Darilo manjšini za rojstni dan

Minuli petek je petinosemdeseti rojstni dan praznoval papež Frančišek.

Na eni od spletnih strani sem zasledil prisrčno voščilo, v katerem je rečeno:

“Frančiškov pontifikat je zaznamovan s promocijo dialoga, bratstva in družbenega prijateljstva, z iskanjem pozornosti in mesta manjšin. Kaže nam zgled, kako prepoznati v drugem brata, kako živeti v kulturi srečanja.”

In res, dan po rojstnem dnevu je sledilo darilo. Ni sicer čisto jasno, ali je z njim kongregacija za sveto bogoslužje hotela obdariti pontifeksa ob častitljivem jubileju ali pa je pontifeks želel obdariti del zaupane mu črede. O tem bo presojala zgodovina. Vsekakor gre pri darilu za šolski zgled “promocije dialoga in bratstva” in posebne skrbi za manjšine. Ta skrb je tako močna, da se manjšina očitno pojavlja celo v morastih sanjah.

Odgovor na vprašanje

Omenjena kongregacija je namreč pripravila odgovore na dvome, ki so se posameznim škofom po svetu porajali ob udejanjanju (po črki dejansko neuresničljivega) papeževega motuproprija Traditionis custodes, o katerem sem obširno pisal poleti. Besedilo je predvsem odgovorilo na spraševanje mnogih katoličanov po svetu (tudi moje), kako se bosta papež in njegov krog ostarelih revolucionarjev iz leta 1968 odzvala na precej mlačen sprejem na hitro spisanega dokumenta. Možnosti sta bili predvsem dve. Ker pravega navdušenja nad omejevanjem obhajanja maše po starem, ki je srčika dokumenta, niso pokazali niti v tradicionalno naprednjaških okoljih, kakršni sta Francija in Nemčija, bi se lahko preprosto delali, kot da se ni zgodilo nič. Papež je navsezadnje že zamahnil s palico, zarentačil in na neki način ustregel zelotom okoli sebe, ki verjetno še namesto imena mesta Trento (Trident) uporabljajo opis “tisti kraj na severu Italije, ki ga ne smemo imenovati“. Moder voditelj bi se s čim takim zadovoljil.

Žal odgovori po skoraj polovici leta kažejo, da so se v Frančiškovem krogu odločili za “sovjetoidno” pot, o kateri sem se razpisal že julija. Pri uresničevanju svojih zamisli bodo poskušali po vsem videzu iti z glavo skozi zid.

Navedeno se v novem pisanju kaže posebej na treh mestih. Najprej pri vztrajanju pri popolnoma neživljenjski prepovedi obhajanja maše po misalu Janeza XXIII. v župnijskih cerkvah in pri potrditvi popolnoma sovjetoidnega določila, da mora uporabo tega misala za novomašnike res potrditi Sveti sedež. Najbolj boleča za vsakogar, ki mu je ljubo klasično rimsko bogoslužje, pa je razlaga, da razen misala ni dovoljena uporaba nobene pred reformami Pavla VI. veljavne knjige, zlasti ne Rimskega obrednika v različici iz leta 1952. (Mimogrede bodi povedano, da so avtorji v veliki naglici spesnjenega motuproprija ob pisanju v preveliki skrbi za manjšine in dialog očitno pozabili, da ob misalu obstajajo še druge bogoslužne knjige, le da jih je zdaj to sram priznati.) Teoretično naj bi jo bilo mogoče dovoliti le vernikom v osebnih župnijah, a ustanavljanje novih pastoralnih enot te vrste je po motupropriju, kot je znano, prepovedano.

Namesto jeremijade

Ima me, da bi doslej povedanemu dodal kakšno jeremijado. In kljub teoretičnemu zagovarjanju drugačnega pogleda na zgodovino me ima, da bi se smilil samemu sebi kot nekdo, ki se mu skupaj z drugimi zagovorniki bogoslužne oblike iz časa pred reformo Pavla VI. dogaja nekaj, kar se ni še nikomur. Pa skušnjavi ne bom podlegel. Zato bom svoje besedilo zaključil z bežnim spominskim utrinkom.

V drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je počasi napovedovala odjuga v javnem odnosu do verskega življenja, je revija Jana objavljala opise božjih poti na slovenskem etničnem ozemlju. Navdušeno sem jih požiral. V njih sem se morda prvič srečal z zgodovino Gorce, Svetih Višarij, Gospe Svete ali Petrovč. Skoraj vsi opisi so imeli eno stalnico. Le malo romarskih središč se je izognilo divjanju in prepovedovanju romanj v času tako imenovanih jožefinskih reform. Cerkve so zapirali, ponekod rušili, vsaj pri eni je bilo zabeleženo, da so v njej podirali tudi posamične oltarje in iz njih nasilno odstranjevali relikvije.  Takšne podrobnosti divjanja so  name vedno delovale kot zgodba iz davno minulih, čudaških časov, ko je ljudi pretirano zaneslo.

Nekako dvajset let pozneje so si vernice in verniki svoje ljubljene bogoslužne prostore in romanja namreč povsod priborili nazaj. In dobri dve stoletji za temi dogodki so stvari postavljene povsem na svoje mesto. Cesar Jožef II., motor tega cunamija, ki je seveda potekal v imenu napredka in prosvetljevanja nevednih, je kljub simpatičnim potezam svojega značaja in programa znan predvsem kot tisti fanatik, ki je skrunil cerkve in uničeval oltarje. Škofje, ki so se iz prepričanja ali zaradi kariere dali vpreči v njegov voz, je praviloma niso odnesli bolje. Ob njegovi navadni krsti v kapucinski grobnici, s katero je hotel verjetno pokazati svojo bližino preprostim ljudem, se danes večina preprostih obiskovalk in obiskovalcev namrdne, češ res je bil čudak. In njegov vzdevek “mežnar na cesarskem prestolu” ima praviloma posmehljiv pomen. Naj bo ta spomin dovolj.