Papež Frančišek potrdil junaške kreposti Roberta Schumana, temu pa običajno sledi prištetje osebe k blaženim

5

Robert Schuman, francoski in evropski državnik, je zelo pogosto medijsko omenjen, saj je bil glavni pobudnik nastanka in razvoja Evropske zveze. Junija letos je papež Frančišek potrdil njegove junaške kreposti, temu pa običajno sledi prištetje osebe k blaženim. V dveh člankih, oba sta povzeta po obsežni predstavitvi državnika v članku Gisberta Kranza Svetniški politik Robert Schuman, objavljenem v reviji Communio Kristjanova obzorja, št. 31, leta 1993, bomo predstavili njegovo življenje, delo in osebnost.

Robert Schuman, njegov rod, šolanje in študij

Oče Roberta Schumana je bil iz Lorene in je v vojni 1870/71 služil v francoski vojski. Ko so njegovo domovino vključili v nemško državo, bi lahko glasoval za Francijo. Ker tega ni storil, je dobil nemško državljanstvo, vendar ni ostal na ozemlju Bismarckove države, am­pak se je kot premožen upokojenec naselil v Luksemburgu. Tam se je poročil z Luksemburžanko, katere predniki so živeli v Alzaciji.

Tako je bil Robert 29. junija 1886 rojen v luksemburškem predmestju Clausen kot nemški državljan z lorenskimi in alzaškimi predniki in bratranci v Belgiji. Njegov materni jezik je bil luksemburški dialekt. V šolah – osnovno šolo je obiskoval v Athenaeumu v Luksemburgu – in cerkvah, ki jih je obiskoval, so govorili nemško; maturiral pa je v francoskem Metzu. Študiral je v Berlinu in Münchnu, vendar se ni zadovoljil s tem, da bi obiskoval le predavanja iz prava. Vpisal je narodno ekonomijo pri Adolfu Wegnerju, Gustavu Schmollerju in Luju von Brentanu, grško državoslovje pri Ulrichu von Wilamowitz-Moellendorfu, filozofijo o državi pri Georgu von Hertlingu in nemško dramatiko v 19. stoletju pri Erichu Schmidtu. V Berlinu je opravil izpit iz filozofije. Potem ko je dosegel doktorat iz prava z odlično oceno, summa cum laude, in opravil sodniški izpit, je odprl odvetniško pisarno v Metzu.

Robert Schuman ostal samski in postal globoko veren in dejaven katoličan

Robert Schuman je vse življenje ostal samski. Zakaj, ne vemo. Če je pogovor nanesel na to, ga je navadno končal s šalo: da je rajši poročen s politiko kakor z žensko; da je politika sicer prav tako zahtevna kot žena, vendar manj ljubosumna. Samskost je Schumanu dajala svobodo in moč, da se je ves posvetil političnemu delu.

Robert Schuman je bil globoko veren katoličan. Skoraj vsak dan je bil pri sv. maši; zavestno je živel iz skrivnosti, ki jo daje darovanje Boga človeku v evharistiji in omogoča darovanje človeka sočloveku. Schuman ni bil kot mnogi katoliški politiki katoličan v smislu strankarske ali skupinske pripadnosti, temveč v smislu vernega in pobožnega človeka. Vzrok za to najdemo v prvi vrsti v domači verski vzgoji. Enako velja tudi za tedanje katoliško okolje v Luksemburgu.

Oporo so mu dajala katoliška združenja socialno čutečih kristjanov, ki so bili aktivni državljani

Oporo in razvoj so Schumanovemu življenju iz vere dajala katoliška združenja, v katerih je bil aktiven član. Ko je začel študij prava, je že na začetku prvega semestra pristopil k znanstvenemu katoliškemu študentskemu združenju Unitas. Močneje kot druga katoliška študentska združenja je Unitas gojil duhovno in religiozno življenje. Člani so se redno zbirali k skupnim mašam, duhovnim obnovam in teološkim predavanjem. Njihovo geslo je bilo: In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas. (V nujnih stvareh edinost, v nejasnih svoboda, v vseh pa ljubezen). V tem združenju je ostal dejaven vse življenje. Bil je tudi član Vincencijeve konference in Ljudske zveze za katoliško Nemčijo. Leta 1910 je pristopil h Görresovi družbi. Člani teh združenj so hoteli biti socialno čuteči, ker so bili verni kristjani; ker so pa bili socialno čuteči, so hoteli biti aktivni državljani. Politične in socialne dejavnosti niso imeli za stvar osebnega častihlepja, ampak za nravno dolžnost. Ta duh je vladal v združenjih, katerih član je bil Schuman; prešinjal je tudi njegovo mišljenje in delovanje. Značilna je tema, o kateri je predaval Robert Schuman: Katolicizem kot počelo napredka.

Kot politik je pripadal zmernemu krilu krščanskih demokratov in se zavzemal za uresničitev krščansko socialnih idej. Boril se je proti komunizmu in Ljudski fronti, toda tudi proti Francoski akciji in fašističnim skupinam, proti birokratskemu centralizmu, za nujno reformo sodstva in za pravo demokracijo v državi, ki je bila v 30. letih zelo prizadeta. Kolegi so ga cenili kot marljivega delavca, rojenega posrednika in kultiviranega človeka s smislom za humor. Tudi v svojem volilnem okrožju je bil priljubljen. V Mosellu so ga izvolili petkrat zaporedoma, tako da je bil dve desetletji član poslanske zbornice.

Med prvo svetovno vojno je Robert Schuman trpel, ker sta se spopadli kulturi, ki ju je poznal in spoštoval

Ko je leta 1914 spet izbruhnila vojna med Nemčijo in Francijo, je Robert Schuman postal nemški vojak. Leta 1908 je bil iz zdravstvenih razlogov oproščen vojaške službe, tako da mu tudi med to vojno ni bilo treba služiti v bojnih enotah, ampak v vojaški pisarni v domovini. Po nekaj mesecih je smel odložiti uniformo in je prišel kot pomožni delavec na civilno upravo pri Boulayu.

Schuman je stal med dvema kulturama, ki je obe poznal in cenil, zato je trpel zaradi vojne med državama. Tukaj in tam je imel prijatelje. Vzdržal se je vsake odločne izjave za katero koli od obeh bojujočih se strani ali proti njej. Ko sta po prvi svetovni vojni Alzacija in Lorena spet pripadli Franciji, je Robert Schuman postal francoski državljan, potem ko je imel 34 let nemško državljanstvo. Postal je poslanec nemško-francoskega departmaja Moselle v poslanski zbornici v Parizu.

Doživetje krvavega spora med dednimi sovražniki Nemčijo in Francijo je spodbudilo njegovo politično delovanje. V mednarodnih sporih je videl zlo, ki ga je treba izkoreniniti. V ta namen je bil pripravljen pretrpeti vsak napor in vsako žalitev. Ko sta se Francija in Nemčija v letih od 1939 do 1945 spet vojskovali med seboj, je Schuman napel vse sile, da bi tak morilski spor enkrat za vselej onemogočil. Nihče ni bil bolj primeren za posredovanje med obema narodoma kot on, in to na podlagi temeljitega poznavanja obeh kultur in strokovnega znanja na finančnem, gospodarskem in pravnem področju. Njegovi posebni področji sta bili civilno in trgovsko pravo, tako nemško kot francosko. K temu lahko prištejemo še izkušnje, ki si jih je pridobil na področju industrije in gospodarstva.

Sekretar za begunce Schuman, izstopil iz vlade, aretiran, nadzorovan

Po začetku druge svetovne vojne se je njegova parlamentarna kariera nenadoma končala. Nekaj dni pred 3. septembrom 1939, ko je Francija Hitlerju napovedala vojno, so tretjino prebivalcev preselili z mejnih območij, tudi iz Metza. Schuman, ki je bil imenovan za podsekretarja za begunce, je skušal narediti vse, da bi omilil revščino. 10. maja 1940 je Francijo napadla nemška vojska. Ko so nemške čete napredovale, se je val beguncev zelo povečal.

Septembra 1940 se je mu zdelo primerno, da je izstopil iz vlade, ki se je preselila v Vichy. Vrnil se je v Metz, kjer so gospodovali Nemci. Vse zaupne dokumente in pisma, ki bi utegnila marsikomu škodovati, je uničil. Potem se je javil kot francoski parlamentarec nemški policiji, da bi pomagal nekaterim rojakom, ki so se nanj sklicevali. Najprej so bili Nemci z njim vljudni, štirinajstega septembra pa ga je tajna policija nenadoma aretirala. Zaman so ga hoteli pridobiti za sodelavca. Več kot šest mesecev je sedel v zaporu v Metzu, kjer je bral, meditiral in prenašal gestapovske metode, s katerimi so ga hoteli omehčati. Marca 1941 je bil prepeljan v Neustadt na Winstasse. Stanoval je v nekem hotelu. Najprej so ga strogo nadzirali, kasneje pa so mu pustili, da se je v krogu dvajsetih kilometrov prosto gibal. Navezal je stike s prijatelji in odporniškim gibanjem.

Robert Schuman pobegnil iz nemškega ujetništva in kot ilegalec govoril o spravi med Francijo in Nemčijo

Prvega avgusta 1942 je Robert Schuman pobegnil. Pot v nezasedeno Francijo je bila polna pustolovščin. Prenočeval je v samostanih in zavetiščih, dokler ni prispel peš z vrečo na rami v Lyon. Tu so ga prijatelji prisrčno pozdravili. Kljub nevarnosti je predaval v več krajih, enkrat pred tisoč petsto begunci. Ko so nacisti, ki so zanj razpisali veliko nagrado, zasedli južno Francijo, se je moral skrivati in menjaval bivališče. Zadrževal se je v odporniških krogih in že takrat govoril o spravi med Nemčijo in Francijo kot osnovi za evropsko zvezo. Iz izkustev 1871 in 1919 je potegnil nauk: »Če zmagovalec vsili politiko premagancu, tako dejanje prinese krhke in lažne rešitve. To je le izvor novih sporov.« Mir, ki ga je zgradil duh maščevanja, povzroči novo vojno. »Ponujamo (to kristjanov ne more presenetiti) roko sovražnikom od včeraj, ne le da bi jim odpustili, ampak da bi z njimi gradili Evropo za jutri.« Postavil je cilj, da v prihodnosti vojne ne bi bile več možne. »Vojni moramo vzeti bivanjsko osnovo, zatreti moramo skušnjavo, da bi jo vodili. Nihče, tudi najbolj brezvestna vlada, ne sme imeti interesa, da bi jo napovedala …«

Ko se je Schuman leta 1945, potem ko je bil Metz osvobojen, vrnil domov, ga je prebivalstvo navdušeno sprejelo. Niso pa bili nad njim navdušeni novi oblastniki. Njemu, ki so ga nacisti zaprli in deportirali, ker je bil francoski rodoljub, so očitali, da ni služil stvari svobodne Francije. Schuman, ki je imel čisto vest, se ni hotel braniti. Branili so ga prijatelji. Spet je stopil v politično areno. Postal je član Republikanskega ljudskega gibanja. V stranki so ga cenili zaradi »izobrazbe, miru, političnega čuta in diplomatskih spretnosti«.

5 KOMENTARJI

  1. Robert Schuman je vsekakor lahko vsem Evropejcem vzor aktivnega državljana in svetovljana obenem,ki si na vse možne načine prizadeva za mirno sporazumevanje in sožitje med različnimi.

  2. Ojej. Le kaj imata skupnega Robert Schuman in argentinski komunist? Tisti, ki se je trudil za (krščansko) Evropo in ta, ki bi jo odpravil?
    A se ne bi RKC že vendarle odrekla razglašanju tistega, o čemer presoja Bog. Kako bi ta, ki Boga najbrž ne bo gledal (tako smelo predvidevamo, a tudi to je v božjih rokah), lahko razglašal Njegovo presojo?

  3. Odlična poteza papeža in to se mora zgoditi čimprej ali pa je Vatikan potonil za goro zgodovinskih smeti, ki so se nagrmadila. HVALA FRANČIŠKI. KOLIKO JIH JE ŠE, SE BO POKAZALO SEDAJ.

  4. Zelo zanimiv prispevek.

    Bi pa tu sam pristavil svoj lonček. Za takšno širino je nujno, da se človek lahko 100-odstotno poistoveti z vsaj dvema dovolj različnima kulturama. Tako kot človek ima dve očesi, ker je brez njih praktično nemogoče videti premikanja slike. Sam menim, da je obvezni vojaški rok bedarija. Namesto tega bi vse fante (in tudi vse punce) bilo treba poslati na kulturno menjavo v tujino. Praktično brezpredmetno kam, samo da je dovolj daleč. Nikoli nisem bil toliko domoljuben kot tisto poletje, ko sem se vrnil iz Združenih držav.

Comments are closed.