A. Maver: Izgubljeno v plastiki

9
1467

Papež Frančišek je konec avgusta potoval na Irsko, kar se je je po ne preveč bleščečih izkušnjah v Čilu in Mjanmarju izkazalo za izjemno težavno. Tudi irski ministrski predsednik Leo Varadkar je nastopil kot strog gostitelj. Doslej so namreč šefi držav in vlad, ko so se na letališčih ali v svojih palačah objemali s Petrovimi nasledniki, vsaj delali prijazne. Celo ljudem, ki jim sam pojav katolištva povzroča hude duševne bolečine, kakršen je denimo nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, so pred papežem klecnila kolena in so govorili lepe stvari.

Odraz žalostne zgodbe 

Pri Varadkarju je bila pesem drugačna. Svojega medijsko priljubljenega gosta je vzel pošteno v šolo. Poučil ga je, naj nikar ne pričakuje, da bodo Irci in Irke za njim noreli, kot so pred štiridesetimi leti noreli za Janezom Pavlom II. Nato mu je povedal, da je na Irskem napočil čas, ko se mora vera umakniti iz središča družbe. Da bo na robu sicer še dobrodošla za določene storitve, da pa je njeno obdobje v glavnem minilo.

Te ostre besede za slovensko uho seveda niso posebej presenetljive, če odmislim kontekst, v katerem so bile izrečene. Za Irsko, kot smo je nekoč poznali iz pripovedi in knjig, so nenavadne. Možne so zgolj na podlagi žalostne zgodbe, morda našemu času najotipljivejše žalostne zgodbe o tem, kako je Katoliška cerkev zatajila. Malokje na svetu so katoliški duhovniki uživali več zaupanja kot na “zelenem otoku”. V Sloveniji se čemu takemu, recimo, niso nikoli približali. Kajti slovenskega duhovnika sta Slovenka in Slovenec velikokrat dojemala kot podaljšano roko oblasti, marsikateri duhovnik pa se je pod Alpami v takšni vlogi tudi dobro počutil.

Na Irskem so bili duhovniki in irski katoličani dolga stoletja, najbolj pa v 18. in prvi polovici 19. stoletja, skupaj v ilegali. Irska duhovščina se ni mogla obešati na krilo oblastnikov, saj je bila državna cerkev anglikanska, o čemer se lahko prepriča vsakdo, ki danes obišče Dublin in se čudi, da so vse poglavitne cerkve prestolnice ene najbolj katoliških dežel anglikanske. V časih ilegale se je torej spletla izjemna vez. Toda v zadnjih desetletjih je ravno tako prišlo na dan, da je Cerkev na Irskem skoraj neomajno zaupanje precej sistematično zlorabljala. Da je skoraj dobesedno pohujševala te male (in ne samo enega). Pri tem je imela podporo irskih oblastnih organov. Popolno zaupanje se je spremenilo skoraj v popolno nezaupanje.

Zato niso presenetljivi številni simbolni udarci, ki so jih irski ljudje v zadnjih desetih letih zadali svoji Cerkvi. Za predsednika so izbrali agnostika, na referendumu so kot ena redkih držav na svetu izglasovali istospolne poroke in nazadnje referendumsko odpravili prepoved splava. V ta nabor končno sodi tudi dejstvo, da je z Leom Varadkarjem Irska dobila prvega homoseksualnega premierja (po očetu indijskega porekla). Varadkarjev neobičajni pozdravni govor za papeža Frančiška je imel torej dobro podlago. Toda po drugi strani iz besed ministrskega predsednika odmevajo dolgoletna želja številnih tokov evropskega (socialnega) liberalizma, ki si želi brezzobo Cerkev na robu družbenega dogajanja.

Frančišek kot Stepišnik? 

Ob tem sem pomislil na nekdanjega lavantinskega škofa Jakoba Maksimilijana Stepišnika. Tedanja liberalna avstrijska vlada ga je cesarju priporočila, ker so bili prepričani, da bo prenehal z “ekscesi”, ki si jih je po njihovem mnenju privoščil njegov predhodnik Anton Martin Slomšek. Stepišnik se je v začetku svojega škofovanja dejansko povsem umaknil s čela slovenskega narodnega gibanja na Štajerskem. Duhovnikom je celo naročil, naj uradujejo v nemščini, kar mu je nakopalo jedko kritiko nekaterih med njimi. Seveda ga je liberalni nemško govoreči tisk v začetku hvalil kot napredno nasprotje “reakcionarnega slovenoljubca” Slomška. Toda, ko se je ob koncu šestdesetih let devetnajstega stoletja razplamtel avstrijski kulturni boj, so mu razjarjeni svobodomiselni Mariborčani razbili okna na škofiji enako, kot bi jih najbrž Slomšku. In nazadnje je moral spoznati, da je za liberalni tisk vendarle zgolj “fajmošter”. Kar je povzročilo, da se je tudi on približal konservativnim Slovencem.

Papež Frančišek je na podobni prelomnici. Že od vsega začetka njegovega pontifikata opozarjam, da se je pretirano oprl na mainstreamovsko medijsko mašinerijo socialno liberalne provenience, ki je iz njega sicer naredila enega svojih poglavitnih junakov, toda obenem je od nje postal precej odvisen. Ko se je sedaj znašel pod hudim pritiskom zaradi očitkov, da je bil popustljiv do znanih spolnih plenilcev v vrstah svojih podpornikov, kar resno maje Frančiškovo podobo outsiderja, ki se bori za malega človeka ne glede na okoliščine, je temeljno vprašanje, ali ga bo ta ista mašinerija pripravljena potegniti iz težav. Zdi se, da se trenutno obotavlja. Verjetno ne gre samo za to, da je podpora ob vprašanju spolnih zlorab tvegana. Gre tudi za to, da jim je sicer pri srcu papež, ki se trudi slediti trendom v njihovem svetu, saj ga vidijo kot morebitno orodje, ki bo naredilo Cerkev bolj brezzobo. Toda še bolj jim je všeč, če lahko ob problemu spolnih zlorab, katerega globine se Cerkev še vedno ne zaveda ali noče zavedati dovolj, enak cilj dosežejo tudi brez podpore “dobrih, naprednih duhovnikov”.

Slonokoščena plastika 

Trenutno ni videti, da bi Frančišek in njegov krog omenjeno ponotranjila. V poslanici ob svetovnem dnevu molitve za ohranitev stvarstva se je papežu zdelo potrebno izpostaviti, da se moramo na vso moč boriti proti nadaljevanju onesnaževanja oceanov s plastiko. Rad se dam prepričati, da je slednje velikanski problem našega sveta. Kot zgodovinar celo dopuščam možnost, da bo čez dvesto let kak navdušen avtor svetniške biografije svetega Frančiška I., papeža in spoznavalca, napisal, da je preroško uvidel, kako nevarna je za naš planet plastika, a mu sodobniki kot mnogim drugim svetnikom niso verjeli.   Morda bo citiral kakšno njegovo zasebno izjavo prijateljem, češ, če mi ne verjamete, ko vam govorim o plastiki, kako mi boste verjeli, ko vam bom spregovoril o nebeških stvareh.

To je mogoče. Vendar je trenutni vtis drugačen. Frančišek nastopa kot človek, ki je zaprt v slonokoščeni stolp in se bolj trudi za to, da bi bil vedno na tekočem z najnovejšimi trendi v mondenem svetu elite, kot s tistim, kar vznemirja običajne ljudi. Če kak njegov pribočnik ob tem pripomni še, da ima papež “pomembnejše naloge” (a bigger agenda), kot je ukvarjanje z očitki o popustljivosti do spolnih plenilcev, je slika še poraznejša.

Toda na koncu bo verjetno tudi papež podobno kot Stepišnik v 19. stoletju vendarle ugotovil, da njegova velika duhovna avtoriteta ne izhaja iz tega, ker bi imel kot Jorge Mario Bergoglio povedati toliko duhovno globokega, in seveda niti ne iz naklonjenosti medijskega stroja. Omogoča jo neomajno prepričanje nekaj sto milijonov ljudi, da je del neprekinjene tisočletne verige rimskih škofov, ki črpa svojo veljavo iz povezanosti s Petrovo dediščino. In prav to neomajno prepričanje (ne pohvale o “naprednosti”) lahko trenutno edino zares jemlje težo na hitro izrečenim zahtevam po papeževem odstopu.

9 KOMENTARJI

  1. Veliki vecini ljudi je pac mnogo bolj pomembno ali bojo imeli v zepu na mesec 30€ vec ali manj, kot problem, kam bo sla vsa svetovna plastika. Z vidika odgovornega ravnanja s stvarstvom je pa perspektiva precej obratna. In to je izrazito podrocje morale in duhovnosti. Ne gre le za lepoto stvarstvo, gre tudi zato da je s plastiko in mikroplastiko ogrozeno zdravje cloveka in prezivetje zivalskih vrst. Packanje planeta s plastiko je svinjarija in nespamet prvega reda. Absolutno podpiram Franciska v njegovi zeleni duhovni usmeritvi.

  2. Za Irsko me niti ne skrbi toliko. Po mojem je to le začasno. Predvsem so poročila razumljena dobesedno in so napihnjena. To se je posebej videlo na tistem primeru kostnice.
    Tudi spolne zlorabe papež jemlje resno. Le da to krvoločnim ni dovolj. Radi bi zlomili Cerkev. Hudobija teh dušebrižnikov je že kar očitna, predvsem v javnem izpostavljanju žrtev, da ne rečem naslajanju nad njimi.

    S plastiko pa se lahko ukvarjajo drugi. Papežu tega gotovo ni treba, razen morda čisto obrobno. Ničesar takega ni kot “eko duhovnost”, IF.

  3. Aleš Maver je tole napisal res izvrstno. V cerkvenih medijih bi ga seveda cenzurirali. Tudi to veliko pove o papežu Frančišku in njegov “naprednosti”.

  4. Nasprotno. Francisek dovoljuje toliko javnega afronta proti njemu znotraj Cerkve kot se noben papez moderne dobe. Pravzaprav prevec. Tako se papezeve avtoritete ne nacenja v duhu katoliske tradicije kot si danes mnogi z desne privoscijo. Bolno je Franciska enaciti celo z Antikristom. Patolosko in zlobno.

    • “Francisek dovoljuje toliko javnega afronta proti njemu znotraj Cerkve kot se noben papez moderne dobe. Pravzaprav prevec.”
      S čim lahko podkrepite to trditev?

  5. Mene sploh preseneca, ko spremljam nase desne razumnike, ko so jim okoljski problemi praviloma zadnja briga in jim je odvec fokusiranje na njih. Ziga Turk je tak primer. Ne vem, kaksno je ozadje. Morda to, ker bi soocenje nujno poseglo v edino zvelicavnost prostotrzniske ideje. Odvrzena plastika in mikroplastika je enormen problem. Godi mi, da to vidi tudi papez in da o tem govori. O cem pa naj bi? O situaciji na borznih trgih in gibanju tecaja delnic? Za to imamo v Cerkvi vendar radio Ognjisce, kjer jih delniska tema silno zanima.

    • “Francisek dovoljuje toliko javnega afronta proti njemu znotraj Cerkve kot se noben papez moderne dobe. Pravzaprav prevec.”
      S čim lahko podkrepite to trditev?

  6. Vsi prispevki AM ne uspejo kot npr. “Desničarji” iz laboratorija.
    “Že od vsega začetka njegovega pontifikata opozarjam, da se je pretirano oprl na mainstreamovsko medijsko mašinerijo socialno liberalne provenience, ki je iz njega sicer naredila enega svojih poglavitnih junakov, toda obenem je od nje postal precej odvisen.”
    Mislim, da je dovolj samozavesten. Njegov namen ni zanašanje na mainstreamovske medije.
    “Ko se je sedaj znašel pod hudim pritiskom zaradi očitkov, da je bil popustljiv do znanih spolnih plenilcev v vrstah svojih podpornikov, kar resno maje Frančiškovo podobo outsiderja, ki se bori za malega človeka ne glede na okoliščine, je temeljno vprašanje, ali ga bo ta ista mašinerija pripravljena potegniti iz težav.”
    To ni vprašanje. Ne bo ga.
    “Frančišek nastopa kot človek, ki je zaprt v slonokoščeni stolp in se bolj trudi za to, da bi bil vedno na tekočem z najnovejšimi trendi v mondenem svetu elite, kot s tistim, kar vznemirja običajne ljudi.”
    Meni se zdi ravno obratno. AM tega ne utemeljije.
    “Toda na koncu bo verjetno tudi papež podobno kot Stepišnik v 19. stoletju vendarle ugotovil, da njegova velika duhovna avtoriteta ne izhaja iz tega, ker bi imel kot Jorge Mario Bergoglio povedati toliko duhovno globokega, in seveda niti ne iz naklonjenosti medijskega stroja.”
    Tega se ves čas dobro zaveda. Noben konec ni potreben. O Stepišniku nič ne vem, toda če opis AM za Stepišnika drži, sta papež in Stepišnik povsem drugačna lika. Primerjava je neumestna.
    “… iz povezanosti s Petrovo dediščino. In prav to neomajno prepričanje (ne pohvale o “naprednosti”) lahko trenutno edino zares jemlje težo na hitro izrečenim zahtevam po papeževem odstopu.”
    To gotovo velja. Nekaj sto milijonov ljudi vseeno verjame, da je razklanost v Cerkvi sad napuha. Pokorščina je celo večja krepost kot ponižnost.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite