuje«.

Še pred leti, ko sem v kot duhovnik delal v Slovenski vojski, smo pri Društvu sv. Modesta, ki je bilo ustanovljeno za podporo dela vojaških duhovnikov in za podporo vojaškim družinam, izdali knjižico z naslovom Me (ne) briga. Knjiga je želela predvsem vojakom nakazati nekatere dileme sodobnega in vojaškega sveta, možne rešitve na podlagi razmišljanj in pogovorov z željo, da bi se bili sposobni kot posamezniki in skupnost z območja negodovanja in vseenosti dvigovati v odgovorne ljudi, k čemur bi jim pomagala tudi sposobnost in odločenost, delati moralno dobre odločitve. Predstavljeni so bili na primer naslednji izzivi: lepo je živeti – zato glej tudi (in predvsem) dobre stvari; ne izgovarjaj se na druge – odgovoren si za svoja dejanja; ne govori: “Tak pač sem;” odloči se, da boš boljši; ne odlašaj z odločitvijo, neodločnost je tudi odločitev, vendar najslabša itd. Me briga ali me ne briga? Zelo pomembna dilema.

Papež Frančišek je v poslanici za dan miru zaznal vse več brezbrižnosti v družbi in izpostavil skrb za sočloveka

Prav tega temeljnega vprašanja se v poslanici za 54. svetovni dan miru, ki je vsako leto 1. januarja, z naslovom Kultura skrbi kot pot k miru dotika tudi papež Frančišek. Kultura skrbi torej: “Kultura skrbi za izkoreninjenje kulture brezbrižnosti, odmetavanja in spora, ki je danes pogosto prevladujoča.” Brezbrižnost, vseenost, nekakšna melanholija in nagibanje k črnogledosti (jamranju) na eni in sebičnost posameznikov (in skupin) na drugi strani sta sicer stari zgodbi, ki se vlečeta od Kajna in Abela, v času stiske, v kakršni zaradi epidemije covida-19 živimo v tem trenutku, pa sta aktualni še toliko bolj. Sem varuh le sebe ali imam skrb tudi za druge? Je v mojem obzorju še kdo poleg mene, ki ima enako in isto dostojanstvo ter mu pripadajo enake in iste pravice kot meni?

Imam pravico preživetja v tem svetu le jaz in moji (kolektivna sebičnost), ker pač v danosti te evolucije (boja za preživetje) preživijo samo najboljši? Kakor da, če ostanem še v spektru evolucionistične misli, sploh ni pomembna človeška vrsta, ampak le posamezniki (in njihovi), ki pač imajo pravico (pre)živeti, ker so edini dovolj močni, napredni, progresivni.

Brez težav vidimo tudi paralelo s trenutnim slovenskim družbenim in političnim stanjem. Samo nekateri lahko in smejo vladati, urejati, odločati, ker je to njihova naravna pravica.

Za dosego cilja so jim dovoljena vsa sredstva, in če malo karikiram: tudi če ravnaš v nasprotju s splošno sprejetimi načeli, proti skupnemu dobremu, proti zdravju, imaš pravico tako ravnati in družba ti mora dati priznanje in te za tako držo celo nagraditi. To smo v teh dneh doživljali na temo Krvavca, čeprav bi lahko dodali tudi Erjavca.

Papež Frančišek postavlja za zgled izkušnjo skrbi, požrtvovalnosti in ljubezni

V ozadju gre torej za temeljno stvar, za pogled na človeka oziroma dojemanje tega, kaj oziroma kdo je človek. Sem kot človek le najviše razvita žival, žival z razumom, ki v prehodni fazi slučaja, ki ga evolucija dopušča, omogočam nove evolucijske zgodbe, ali pa imam dostojanstvo, ki mi je dano oz. podarjeno in iz njega izhajajo tudi temeljne in neodtujljive pravice, vendar ne le zame, ampak za vse ljudi in vsakega človeka posebej ter v moči te obdarjenosti z razumom in svobodno voljo tudi umetelno odkrivamo skrivnosti podarjenega sveta in omogočamo prostorje bivanja vsem ljudem.

Zato tudi razumemo, da je iz takega pojmovanja človeka, ki je odgovoren Stvarniku, bližnjemu in sebi, dopolnjenega z antičnim iskanjem demokracije in prava, zrasla civilizacija, ki je sicer storila marsikaj narobe in rodila tudi negativne derivate, vendar ustvarila svet z manj revščine in več blaginje, svet z izoblikovanimi in zapisanimi človekovimi temeljnimi in neodtujljivimi pravicami, svet z demokracijo, ki na soliden način dopušča sobivanje in družbeno odgovornost posameznikom in različnim svetovnonazorskim skupinam, ne samo eni.

Izkušnja leta 2020, ki je bilo polno radikalizma, vojn, islamskega fundamentalizma, migracij (marsičesa od tega sploh nismo zaznali), pandemije in še česa, je bila tudi izkušnja čudovite skrbi, požrtvovalnosti in ljubezni pri mnogih ljudeh. Zato papež Frančišek pravi:

Ti in drugi dogodki, ki so zaznamovali pot človeštva v preteklem letu, nas učijo, kako pomembno je skrbeti drug za drugega in za stvarstvo, da bi gradili družbo, ki temelji na bratskih odnosih. Zato sem za temo te poslanice izbral: Kultura skrbi (za) kot pot miru.”

Frančišek poudarja dostojanstvo vsakega človeka, solidarnost, skrb za skupno dobro in varovanje stvarstva

Kot temelj (slovnico) kulture skrbi za pot k miru ali kulture skrbi za pot miru papež Frančišek navaja naslednje poudarke iz družbenega nauka Cerkve:

Pospeševanje dostojanstva vsake človeške osebe, solidarnost z revnimi in ljudmi brez obrambe, skrb za skupno dobro, varovanje stvarstva“.

Če pogledamo še širše v zgodovino, vsaj v 20. stoletje, vidimo, kako so ideologije in družbeni sistemi, ki niso priznavali človekovega dostojanstva vsem, zgodovino zadnjih desetletij naredili bolj mračno od mračnega srednjega veka, bolj krvavo od krvavih vojn v preteklosti, povzročili več krivic, žrtev in smrti v imenu svobode zatiranega razreda.

Še dobro, da je ta izkušnja rodila sprejetje splošne deklaracije o človekovih temeljnih in neodtujljivih pravicah. In ker v svetu še vedno odmeva Kajnovo vprašanje o odgovornosti za druge (Sem mar jaz varuh svojega brata?), se morata posameznik in družba znova in znova odločati za kulturo skrbi za vsakega človeka. “Da, skrbi, briga me za bližnje, za družbo in za svet,” mora biti naša vsakdanja odločitev in drža.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

2 KOMENTARJI

  1. Covid epidemija se siri in vztraja predvsem zaradi tega: me ne briga. Vedno znova sem razocaran, kako se pri nas ljudje glede epidemije obnasajo. Nocejo dojeti, da ne smejo biti blizu eden drugemu, da ne smejo govoriti ljudem v obraz, da morajo nositi maske, ce ni razdalje.

    Vlada oz strokovna skupina je ponudila cez praznike nekaj tezko pricakovanih sprostitev, ampak ponujeno dlan so prenekateri izkoristili, da so zgrabili se komolec in ramo. Polno je bilo druzenj proti predpisom in zunaj je bil te dni na mnogih tockah dren, guzva… ljudje pa neprevidni, brez mask. Brezbrizni.

    Bojim se, da bo cez teden, dva stanje epidemije namesto tezko pricakovanega izboljsanja se bolj kriticno kot ta hip. In da ne bo mozno olajsanje hromecih omejitev. In da bo odpiranje sol in zagon gospodarstva spet prestavljeno.

    Pa ne zaradi vlade, ampak nevzgojenosti, neodgovornosti in mentalne omejenosti premnogih. Tudi v medijih in opoziciji.

Comments are closed.