Veselje je te dni prebirati doma špansko* po internetu pa svetovno časopisje oz. “svetovno portalje”. Odzivi na papeža Frančiška so dobri. Po mnenju kakšnega komunikologa ima novi papež še več karizme za komuniciranje z množico in z mediji, kot jo je imel “veliki komunikator” Janez Pavel II.. Neposrednost, sproščenost, preprostost, čustvena nota,…. vsega tega se za potrebe papeževanja ne bi dalo naučiti v nekaj urah. Tega ti ne da trening nastopanja. To Jorge Bergoglio nosi v sebi, to je on.
Res je, kakšni levičarsko usmerjeni mediji so takoj začeli z lovom na “madeže”. Zapičili so se seveda v čas argentinske diktature in pod drobnogled vzeli vlogo Jorgeja Bergoglia ob tistih dogodkih. Skoraj potrti, da v Argentini ni škandalov s pedofilskimi duhovniki, so s toliko večjo vnemo poskušali najti kaj “fašistoidnega” v papeževi preteklosti. Piskrček je pristavil tudi razvpiti Michael Moore, ki je tvitnil sliko argentinskega diktatorja Jorge Videle, kako prejema sv. obhajilo od nekega duhovnika, menda Bergoglia. No, Moore je profesionalec in poštenjak. Ko je spoznal svojo zmoto, je tvitnil še enkrat in preklical prejšnjo trditev. Poznavalci argentinskih razmer pravijo, da je za lovce na madeže malo upanja. Bergogliu so se namreč že prej v Argentini protikleriklani krogi močno trudili “kaj najti”, zlasti ko se je zoperstavil politiki pri vprašanjih bioetike in življenja. Našli pa niso nič, ker ničesar ni.
Če torej damo na stran dežurne anti-cerkvenjake, lahko po branju svetovnih medijev rečemo, da so slednji začutili, da se je v Cerkvi zgodilo nekaj velikega. Nekaj, kar lahko razumemo kot izboljšanje podobe Cerkve, kot prenoviteljski skok, kot reformo in očiščenje,… da, a obenem nekaj večjega. Mislim, da so mediji začutili upanje za svet. V smislu, če so kardinali v Sikstinski kapeli bili zmožni takšne izbire, potem so pogumne izbire za novo, za preprosto, za pristno in pravično možne v celem svetu. Če je svetovna religija zmožna izbrati Frančiška, zakaj ne bi svetovno bančništvo izbralo nov model zase? Če je papež lahko nekdo iz revnih predelov, zakaj svetovno pop-kulturo še vedno diktira bogati sever s Hollywoodom na čelu?
V veselje nam je tu in tam zaznati medijsko “spreobrnjenje” v odnosu do Benedikta XVI.. Vemo, da prejšnji papež ni bil ljubljenec medijev in pop-kulture (to dvoje je v veliki meri eno in isto). Po februarskem odstopu in po prvotnem šoku pa so se nekateri kakor vprašali: Kako to, da smo spregledali revolucionarni potencial Benedikta XVI.? Z nastopom papeža Frančiška je postalo jasno, da je Benedikt XVI. z odstopom in s pozivi k preprostosti in služenju, dejansko napovedal in pripravil pot svojemu nasledniku. Če bo Frančišek zapisan v zgodovino kot papež notranje prenove ter tudi stilske vrnitve k Jezusu iz Galileje, bo to tudi zato, ker je Benedikt XVI. globoko v sebi vedel, kateri je naslednji korak Cerkve. Skratka, veseli smo, da se tovrstna razmišljanja o nemškem papežu danes pojavljajo. Do Benedikta XVI. je taka obravnava pravična.
Daleč od tega, da bi pričakovali od medijev, da bodo z novim papežem obrnili ploščo in začeli laskati Cerkvi. Še vedno mislim, da morajo biti do cerkvenih nepravilnosti enako ostri (ali celo bolj, saj Cerkev pridiga višje moralne standarde) kot do nepravilnosti v družbi. Čeprav so bili do nje velikokrat tudi prepotentni in krivični (šolski primer je napad na kardinala Rodeta), mislim, da so v zadnjih letih Cerkvi po svoje vendarle pomagali. Brez medijskega trušča bi se kakšna pedofilska afera še enkrat skrila; o mariborskem finančnem zlomu bi katoličani še vedno zgolj nemočno šepetali; brez medijev bi tudi o hudih rečeh znotraj Vatikana ne vedeli veliko,… To, kar je za pričakovati boljšega v odnosu med mediji in Cerkvijo je, da bodo do Cerkve gojili več neobremenjene radovednosti, da se bodo potrudili k boljšemu poznavanju, kaj Cerkev sploh je. In da se novinarji na intervju z lokalnim škofom ne bodo pripravljali (zgolj) z branjem kakšnega Dana Browna.
Če trenutno med svetovnimi mediji in Frančiškom vlada določena simpatija, to še ne pomeni minusa za medije in plusa za Cerkev. Pač pa, da smo na dobrem izhodišču za naprej. Tako v odnosu novinarjev do Cerkve, kot Cerkve do novinarjev. V kakšnih cerkvenih krogih je namreč novinar še vedno razumljen predvsem kot nadležnež in nebodigatreba. Če parafraziram staro modrost: Ne moreš poznati neke stvari, če do nje ne gojiš simpatije. Simpatija je vir spoznanja in znanja. Antipatija pa vir neznanja, neumnosti in hudobije.
* V naši redovni skupnosti, ki šteje 16 članov, imamo vsak dan na mizi desni ABC, sredinski El Mundo in levi El País. Ob konklavu pa je pater zadolžen za časopise iz trafike prinesel še kakšen naslov več.
Vir: Blog Branka Cestnika
