Papež članom kurije: Varujmo se 15-ih bolezni!

18
262
Foto: Radio Vatikan.
Foto: Radio Vatikan.

Papež Frančišek se je ob tradicionalni izmenjavi božičnih voščil srečal s člani rimske kurije. S prisotnimi je podelil razmišljanje o rimski kuriji kot telesu, ki si vsak dan znova prizadeva, da bi bilo živo, zdravo, usklajeno, enotno samo v sebi in v edinosti z drugimi.

»Telo kurije je dinamično telo, ki ne more živeti brez hrane in skrbi. Ne more živeti, če ne ohranja živega, osebnega, pristnega in trdnega odnosa s Kristusom. Če se nek član kurije ne bo vsak dan hranil s to hrano, bo postal birokrat, formalist, mladika, ki se bo posušila,« je papež med drugim dejal v uvodnem delu govora.

Kurija je poklicana k temu, da napreduje v občestvu, svetosti in modrosti, da bo lahko v polnosti izvrševala svoje poslanstvo. Kot vsako telo pa je tudi kurija izpostavljena obolenjem. Papež je zato naštel nekaj tako imenovanih »bolezni kurije«. To so najbolj pogoste skušnjave in slabosti, ki siromašijo službo Gospodu, ne le v kuriji, ampak tudi v župnijah, redovnih skupnostih, duhovnih gibanjih in med posamezniki.

Prva bolezen je »bolezen tistega, ki misli, da je nesmrten«, imun in hkrati nepogrešljiv. »To je bolezen tistih, ki si ne želijo prenovitve in izboljšanja. Bolezen je vseh onih, ki se obnašajo, kot da so gospodarji in ki mislijo, da so nad vsemi.« Ta bolezen izhaja iz »kompleksa izvoljenih«, iz narcisizma, ki gleda samo svojo lastno podobo, ne vidi pa Božje podobe, ki je vtisnjena v obličja drugih, posebno najšibkejših. Zdravilo za to bolezen se nahaja v milosti, da se čutimo grešniki in da se zavedamo, da smo samo nekoristni služabniki, ki so naredili to, kar je bilo potrebno narediti (prim. Lk 17,10).

Druga bolezen je takoimenovani »martalizem« (po sv. Marti) oziroma pretirana dejavnost, bolezen tistih, ki se potopijo v delo in zanemarjajo najboljši del (prim. Lk 10,38-42). Čas počitka po opravljenem delu je obvezen. Preživeti moramo del časa tudi s sorodniki in najbližjimi ter spoštovati praznike kot čas duhovne in telesne krepitve.

Nadalje je papež govoril o bolezni »duhovne in miselne okamenelosti«. To bolezen imajo tisti, ki imajo srce iz kamna in so »trdovratni« (Apd 7,51-60); tisti, ki so med potjo izgubili notranjo vedrino, živahnost in drznost in se skrivajo med papirji. »Izguba človeške občutljivosti je nevarna stvar.« Ti ljudje ne znajo več jokati s tistimi, ki jočejo in se veseliti s tistimi, ki se veselijo. Biti kristjan, v resnici pomeni, misliti v sebi to, »kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5), gojiti občutke ponižnosti in nesebičnosti, nenavezanosti in velikodušnosti.

Četrta bolezen je »bolezen pretiranega načrtovanja«. To je bolezen tistega apostola, ki je vse skrbno načrtoval, in meni, da bo popolno planiranje stvari dejansko vodilo v napredek. »V to bolezen padeš, kadar ti je lažje in bolj udobno ostajati v nespremenjenem položaju.«

Naslednja je »bolezen slabe koordinacije«. Ko člani niso v občestvu med seboj in telo izgubi svojo nemoteno delovanje, postajajo kot orkester, ki proizvaja samo še hrup, saj njegovi člani ne sodelujejo in ne živijo ekipnega duha. »Ko stopalo pripoveduje roki: »Ne potrebujem te,« ali roka glavi: »Tu ukazujem jaz«, to povzroča nelagodje in škandal.«

Nato imamo tudi »duhovno obliko Alzheimerjeve bolezni«. To je bolezen tistih, ki so pozabili na svojo zgodovino odrešenja in na »prvo ljubezen« (Apd 2,4). Gre za postopno upadanje duhovnih sposobnosti, ki v daljšem ali krajšem času osebo hudo prizadanejo in ji slej ko prej onemogočijo samostojno opravljanje duhovne dejavnosti, saj obtiči v absolutni odvisnosti od svojih pogosto namišljenih stališč. To bolezen imajo ljudje, ki so pozabili na svoje prvo srečanje z Gospodom in tisti, ki so preveč odvisni od svojega trenutnega razpoloženja, svojih strasti in svojih kapric.

Sedma bolezen je »tekmovalnost in nečimrnost«. Za to boleznijo bolehajo vsi tisti, ki imajo za prvi cilj svojega življenja kroj in barvo oblačila ter našitke na njem. Pozabljajo, da je sveti Pavel vabil: »Ne delajte ničesar /…/ iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge« (Flp 2, 1-4). Ta bolezen povzroča, da postanemo ljudje laži, da živimo v lažnem misticizmu in v lažnem miru. Sam sveti Pavel pravi, da so takšni ljudje sovražniki Kristusovega križa. »Njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari« (Flp 3,19).

Osma bolezen je »bivanjska in duhovna shizofrenost«. To bolezen imajo vsi tisti, ki »živijo dvojno življenje, ki je sad hinavščine. Ta hinavščina pa je posledica povprečne in napredujoče duhovne praznine, ki je akademski naslovi ne morejo zapolniti. To je bolezen tistih, ki so zapustili pastoralno delo, se omejili na birokratsko delo in tako izgubili stik z resničnostjo in s konkretnimi ljudmi. Ustvarijo si vzporedno življenje, v katerem odvržejo vse tisto, kar strogo učijo druge in sami skrivaj živijo razpuščeno. Ta huda bolezen se ozdravi s spreobrnjenjem.«

Deveta bolezen je »bolezen klepetanja, opravljanja, čenč in godrnjanja«. Začne se tako, da človek izmenja nekaj besed, ko se bolezen človeka polasti, pa ta postane sejalec ljuljke in v mnogih primerih hladnokrven morilec dobrega imena lastnih kolegov in sobratov. »To je bolezen strahopetcev, ki nimajo poguma, da bi spregovorili odprto in se zato obnašajo zahrbtno.«

Deseta bolezen se kaže v »oboževanju voditeljev in predstojnikov«. »To bolezen imajo vsi tisti, ki se prilizujejo svojim nadrejenim v upanju, da bodo nagrajeni. Ti ljudje postanejo žrtve karierizma in oportunizma, častijo ljudi in ne Boga« (prim. Mt 23, 8-12). Ti ljudje v svojih službah razmišljajo samo o tem, kaj morajo dobiti in ne, kaj morajo dati. Po drugi strani lahko ta bolezen napade tudi predstojnike, kadar se dobrikajo svojim sodelavcem, da bi si jih psihično podredili.

Enajsta bolezen je »brezbrižnost do drugih, ko vsakdo misli samo nase in je izgubil iskrenost in toplino medčloveških odnosov; ko bolj izkušeni ne dajo svojega znanja na razpolago manj izkušenih sodelavcev; ko ljubosumno in lokavo uživajo ob napaki drugih, namesto, da bi jim priskočili na pomoč.«

Dvanajsta bolezen je »pogrebni obraz«. To je bolezen osornih in mračnih ljudi, ki menijo, da je resnoba v tem, da na svoja obličja naslikajo melanholijo in strogost ter da so do drugih, posebno do svojih podrejenih, trdi, neupogljivi in arogantni. V resnici pa je to simptom strahu in osebne negotovosti. Apostol mora biti vljuden, vesel, navdušen, širiti mora nalezljivo veselje, ki ga bo približalo ljudem.

Trinajsta bolezen je »bolezen kopičenja stvari«. To je bolezen apostola, ki svojo praznino polni s stvarmi, z materialnimi dobrinami, pa ne zato, ker jih potrebuje, temveč zato, da bi se počutil bolj gotovega. V resnici pa ne bomo s seboj odnesli nič materialnega, saj na mrtvaškem prtu ni žepov.

Štirinajsta bolezen je »bolezen zaprtih skupin«. Pripadnost neki skupinici v primeru take bolezni postane močnejša od pripadnosti telesu, včasih celo od pripadnosti Kristusu. Tudi ta bolezen se začne z dobrimi nameni, sčasoma pa usužnji in postane kot rak, grožnja v harmoniji telesa. Povzroča veliko hudega in veliko škandalov.

Še zadnja, petnajsta, pa je bolezen »posvetnega dobička in posvetne duhovnosti. To je takrat, ko apostol svoje služenje spremeni v vladanje, vladanje pa v trgovanje, da bi zaslužil in da bi imel še več oblasti.« Ti ljudje so za dosego lastnih ciljev sposobni obrekovati, jemati dobro ime drugim, celo v medijih. Za dosego svojih ciljev uporabljajo vsako sredstvo in sicer v imenu pravičnosti in transparentnosti, pogosto pa je njihov edini namen ta, da so v središču pozornosti.

»Prosimo Devico Marijo, Mater Boga in Mater Cerkve, naj zaceli rane greha, ki jih vsak od nas nosi v svojem srcu. Naj imamo dovolj poguma, da bomo priznali, da smo grešniki in da potrebujemo Kristusovo usmiljenje,« je bila ena od zaključnih misli papeževega božičnega govora članom rimske kurije.

Vir: Radio Vatikan.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


18 KOMENTARJI

  1. Saj se nam “fajn zdi”, da jim je “take napel”. Pa pravzaprav: to velja tudi meni! (Tebi/Vam/vam/drugim mogoče ne?) Malce drugačno izpraševanje vesti …

  2. Lahko smo vsak zase svetniki. AMpak tesno zaprti sistemi iz nas naredijo čudake. Papež Frančišek ima naloga, da te zaprte sisteme vsaj malo odpre.

  3. Vse stvari je naštel ne samo za kurijo, ampak za vsakega človeka, ki ima (kratkoročno) oblast ali denar.

    Sam sem kar nekaj let pripadal skupnosti. Skupnost od kolektiva ločim po tem, da so v njej svobodne osebnosti, ki si v različno ostrih dialogih izberejo predstavnika, smer in cilje. Predstavnika vsakih nekaj let zamenjajo ali tudi prej, če ne uresničuje zahtevanih ciljev.

    Kolektiv pa sestavljajo nesvobodni in neustvarjalni ljudje, ki klečeplazno in obsedeno častijo svojega posvetnega voditelja, ki jih EDINI lahko odreši. Skratka SEKTA OBSEDENCEV.

    Samo Bog odrešuje.

  4. Res NE VIDIM mnenja – zame bi moralo pisati “v oblačku” …
    No, v 5 letih se lahko marsikaj spremeni. 😉

  5. Dobro se mi zdi, da smo tule večinsko dojeli, da Frančišek teh slikovitih in globokih točk samospraševanja ni namenil le rimski kuriji, ampak mnogo širše ( to omenjam tudi zato, ker sem npr. iz tvitov ljudi, ki delajo na našem katoliškem radiju, razbral le zadovoljstvo nad krcanjem onih tam daleč v Vatikanu).

    Gotovo je ta bogat nagovor ( sicer ne formalno urbi et orbi, vsebinsko pa) namenil tudi vsem lokalnim cerkvam, vsem skupnostmi in vsakemu posameznemu verniku. Celo Igor Đukanović se je čutil nagovorjenega. 😉

  6. Če koga zanima, kaj si Tone Hočevar misli o Kubi in omilitvi sankcij s strani ZDA, vlogi Frančiška in sekretarja Parolina pri tem in pa vsebini in ozadjih tegale papeževega nagovora kuriji, je tule njegov intervju.

    Vsekakor je Toneta Hočevarja zanimivo poslušati (in brati) ne glede na stopnjo strinjanja z njim. Ki je pri meni precejšnja. Pri enih temah seveda bolj, pri drugih manj.

    http://www.delo.si/multimedija/video/svet-na-prepihu-med-kubo-in-vatikanom.html

    • Žal, ampak tega posmehovanja ne zmorem. To “prizanesljivosti” revoluciji in komunizmu težko gledam. Gospod je tako vzvišen, kot da ne bi sam prišel izpod jarma.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite