Papež Frančišek in moskovski patriarh Kiril se bosta srečala na Kubi

17
Foto: Radio Vatikan.
Foto: Radio Vatikan.

Papež Frančišek in moskovski patriah Kiril se bosta 12. februarja 2016 srečala na Kubi.

Gre za prvo srečanje med rimskim škofom in moskovskim patriarhom z zgodovini. Srečanje se bo odvilo na mednarodnem letališču José Martí v Havani na Kubi ter se bo sklenilo s podpisom skupne izjave. Papež se bo namreč na poti v Mehiko zaustavil na Kubi, kjer se bo patriarh Kirill mudil na uradnem obisku.

17 KOMENTARJI

  1. Vseeno škoda, da se to zgodovinsko srečanje ne bo zgodilo na Bledu in blejskem otočku, pa četudi bi kaj prstov vmes imel Rikov Janez Škrabec. Ob mladem dr. Janezu Ferkolju, enem najsposobnejših župnikov na Slovenskem.

    http://www.gorenjskiglas.si/apps/pbcs.dll/article?AID=/20150608/C/150609798/1122/1039/nima-vsaka-zupnija-otoka-&template=printart

    Ne vem, koliko je bila pobuda za srečanje zahodnega in vzhodnega krščanstva na Bledu realistična, ampak dobro je vseeno zvenela.

    Mogoče pa Frančišek vseeno kmalu pride na sv. Višarje. To je bilo v verskem tisku lani objavljeno kot obljubljeno.

    • Na Bledu? Haha. Ti se pa čisto spozabiš in ne veš kje živiš. Kot tudi ne ti, ki so to menda predlagali. 🙂

      • Ko je bil ruski premier Medvedjev lani poleti na Bledu, se je o tem govorilo. Vsekakor je narava Ruske pravoslavne cerkve taka, da od nekdaj ni imuna za sugestije svojih državnih voditeljev. Putin to tradicijo povezanosti državnega vrha s pravoslavjem nedvomno izrazito goji, kot tudi tradicijo spoštovanja carske družine Romanovih ( motivi pri njem so pa verjetno bolj imperialni kot duhovni).

        Skratka, med Slovenijo in Rusijo ni takšnih zgodovinskih hipotek kot v odnosu Rusije do Baltov, predvsem pa Poljakov, Čehov itd. Za moskovskega patriarha bi lahko bila Slovenija sprejemljiva točka tudi kot še zadnja slovanska evropska država v smeri zahoda.

        Z vidika Rima pa bi Slovenija lahko bila spremeljiva točka kot najbližja soseda s katoliško tradicijo.

        Bled je ena najstarejših točk pokristjanjenja znotraj slovanskega sveta. Kjer se na otoku izpričano tisočletje in več časti Devico Marijo, kar je tudi katolištvu in pravoslavju skupno. Ni naključno Prešern svoj Krst postavil v Bohinj in na Bled.

        Na Bledu imajo trenutno tudi mladega, podjetnega, kultiviranega in duhovno močnega župnika, ki bi bil lahko odličen soorganizator srečanja.

        Skratka, Kuba se mi zdi s simboličnega in zgodovinsko-verskega pogleda precej mimo v primeri z Bledom za tako srečanje. Ne vem, ali se je Kuba kot lokacija pojavila slučajno ali pa so zadaj politični motivi ( recimo pričakovanja, da Moskva pritisne na Havano za večjo versko svobodo na eni strani in na drugi, da Sveti sedež prizna geostrateški interes Rusije po prisotnosti v Karibih in Latinski Ameriki)

        • Pozabljaš bistveno; da mi ne pomenimo nikomur nič. Da je Slovenija zadnja rupa na svetu.
          Zahodu so se vsaj smilili narodi pod komunističnim jarmom. Celo Rusi sami. Mi se nismo smilili nikomur. Niti do danes ne. Za nas velja da smo si komunizem zaslužili.
          Zato se pri nas ne more zgoditi nič pomembnega. Nikoli se ni in nikoli se ne bo.

  2. Končno! Po 1.000 letih. Končno sta obe hierarhiji malenkost odprli okna in vrata svetemu Duhu. Birokracija, pohlep po gospodovanju (premoči), rente so že predolgo prevladujoče v Cerkvi.

    • Hvala.

      Ko berem odziv na papeža s strani teh nadutih rovtarjev, dam papežu prav, saj prinaša duha, svežine, veselja, duhovitosti in dialoga za razliko od teh farizejev, ki se kot klopi držijo pozunanjenosti in pravil:
      fundamentalisti,
      farizeji,
      pelagijanci,
      trijumfalisti,
      gnostici,
      nostalgičari,
      površni kršćani,
      šačica izabranih,
      moralistički mudrijaši,
      uniformisti,
      oholi,
      samodovoljni,
      intelektualna aristokracija,
      kršćanski šišmiši, koji pretpostavljaju sjene svjetlu Gospodinove prisutnosti.

      • Rovtarji ali ne. Središče jim je, berem, na severu ameriškega srednjega zahoda, v Minnesoti; ustanovitelji so pa nemškega rodu. Katoliki, ki so izrazito ostali na drugi strani procesov, ki jih je sprožil drugi vatikanski koncil. Ali so bili lojalni francoskemu škofu Lefebru ali ne, niti ne vem, a i zapisa na portalu ga imajo za svojega.

        Jaz imam občutek, da svet doživljajo tako, da hočejo iz katolištva narediti trdnjavo z visokim obzidjem; in zadržati in braniti “pravo vero” znotraj tega obzidja.

        V ZDA je precej fundamentalizma med evangeličani in je mogoče tudi to razlog, da se ga naleze tudi del katolikov.

        Glede na hrvaški prevod bi se dalo domnevati, da imajo somišljenike na Hrvaškem. Med hrvaškimi katoliki je veliko izrazito desno-tradicionalističnih, tudi med škofi. Kardinal Bozanič in dubrovniški škof to izrazito nista.

        Predvsem zameriju Svetemu sedežu in tudi papežu osebno, naj bi na sugestijo Beograda ( predsednika Vučića) začasno zaustavili kanonizacijo božjega služabnika Alojzija Stepinca.

      • Zamer leti sedanjemu papežu tudi njegov zaničljiv odnos do družin, povzdigovanju istospolnih in islama. Ko so v Mosulu uničili katedralo je tiho, ko uničujejo krščanske skupnosti je tiho, za kvazi begunce pa se takoj oglasi!

        • Kaj naj ti rečem, Robert ?

          – njegov zaničljiv odnos do družin 🙂 🙂 🙂
          – povzdigovanje (???) istospolnih 🙂 🙂 🙂
          (spoštovanje človeka, ker je človek, ni ‘povzdigovanje’. Kot tudi spoštovanje človeka na njegovem začetku, ko je biološko komaj kaj več kot oplojena jajčna celica, ni nekakšno ‘povzdigovanje’, ampak hvaležnost za človeka, je spoštovanje do človeka, čeprav mu še ne moremo pogledati v oči, ker se še niso razvile. Kako bi lahko to isto odrekali kateremu koli odraslemu človeku, ki mu lahko pogledamo v oči in to četudi je morda grešnik)
          – povzdigovanje (???) islama 🙂 🙂 🙂
          – ko uničujejo krščanske skupnosti je tiho 🙂 🙂 🙂 (ko bi spremljal, bi slišal, kolikokrat se je oglasil! )

          Edino, kar lahko sklepam, po teh tvojih trditvah, je da ti sam ne spremljaš medijev, ki redno povzemajo Frančiškove besede.
          Da pač le poslušaš ‘kar se govori’ v krogih, ki Frančiška ne marajo in to ponavljaš. Normalno je, da te skrbi, če verjameš tem lažem.
          A so laži in (oprosti) neumnosti. In bojim se, da so tam ‘na izvoru’ še nekaj hujšega: zlonamerne klevete!
          Domnevam, da le ponavljaš tuje misli. Upam, da le ponavljaš tuje misli.

          Veš .. pri teh in takih govoricah, ki so onkraj tega, kar poimenujemo opravljanje, ampak segajo globoko na področje obrekovanja (govoriti to, kar ni res, da bi nekoga očrnil), se spomnim na to, kako pogosto Frančišek govori prav o tem.
          Ne enkrat je primerjal govorice, opravljanje in obrekovanje klofutam, zastrupljanju, celo ubijanju. Strup, ki ubija! Ubija odnose, ubija dostojanstvo človeka v očeh drugih.
          Enkrat je celo (nekim redovnikom) rekel, da bi bilo bolje, da bi se redovni bratje po moško stepli, namesto da se ubijajo z govoricami.

          Ni čudno, da ga ljudje, ki jim je tak način govora o drugih skoraj kot ‘druga koža’, ne marajo. Zelo človeško.
          In .. ja, grešno pač.

          In tudi ni čudno, da ga ne marajo tisti, ki pojem ‘močne vere’ zamenjujejo s ‘trdoto srca’ in z glasnim ‘obsojanjem’. S postavljanjem z lastno kvazi pravičnostjo, ko kažemo na grehe drugih.

          Tudi o tem, da trdota srca ni krepost, ampak preprosto grešnost, Frančišek pogosto govori NAM, KI SMO NJEGOVI – bratom in sestram v Kristusu.
          Nam, za katere je še prav posebej odgovoren, da vse naredi, da nam olajša pot k Očetu. Da pomaga Bogu, da nas reši. Po nas, če bomo Kristusovi in ne trdosrčni maliki lastnega ega, bodo resnično vero našli tudi tisti zunaj. Zato govori NAM! Tudi o odnosu do drugih ljudi. Tudi do tistih, ki nas bolijo. Nam!!!

          Govori pogosto še nekaj: da taka trdota srca, če se človek proti njej ne bori, ampak jo celo povzdiguje krepost, niti samo grešnost ni več. Je preprosto pokvarjenost. Kar je huje.
          Ko svoj greh prekujemo v krepost in dokler je tako, se Bog ne more več skloniti k nam in nam z svojo iztegnjeno desnico pomagati, da zlezemo ven iz našega blata zla. Ker nočemo. Ker nam je všeč, kjer smo, ker se v tem blatu počutimo ‘nekaj vredni’ in ‘boljši od drugih’.
          Njegova desnica je tu, steguje jo proti nam, a ne maramo zanjo. Dobro nam je tu, kjer smo. Bolje nam je tu, kjer smo. Če bi se tu prepoznala kot grešnik, bi se morala posloviti od zadovoljstva, ki mi jo daje moj trd pogled na brata. Se mi zdi, da mi ne bi nič ostalo. V isti vrsti z drugimi … z grešniki … brr(ogabno)… (Saj Kristus vendar ni mogel misliti resno, ko se je v čakanju na Janezov krst postavil v isto vrsto z grešniki… 😉 )

          Ne, res ni čudno, da ga nekateri (tudi v Cerkvi) ne marajo.

          A to, kar papež Frančišek govori, je njegova služba.
          In jo ODLIČNO OPRAVLJA. V veliki zvestobi nadaljevanja korakov njegovih predhodnikov. Ničesar ni, kar govori Frančišek, kar ne bi bilo moč zaznati že pri papežih pred njim. Le poudarki so bili morda drugačni. Nismo poklicani za ponavljanje tujih misli, ampak zato, da Bogu dovolimo, da raste v nas Njegova želja za vse nas (včasih s to poimenovali ‘Njegova zveličavna volja’) utelešena v našo (!) malo osebo, na Njegov način v našem (!) malem mesu.

          Spoštovanje človeka je bila zelo močna črta recimo v oznanjevanju Janeza Pavla II – od njegove mladosti na Poljskem, pa vse do konca. Spoštovanje človeka v vsakem trenutku njegovega življenja. V vsakem!!! Tudi v trenutkih življenja človeka, ko je to ljudem okoli njega težko sprejeti in razumeti.
          In Benediktova okrožnica Bog je Ljubezen… (huh!!!)
          Kar o tem dvojem govori Frančišek, je globoko nadaljevanje obojega, presijano skozi njegovo malo osebo.
          In globoko del nauka Cerkve od Kristusa, preko apostolskih časov vse do nas. Nič novega ni.

          Le morda je ubesedeno za naše potrebe, ki smo vedno nagnjeni k temu, da globino Cerkve zožamo po svoji mali meri v to, s čimer se lahko povzdigujemo nad drugimi in jih po potrebi tolčemo po glavi.

          Leto umiljenja je namenjeno tudi nam, ki smo ‘znotraj’. Mislim celo, da najprej nam. (a seveda tudi vsem, ki so se do sedaj previdno in negotovo sprehajali po robu, ali celo zdrsnili daleč onkraj)
          Nam je namenjeno, ker šele tam, kjer sami srečamo Usmiljenje, začne naša lastna pojava govoriti o usmiljenem Očetu. Šele potem lahko sprejememo, da Bog ponuja usmiljenje tudi ’tistim pravim grešnikom’
          (namenoma sem napisala tako, ker na druge pogosto gledamo tako, v primerjavi z nami, ki … no ja, smo sicer mogoče tudi grešni, ampak ne tako kot oni drugi. Človek ki tako gleda nase in na druge, papeža Frančiška gotovo ne bo maral. Mu je slaba vest. Ga vabi, da se ozre vase. In da se ob tem pogledu vase, kjer – če bo iskren in bo šel globoko – ne bo našel lepšega in boljšega kot v bratu, ki ga trdo obsoja, da se ob tem pogledu vase zlomi njegova trdota srca. Omehča pogled. Sam sprejme usmiljenje in ga tako odkrije tudi za druge)

          Nauk Cerkve je celota. Nikoli ne moreš zaradi zvestobe enega delčka tega nauka zavreči širine ostalega. Se pa ob tem lomimo. Razbijamo naše kratkovidne možgane in trda srca.
          ‘Ubijati’ (obsodba je oblika ‘uboja v duši’) brata zaradi nauka Cerkve (v resnici zaradi delčka tega nauka), je globoko v nasprotju z naukom Cerkve.
          Kako je lahko odnos do greha in do grešnika (v skladu z naukom Cerkve) v nasprotju z ljubeznijo do brata? Ne more biti.
          Če se zdi, da je, potem je to znamenje, da še nismo dosegli popolnosti v ljubezni (kot temu pravi apostol Janez)
          Je znamenje, da moramo še rasti.
          Da je še prostor v nas, da je še odprto nebo nad nami, kamor lahko rastemo.
          (Bog je za grešnika in za njim šel v samo temo smrti. Kje pa smo mi na tej poti? Si lahko vsaj želimo, da bi nam pokazal odličnejšo pot (kot temu pravi apostol Pavel))

          Frančišek veliko govori grešnikom ravno na področjih, kjer se nismo čutili kot grešniki.
          Govori nam grešnikom, ki smo blizu Cerkvi bolj kot tistim ki so dlje od nje. Upravičeno pričakuje, da bomo zaradi svoje bližine Cerkvi bolj sposobni slišati in se (čeprav to ni lahko) vsaj skušali spreobrniti.
          Vabi nas k spreobrnenju v točkah, ki smo jih ZMOTNO imeli za nekaj povsem običajnega (“saj vidim, da delajo ‘vsi'”), pa je v resnici veliko zlo in prav zaradi svoje neopaženosti razjeda Cerkev od znotraj (!). Zaradi svoje neopaženosti pohujšuje druge ljudi v Cerkvi, ki tudi mislijo, da je to nekaj običajnega, ker vidijo nas…
          Frančišek pa o tem govori… In vabi v tem, k spreobrnenju…

          Ni čudno, da ga ne marajo tisti, ki bi prav v tistih točkah hoteli ohraniti iluzijo svoje popolnosti.
          In ne tisti, ki se v teh točkah nimajo niti najmanjšega namena spreobračati. Druge obsojati se namreč zdi bolj osebno zadovoljujoče ravnanje.

          (dovolj!)

          Ne, še nekaj: ko jaz berem take prispevke, kot je tvoj Robert in npr. tisti link, ki si ga prilepil, takrat bolj razumem, zakaj nas Cerkev tako vztrajno poziva, naj za papeže in škofe molimo.
          In res več molim za Frančiška.
          In pozivam kogarkoli, ki mu je to blizu, da moli za vse, ki so klevetani, za vse, ki se trudijo delati dobro, pa jim nekateri prav zaradi tega mečejo polena pod noge in jih klevetajo, širijo laži o njih.
          Ne pravim, da bi človek ne storil, kar lahko stori in ne rekel, kar imam priložnost izreči. Oboje je potrebno in lahko dobro.
          Ampak molitev seže dlje in globlje. Daleč onkraj naših besed in sposobnosti za dejanje.

          Ja… moliti za potrebe Cerkve. In potrebe sveta. On, ki naše molitve sliši, jih bo vedno uslišal, bo pa (milostno) pri tem uslišanju zaobšel naše napače presoje in jih bogato nadomestil z Njegovim dobrim, ki pozna vse tisto, kar je nam skrito in še nerazumljivo. Uslišal in uporabil bo naše hrepenenje po dobrem, če mu to le dovolimo. Njemu in ne klevetalcem.

          Moje mnenje: Papež Frančišek je velik Božji dar. Želim mu še dolgo življenje, vztrajnosti in moči, da med nami dela Njegova dela. (moje mnenje)

          Tebi Robert pa, sa se ne boš pustil tako zlahka naplahtati, ti priporočam redno spremljanje npr. Radia Vatikan http://sl.radiovaticana.va/ . Traja nekaj časa, da se duša navadi na boljšo hrano, na močnejšo hrano (kot temu pravi apostol Pavel) in telo se v začetku zna upirati, a je vredno. Boš videl 🙂 !

  3. Vsekakor je bolje, da so ljudje in institucije med sabo prijazne kot sovražne. Toda zaradi tega srečanja na svetu ne bo nič manj vojn, nič manj kršitev človekovih pravic, nič manj revščine itd.

    To srečanje je pomembno predvsem za ti dve instituciji.

  4. Tega srečanja pa sem res vesela!

    Ne pravim, da bo zdaj pa ‘vse drugače’ (ker ne bo, ker je življenje pot in je tudi življenje Cerkve pot, dolga pot pred nami, morda vse do tistega časa, ko se On vrne v slavi.

    A sem vesela 🙂 Vsak korak šteje in vsak je dragocen. Med ljudmi in v Cerkvi.
    Ko sem to pred dnevi prvič slišala, sem (čisto po žensko) jokala, kot najstnica ob kakem ganljivem filmu . In .. no (zardevam) kot včasih pri maši, ko ga čutim blizu in da mu je mar za nas.

    Hvaležna!!!

    Mi dejstvo, da gre zares za eno Cerkev, nekaj pomeni, čeprav še ni v polni edinosti, ki jo pomeni (vedno) moči ‘jesti od enega kruha’, ki je On sam; kruha, ki je Njegovo telo, ki tudi ‘dela’ nas eno samo Telo.

    (Zakaj pravzaprav duhovniki pri nedeljski izpovedi vere ob besedah ‘ena, sveta, katoliška in apostolska Cerkev’ tako hitijo? Vse v eni sapi in na koncu vrstice skoraj zmanjka sape.
    Ko je vendar vsak od teh pridevnikov kot imenovanje čudovitega Božjega imena – za Njegovo resnično Telo gre, ki je Cerkev. Ne gre za prazne besede)

  5. Kuba, čestitam! Toda zakaj se mora to srečanje zgoditi napol skrito pred javnostjo na drugem koncu sveta? Bolje bi bilo, da bi se zgodilo kjerkoli na poti med Rimom in Moskvo. Upam, da bo še več takih srečanj.

Comments are closed.