Poslanica papeža Frančiška za 50. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja (8. maj)
Komunikacija in usmiljenje: rodovitno srečanje
Sveto leto usmiljenja nas vabi, da premišljujemo o odnosu med komunikacijo in usmiljenjem. Cerkev je namreč – združena s Kristusom, ki je živo in učlovečeno Božje usmiljenje – poklicana, da živi usmiljenje kot značilno potezo svoje celotne biti in delovanja. Kar povemo in kako povemo – vsaka beseda in vsako dejanje bi moralo izražati sočutje, nežnost in Božje odpuščanje do vseh. Ljubezen je po svoji naravi komunikacija in nas vodi k odpiranju, ne k samoti. Če naše srce in delovanje motivirata dobrota in Božja ljubezen, bo naša komunikacija nosilka Božje moči.
Poklicani smo, da kot Božji otroci komuniciramo z vsemi, brez izjem. Jeziku Cerkve in njenim dejavnostim je še posebej lastno, da prenašajo usmiljenje tako, da se dotakne src ljudi in jih podpira na poti do polnosti življenja, ki ga je Jezus Kristus, poslan od Očeta, prinesel vsem nam. Da bi bil Jezus poznan in ljubljen, moramo vase sprejeti toplino matere Cerkve in jo širiti okrog sebe. To je tista toplina, ki daje vsebino verskim besedam, neti iskro v oznanjevanju in pričevanju ter ju oživlja.
Komunikacija ima moč, da ustvarja mostove, omogoča srečevanje in vključevanje, ki tako bogatita našo družbo. Kako lepo je videti ljudi, ki se trudijo izbirati besede in dejanja, da bi premostili nerazumevanja, ozdravili ranjen spomin ter gradili mir in slogo. Besede lahko postavijo mostove med osebami, družinami, socialnimi skupinami, narodi tako v fizičnem kakor tudi v digitalnem svetu. Zato naj bodo besede in dejanja taka, da nam bodo pomagala najti izhod iz začaranih krogov obsodb in maščevanj, ki še vedno utesnjujejo posameznike in države ter vodijo do sovražnih sporočil. Kristjanova beseda se zavzema za rast skupnosti in se trudi – tudi, ko je treba jasno obsoditi zlo –, da ne bi nikoli pretrgala odnosa in komunikacije.
Vse ljudi dobre volje torej želim povabiti, naj ponovno odkrijejo moč, ki ga ima usmiljenje, da ozdravi pretrgane odnose in povrne mir ter slogo v družine in skupnosti. Vsi vemo, kako se lahko vlečejo stare rane in zamere, s čimer utesnjujejo ljudi ter jim onemogočajo medsebojno komunikacijo in spravo. To velja tudi za odnose med narodi. V vseh teh primerih lahko usmiljenje sproži nov način pogovora in dialoga, kakor je slikovito prikazal Shakespeare: »Usmiljenje ni nuja. Pada z neba kakor svež dež na zemljo. Je dvojni blagoslov: blagoslavlja tistega, ki ga daje, in tistega, ki ga prejme« (Beneški trgovec/The Merchant of Venice).
Želel bi si, da bi se tudi izrazoslovje politike in diplomacije pustilo navdihniti usmiljenju, kateremu ni nič samoumevno. Pozivam predvsem odgovorne v ustanovah, politiki in pri oblikovanju javnega mnenja, naj bodo pozorni, kako se vedejo do tistih, ki govorijo ali mislijo drugače, in do tistih, ki so zagrešili kakšno napako. Hitro lahko zapademo v skušnjavo, da bi izkoriščali okoliščine in tako podpihovali zublje nezaupanja, strahu in sovraštva. Da bi osebe usmerjali k procesom sprave, potrebujemo namreč veliko poguma. Prav pozitiven in ustvarjalen pogum ponuja rešitve za stare spore in daje možnost, da vzpostavimo trajni mir. »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. […] Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi« (Mt 5,7.9).
Kako rad bi, da ne bi naš način komunikacije in tudi naše pastirsko služenje v Cerkvi nikoli izražala prevzetnega ponosa zmage nad sovražnikom; da ne bi poniževali tistih, ki jih miselnost sveta označuje za poražence, za tiste, ki jih je treba izločiti! Usmiljenje lahko pomaga omehčati življenjske težave in ponudi toplino tistim, ki so okusili samo hlad sodbe. Slog naše komunikacije naj bo tak, da bomo premostili logiko, ki grešnike strogo ločuje od pravičnih. Grešna dejanja, kot so nasilje, korupcija, izkoriščanje, smemo in moramo obsoditi, ne moremo pa soditi ljudi, saj to lahko počne samo Bog, ki vidi v globino njihovega srca. Naša naloga je opominjati tiste, ki so se zmotili, prijaviti hudobijo in nepoštenost določenega vedenja, da bi osvobodili žrtve in padlim pomagali vstati. Evangelij po Janezu nas spominja, da nas bo »resnica osvobodila« (8,32). Ta resnica je Kristus sam; njegovo blago usmiljenje je merilo za naše oznanjevanje resnice in obsojanje krivic. Naša naloga je oznanjati resnico z ljubeznijo (prim. Ef 4,15). Samo besede, ki so izgovorjene z ljubeznijo, pospremljene z blagostjo in usmiljenjem, se dotaknejo src grešnikov. Trde ali moralistične besede in ravnanja lahko tiste, ki bi jih želeli pripeljati do spreobrnjenja in svobode, še bolj oddaljijo ter v njih okrepijo občutek odpora in obrambe.
Nekateri mislijo, da je družba, ki je zakoreninjena v usmiljenju, neupravičeno idealistična ali pretirano popustljiva. Toda poskusimo se spomniti na svoje prve izkušnje odnosov v družini. Starši so nas ljubili in cenili bolj zaradi tistega, kar smo, kakor zaradi naših sposobnosti ali uspehov. Normalno je, da starši želijo za svoje otroke najboljše, toda njihova ljubezen ni nikoli pogojena z doseganjem ciljev. Očetova hiša je kraj, kjer si vedno sprejet (prim. Lk 15,11–32). Vse želim spodbuditi, da o človeški družbi ne bi razmišljali kot o prostoru, v katerem tujci tekmujejo med seboj in skušajo prevladati, ampak kakor o hiši ali družini, v kateri so vrata vedno odprta in skušamo sprejeti drug drugega.
Zato je temeljnega pomena poslušati. Komunicirati pomeni deliti in delitev zahteva poslušanje, sprejemanje. Poslušati pomeni veliko več kakor slišati. Slišati ostaja na ravni informacije, medtem ko nas poslušanje usmerja h komunikaciji in terja bližino. Poslušanje nam omogoča, da zavzamemo pravično držo, ko izstopimo iz lagodnega položaja gledalcev, uporabnikov in potrošnikov. Poslušati pomeni tudi biti sposoben deliti vprašanja in dvome, prehoditi pot ob drugem, oddaljiti se od vsakega občutka prevzetnosti, vsemogočnosti ter ponižno postaviti svoje sposobnosti in darove v službo skupnega dobrega.
Poslušati ni nikoli enostavno. Včasih se je lažje pretvarjati, da smo gluhi. Poslušati pomeni biti pozoren, imeti željo razumeti, ovrednotiti, spoštovati, hraniti besedo drugega. V poslušanju se zgodi neke vrste mučeništvo, žrtvovanje samega sebe, ko obnavljamo Mojzesovo sveto dejanje pred gorečim grmom: sezuti si obuvalo na »sveti zemlji« srečanja z drugim, ki govori (prim. 2 Mz 3,5). Znati poslušati je neizmerna milost, dar, za katerega moramo prositi in se nato truditi, da ga živimo.
Tudi e-pošta, sms-i, družabna omrežja in spletne klepetalnice so lahko povsem človeške oblike sporazumevanja. Ni tehnologija tista, ki določa, ali je komunikacija pristna ali ne, ampak človekovo srce in njegove sposobnosti, kako dobro zna uporabljati razpoložljiva sredstva. Družabna omrežja lahko spodbujajo odnose in skupno dobro v družbi, lahko pa vodijo tudi do večje polarizacije in delitev med osebami in skupinami. Digitalno okolje je kakor trg, kraj srečevanj, kjer se lahko pobožamo ali ranimo, kjer imamo lahko plodovito razpravo ali moralno linčanje. Molim, da bi nas jubilejno leto usmiljenja »naredilo bolj odprte za dialog, da bi se bolje spoznali in razumeli; da bi odstranili vsako obliko zapiranja in zaničevanja« (Obličje usmiljenja, 23). Tudi na spletu gradimo pravo državljanstvo. Dostop do družabnih omrežij predstavlja odgovornost do drugega, ki je – čeprav ga ne vidimo – resnična oseba in ima svoje dostojanstvo, ki ga moramo spoštovati. Splet je lahko dobro uporabljen za rast zdrave skupnosti, odprte vzajemnemu deljenju.
Prostori in orodja komunikacije predstavljajo širjenje obzorja za mnoge ljudi. To je Božji dar in obenem tudi velika odgovornost. Moč komunikacije rad opredelim kot »bližino«. Srečanje med komunikacijo in usmiljenjem je plodovito, če ustvarja bližino, ki skrbi, tolaži, zdravi, spremlja in praznuje. Komunicirati z usmiljenjem v razdeljenem, razdrobljenem in polariziranem svetu pomeni prispevati k dobri, svobodni in solidarni bližini med otroki in Bogom ter med brati in človeštvom.
Papež Frančišek
