Darilo manjšini za rojstni dan

6
Minuli petek je petinosemdeseti rojstni dan praznoval papež Frančišek.

Na eni od spletnih strani sem zasledil prisrčno voščilo, v katerem je rečeno:

“Frančiškov pontifikat je zaznamovan s promocijo dialoga, bratstva in družbenega prijateljstva, z iskanjem pozornosti in mesta manjšin. Kaže nam zgled, kako prepoznati v drugem brata, kako živeti v kulturi srečanja.”

In res, dan po rojstnem dnevu je sledilo darilo. Ni sicer čisto jasno, ali je z njim kongregacija za sveto bogoslužje hotela obdariti pontifeksa ob častitljivem jubileju ali pa je pontifeks želel obdariti del zaupane mu črede. O tem bo presojala zgodovina. Vsekakor gre pri darilu za šolski zgled “promocije dialoga in bratstva” in posebne skrbi za manjšine. Ta skrb je tako močna, da se manjšina očitno pojavlja celo v morastih sanjah.

Odgovor na vprašanje

Omenjena kongregacija je namreč pripravila odgovore na dvome, ki so se posameznim škofom po svetu porajali ob udejanjanju (po črki dejansko neuresničljivega) papeževega motuproprija Traditionis custodes, o katerem sem obširno pisal poleti. Besedilo je predvsem odgovorilo na spraševanje mnogih katoličanov po svetu (tudi moje), kako se bosta papež in njegov krog ostarelih revolucionarjev iz leta 1968 odzvala na precej mlačen sprejem na hitro spisanega dokumenta. Možnosti sta bili predvsem dve. Ker pravega navdušenja nad omejevanjem obhajanja maše po starem, ki je srčika dokumenta, niso pokazali niti v tradicionalno naprednjaških okoljih, kakršni sta Francija in Nemčija, bi se lahko preprosto delali, kot da se ni zgodilo nič. Papež je navsezadnje že zamahnil s palico, zarentačil in na neki način ustregel zelotom okoli sebe, ki verjetno še namesto imena mesta Trento (Trident) uporabljajo opis “tisti kraj na severu Italije, ki ga ne smemo imenovati“. Moder voditelj bi se s čim takim zadovoljil.

Žal odgovori po skoraj polovici leta kažejo, da so se v Frančiškovem krogu odločili za “sovjetoidno” pot, o kateri sem se razpisal že julija. Pri uresničevanju svojih zamisli bodo poskušali po vsem videzu iti z glavo skozi zid.

Navedeno se v novem pisanju kaže posebej na treh mestih. Najprej pri vztrajanju pri popolnoma neživljenjski prepovedi obhajanja maše po misalu Janeza XXIII. v župnijskih cerkvah in pri potrditvi popolnoma sovjetoidnega določila, da mora uporabo tega misala za novomašnike res potrditi Sveti sedež. Najbolj boleča za vsakogar, ki mu je ljubo klasično rimsko bogoslužje, pa je razlaga, da razen misala ni dovoljena uporaba nobene pred reformami Pavla VI. veljavne knjige, zlasti ne Rimskega obrednika v različici iz leta 1952. (Mimogrede bodi povedano, da so avtorji v veliki naglici spesnjenega motuproprija ob pisanju v preveliki skrbi za manjšine in dialog očitno pozabili, da ob misalu obstajajo še druge bogoslužne knjige, le da jih je zdaj to sram priznati.) Teoretično naj bi jo bilo mogoče dovoliti le vernikom v osebnih župnijah, a ustanavljanje novih pastoralnih enot te vrste je po motupropriju, kot je znano, prepovedano.

Namesto jeremijade

Ima me, da bi doslej povedanemu dodal kakšno jeremijado. In kljub teoretičnemu zagovarjanju drugačnega pogleda na zgodovino me ima, da bi se smilil samemu sebi kot nekdo, ki se mu skupaj z drugimi zagovorniki bogoslužne oblike iz časa pred reformo Pavla VI. dogaja nekaj, kar se ni še nikomur. Pa skušnjavi ne bom podlegel. Zato bom svoje besedilo zaključil z bežnim spominskim utrinkom.

V drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je počasi napovedovala odjuga v javnem odnosu do verskega življenja, je revija Jana objavljala opise božjih poti na slovenskem etničnem ozemlju. Navdušeno sem jih požiral. V njih sem se morda prvič srečal z zgodovino Gorce, Svetih Višarij, Gospe Svete ali Petrovč. Skoraj vsi opisi so imeli eno stalnico. Le malo romarskih središč se je izognilo divjanju in prepovedovanju romanj v času tako imenovanih jožefinskih reform. Cerkve so zapirali, ponekod rušili, vsaj pri eni je bilo zabeleženo, da so v njej podirali tudi posamične oltarje in iz njih nasilno odstranjevali relikvije.  Takšne podrobnosti divjanja so  name vedno delovale kot zgodba iz davno minulih, čudaških časov, ko je ljudi pretirano zaneslo.

Nekako dvajset let pozneje so si vernice in verniki svoje ljubljene bogoslužne prostore in romanja namreč povsod priborili nazaj. In dobri dve stoletji za temi dogodki so stvari postavljene povsem na svoje mesto. Cesar Jožef II., motor tega cunamija, ki je seveda potekal v imenu napredka in prosvetljevanja nevednih, je kljub simpatičnim potezam svojega značaja in programa znan predvsem kot tisti fanatik, ki je skrunil cerkve in uničeval oltarje. Škofje, ki so se iz prepričanja ali zaradi kariere dali vpreči v njegov voz, je praviloma niso odnesli bolje. Ob njegovi navadni krsti v kapucinski grobnici, s katero je hotel verjetno pokazati svojo bližino preprostim ljudem, se danes večina preprostih obiskovalk in obiskovalcev namrdne, češ res je bil čudak. In njegov vzdevek “mežnar na cesarskem prestolu” ima praviloma posmehljiv pomen. Naj bo ta spomin dovolj.

6 KOMENTARJI

  1. Lepo je, če je maša v slovenskem jeziku.

    Za rast krščanstva oziroma za pritegnitev vernikov, zlati novih, pa se mi zdi pomembno, da ima maša več ustvarjalnega in sodelovalnega pridiha, kar bi ji dalo večjo zanimivost in vključenost vernikov v bistvo poslanstva krščanske vere.

    Nenehno isto ponavljanje besedil, ji daje monoton – neustvarjalen pečat.

    Sodobno življenje in njegovi problemi, zahtevajo prilagojeno mašo, ki bo :
    – omogočala večje aktivno sodelovanje vernikov
    – iskala in dajala odgovore na življenjske posamične in skupne probleme
    – ki se bo vživela v duše vernikov in jih bogatila za vsakodnevno zasebno in javno življenje.

  2. Maša bi naj vsebovala tudi elemente dialoga med verniki in Bogom, seveda ob pomoči duhovnika in tistih, ki mu pri nejegovem duhovnem poslanstvu pomagajo.

  3. Z dialogom mislim na iskren spoštljiv pogovor z Bogom, kar bi pomagalo, da bi verniki čim lažje dosegali ravnovesje z Bogom in božjimi zapovedmi.

  4. Poleg priznanja in obžalovanja grehov oziroma stranpoti, bi naj namenili večjo pozornost kot doslej, kako nam bo uspelo, da bomo uresničili v življenju napredek v doseganju svoje plemenitosti.

  5. Naj si vtis in mnenje o preprosti krsti Jožefa II spredaj in mogocne rokokojske njegove matere Marije Terezije ustvari vsak sam:

    https://images.app.goo.gl/ddqA8XU49mPUvsLR8

    A naj vseeno povem, da ne delim trde in posmehljivo sodbe Aleš Mavra glede odlocitve Jozefa II za izgled krste, v kateri bo počivalo njegovo telo. Pa ne da bi branil vse, kar je cesar počel ali poizkušal početi. Kot razsvetljenski absolutist je bil vseeno dalec od brutalnosti jakobincev ali protiverskosti enciklopedistov. Preprica me drugim kot pristni ljubitelj in spodbujevalec umetnosti, glasbene se posebej, od Mozarta do Beethovnova.

    Ne verjamem, da kdorkoli tako ogroža bogoslužje v latinščini, kot to izpoveduje avtor. Enako svobodno kot se poje psalme v stiski cisterci v slovenskem jeziku, se psalme v pleterski kartuziji svobodno poje v latinščini. Po drugi strani mi je pa masevanje v maternem jeziku pomembno in si ga ne bi pustil kar tako vzeti.

    Problem nastaja, ko bogoslužje v latinskem jeziku pogosto povezuje ljudje, ki vse radikalneje odklanjajo pot Cerkve od drugega vatikanskega koncila naprej in pravzaprav vse papeže od koncila naprej, ne le Frančiška. Problem je, ko sebe vidijo kot pravo Cerkev za razliko od tiste vecinske, ki naj bi s koncilom zašla.

    Dejansko pa ni zašla, ko se je od ekleziocentricnosti vrnila h kristocentricnosti in k ideji Cerkve kot božjega ljudstva in klerikov kot ( po besedah Franciska) pastirjev, ki bi imeli vonj po ovcah. Koga bi danes prepričali papezi, ki bi se prenasali po trgu sv. Petra s tiaro vred visoko nad ljudstvom na nosilih ali kardinali kot neki gizdalinski hedonisticni markizi presežene fevdalne hierarhije?

    Pristna skromnost in celo asketskost,
    samoodpovedovanje ter bližina zlasti človeku v tezavah, v stiski je bistven del evangeljske pricevalnosti, toliko bolj kolikor postaja druzbeno osamljena alternativa kultu nebrzdanega konzumizma, hedonizma, samovsecnosti in puhle pozunanjenosti in zlagane večne mladosti, zdravja in bogatije, ki naj bi bila možna dati vse, a ne daje nic bistvenega. Pricevalnost papeža Franciska je v tem pogledu zelo izrazita in to skozi celo življenjsko pot.

    Da, všeč mi je taka Cerkev. Simpatično mi je, ko ugledam metropolita Zoreta, ko prisofira v avtu nižjega srednjega razreda na Krekov trg sam, vsekakor bolj kot če bi mu varnostniki in šoferji odpirali vrata blindiranega mercedesa in mu pogrinjali predenj rdeče preproge.

  6. Moram se oglasiti v podporo Alešu Mavru. G. Maver ni osamljeni glas v Cerkvi na Slovenskem, ki opozarja na problematiko zadnjih dogodkov glede starega katoliškega obreda, ter tudi katolištva na Slovenskem. Številni smo, ki smo potisnjeni na rob in utišani.
    Menim tudi, da si Časnik, kot “spletni magazin katoliške usmeritve” ne sme privoščiti, da bi podobno kot uveljavljeni katoliški mediji (Družina, Ognjišče) ignoriral takšno tematiko.
    Kdor je vsaj malo poučen v tujih jezikih in pozna številne katoliške internetne vire, ki so danes na voljo, ve, da bodo dogodki sprožili veliko razburanjenje in zmedo v zahodnem katoliškem svetu. Sploh zato, ker se katolištvo srečuje z istočasno veliko duhovno in sekularizacijsko krizo, ki je ni možno zanikati.
    Tu pa pridemo do situacije v Cerkvi na Slovenskem. Opozoriti je potrebno, da je slovenski kler ignoriral motu proprij Benedikta XVI. ‘Summorum Pontificum’ in se pretvarjal kot da te tematike pri nas ni in da težave ležijo drugje. Vedno je bil pristop: več “odnosov”, več “pristopov”, več “poslušanja”, več “dialoga”, več “notranjosti” “srca”, več “resnične” vere, več “iskrene” vere. Tega balasta smo se v zadnjih letih naposlušali še pa še.
    Z nastopom papeža Frančiška so ti krogi v Cerkvi na Slovenskem dobili izjemen pospešek, saj papeža Benedikta XVI. nikoli niso čisto iskreno imeli radi, ker je bil preveč “strog”.
    Danes slovenski kler onemogoča vsakršno ne samo maševanje po starem, temveč z sovražnostjo gleda na duhovnike, ki do maševanja po novem obredu pristopajo bolj resno. Obenem so katoliški mediji in kler v redkih trenutkih naslavljanja problematike starega obreda vse skupaj zreducirali na Lefebvriste (ki jih povprečen katolik v Sloveniji ne pozna in tudi ne ve, da so vedno bili tudi tradicionalni redovi v občestvu z Rimom kot npr. Bratovščina Sv. Petra) ter na jezik slovenščine.
    Slovenščina über alles! A ne gre za slovenščino. Slovenščina je samo izgovor. Gre za to, da se v Sloveniji ne pusti niti obhajati maše po novem obredu na starem oltarju (ad orientem) z obhajilnimi mizami (torej obhajilo kleče in na usta), izključno z moškimi strežniki, če je možno brez bralcev/bralk beril, a v slovenščini. To je že preveč. Pustimo tu covid, govorimo o predkovidnem obdobju. Že obhajilo kleče in na usta je nesprejemljivo, maševanje na glavnem oltarju pa toliko bolj.
    Slovenci smo v času koncila zmotno zapravili izjemno pozicijo, ki smo jo imeli v primerjavi z Zahodom, kjer je pokoncilsko vrenje opustošilo Cerkev od Quebeca v Kanadi, preko ZDA, J. Amerike in nato Italije , Francije, Nemčije, Beneluxa, kjer je bilo pogorišče totalno. Lahko bi koncil implementirali konservativno, toda naši prelati so zmotno mislili, da so visoke številke bogoslovcev povezane s koncilom. V resnici so bili vsi koncilski bogoslovci vzgojeni v predkoncilski Cerkvi na Slovenskem, ki je 20 let nazaj dala toliko mučencev. A očitno so bile travme glede vere naših babic in dedkov tako velike, da je slovenski kler moral modernizirati vse skupaj. In danes, po 30 letih samostojnosti so slovenski katoliki v vsem razen v nazivu postali duhovni protestanti.

Comments are closed.