Papeštvo kot skrajno nasprotje demonskega spiritualizma

4
361

V Franciji, bolj natančno, v Parizu se vsake toliko časa zgodi, da kakšen ateist vstopi v cerkev iz radovednosti in po petih minutah pride ven kristjan. Paul Claudel je stopil v notredamsko katedralo, slišal petje deškega zbora, kot sv. Pavel na poti v Damask „padel s konja“in prišel ven kristjan. Claudel je nato postal eden največjih krščanskih književnikov prejšnjega stoletja.

André Frossard je stopil v neko majhno pariško cerkvico, v kateri je molil njegov prijatelj. V njej je bilo izpostavljeno Najsvetejše. Slišal je besede „obstaja drugo življenje, obstaja drugi svet“, „padel s konja“ in prišel ven kristjan.

V zrelih letih je filozof Frossard postal prijatelj papeža Janeza Pavla II.. Med zadnjimi iz francoskih dežel, bolj natančno, pariških ulic, ki ga je Milost napadla iz zasede, je Fabrice Hadjadj, filozof, judovskih korenin, arabskega priimka, človek, ki mu je šlo na živce že to, da je kdo v njegovi navzočnosti izustil besedo „Bog“. Leta 1998 je stopil v cerkev Saint-Séverin v centru Pariza, pogledal na veliki križ, vse mu je postalo jasno in prišel ven kristjan.

Spreobrnjenci so velik dar Cerkvi. Spreobrnjenje je osebno, doživeto. Pogosto vidijo več, si upajo več, zmorejo drugačno govorico. Včasih jim „kristjani od rojstva“ zato ne zaupajo in komaj čakajo, da naredijo kakšno neumnost, da potem lahko zavijajo z očmi: „Saj smo vedeli. Konvertit!“ Fabrice Hadjadj je hitro pokazal, da bo svojo ljubezen do filozofije in jezika razvil v pravcato karizmo. L. 2006 je tako za svoj esej o smrti že prejel prestižno Veliko katoliško nagrado za književnost. V slovenščini pa smo lani pri založbi Družina dobili dobro bukvo: Vera demonov ali preseženi ateizem.

V teh dneh, ko je v Rimu „sede vacante“, ko vsi razmišljamo o velikem dejanju Benedikta XVI. in pričakujemo, kdo bo novi papež, se seveda sprašujemo o smislu in poslanstvu papeštva. Pojavlja se težnja, da bi papeštvo popolnoma desakralizirali, da bi torej papež bil le moralni in praktični verski voditelj brez posebnega nadnaravnega pridiha. Na drugi strani so zmedeni in potrti oni, ki v papeštvu hočejo videli dotik nebes in zemlje, popolno in brezhibno platonsko odslikavo ideje Očeta. Benediktov odstop je zanje kar hud udarec. Naj nam iz zagate pomaga nekdo, ki je bil rojen v Tuniziji, je judovske krvi in je kristjan.

Na kratko: Hadjadj meni, da papeštvo potrebujemo, ker je nadaljevanje Učlovečenja. Nadaljevanje tiste logike, ko človeško meso, človeška roka, oči, beseda udejanjajo Boga med nami. To se dogaja pri vsakem podeljevanju zakramenta, to je tudi intimni smisel papeštva, četudi, seveda, slednje kot tako ni zakrament. Hudiču gre papež strašno na živce. Pa ne zaradi moči, ki jo ima papež nad več kot milijardo ljudi, temveč ker tak položaj pripada bornemu človeškemu bitju, mesu. Bog se zanaša na meso, ki ga demon do konca prezira. Učlovečenje kot največja bolečina demonov.

Podajam celotni Hadjadjov odlomek:

Popolni model sporazumevanja najdemo v zakramentih. V njih je posredovano tisto največje. Ta komunikacija pa vedno teče v telesni bližini, v fizičnem stiku. Duhovnik tako potopi človeka v krstno vodo, položi roke na njegovo glavo, da mu izroči moč Svetega Duha, Kristusa položi v čeljust, da ga ta prežveči, dušo osvobodi groze, ki jo obseda, ko pusti, da pred njim poklekne skesan človek … V zakramentih gre vedno za medsebojno navzočnost teles. Nemogoče se je spovedati po MSN-ju ali prejeti obhajilo po webcamu. Najvišji Božji darovi zahtevajo posredovanje minljivega telesa. In bolj kot na daljavo, brez obraza in brez srečanja z bližnjim, milost oživi, ko je podarjena iz rok rejenega župnika.

Demona je tega groza. Pri Grignionu Monfortskem smo videli, da ga je na neki način bolj strah Marije kot samega Boga, ker je zanj bolj žaljivo, da ga premaga mlado dekle kot Vsemogočni. Kako mora biti šele, ko ga premaga ne le bitje iz mesa in krvi, ampak nekdo, ki še brezmadežen ni, ki je čisto navaden grešnik, ubogi duhovnik, ki izgovarja svoje obrazce in po katerem Bog posreduje svojo milost? Hudič ne zdrži več. Ta kost se mu zatakne v grlu. Duhovništvo čez vse sovraži. Ta Božja moč, ki ga odžene prek telesa, ki mu ne bi dal prebite pare, to je nekaj strašnega! Njega, angela, ki ne pozna teže telesa, ki ne pozna kozmičnih omejitev časa in prostora, premaga majhen, star in trebušast gospod v cerkvi v Bogi vasi pri Šentvidu ob 18h 47. Ne more se več poigravati z našo domišljijo o neki nevidni in oddaljeni milosti, ki bi si jo lahko takoj prilastili. Ne more nam več vzbujati sanj o vzvišeni mistiki, ki bi ji bilo pod častjo, da se spusti nad našega vsakdanjega bližnjega.

S tem se dotikamo tudi vprašanja papeštva. Mnogi so v njem videli hudičevo delo, ki sprevrača evangeljskega duha. Pravoslavni so obsojali cezaropapizem, Luter je papeža označil za antikrista itn. Res da Jezusovi potrditvi Petrovega prvenstva takoj sledi Za menoj, Satan! Če se demon čuti ponižanega pred duhovništvom, ni čudno, da se najraje znaša prav nad duhovniki in jih ima za priljubljene tarče svoje ljubezni. Takoj, ko eden od njih napreduje po apostolski lestvici, z užitkom plane nadenj. S kakšno zagrizenostjo se bo torej spravil šele nad papeža, da bi v njem vzbudil željo po oblasti in aparatu. A če bi ostali samo pri tej možni zlorabi, bi popolnoma spregledali tisto stvar, ki jo želi Bog. Ta stvar je papeška ustanova, ki skrajno nasprotuje demonskemu spiritualizmu, ker je skrajna posledica Učlovečenja. Čistemu nečistemu duhu bi nadvse ugajalo, da bi krščanstvo bilo le zaporedje idealnih dogem, telo nauka brez otipljivega telesa. Seveda je telo demonu lahko igrišče za namigovanja, vendar če je to telo kraj Božjega sijaja, ga to kar najbolj potre. Prav to se zgodi tako s papežem kot z mučencem. Papež je Kristusov namestnik, zato krščanstvo ni ideologija, temveč živo učiteljstvo. Njegovi verniki se ne zbirajo le okrog velikodušnih idej, temveč okrog enkratnosti bližnjega iz mesa in krvi, s svojim značilnim obrazom, svojim poljskim, nemškim ali celo črnskim izvorom. S človekom, ki se sooča z bolečimi dogodki zgodovine, ki ima svoje manije, zaradi katerih nam je mogoče zoprn in ga morda zaradi njih tako zlahka karikiramo, ki pa nam vendar preprečujejo, da bi lebdeli v neki abstraktni praznini, in nam zapovedujejo, da se odnos do evangelija udejanja skozi konkretno sinovsko ljubezen do tega možica v belem. Če ga primerjamo z Božjim veličastvom, je en velik revež, vendar vzor za vse nas reveže in otipljivo znamenje Besede, ki je postala eden izmed nas.

Fabrice Hadjadj: Vera demonov ali preseženi ateizem (Družina 2012), odlomek je iz poglavja: Borna sredstva za dosego najvišjih bogastev.

Vir: Blog Branka Cestnika

Foto: Wikipedija

4 KOMENTARJI

  1. To knjigo sem kupil, ker je za pravo razumevanje demonskih sil v sedanjem svetu najboljse kar sem do sedaj bral. To bi moralo biti dandanes ze skoraj obvezno ctivo za vsakega spovednika. Ceprav je spovedovanje prislo ze precej iz mode. Zato pa je toliko zmedenih ljudi okrog nas, katerim ne zna nihce pomagat. Ta analiza demonstva je napisana genijalno in ravno za nas cas. Zgornji odlomek se nahaja v tretjem delu pod lekcijo Sad srca na strani 203. Knjiga ima 250 strani in je vredan svojih 25 evrov. Hadjadj (43)je porocen z igralko Siffreine Michel. Imata 4 hcerke in enega sina.

  2. Fabrice Hadjadj je moj najpriljubljeneši sodobni krščasnki mislec. Mogoče zato, ker je tako temeljit , tako človeški. Ta “entuziajem” z inkarnacijo se izraža v vseh njogovih delih, še najbolj pa v knjigi “La profondeur des sexes: pour une mystique de la chair” (Globina spolnosti: za mističnost mesa.)
    Preko knjige o demonih sem ga vzljubil. Fabrice sam pravi, da je najbolj zadovoljen z knjigo o raju “Le Paradis à la porte: Essai sur une joie qui dérange.” Meni pa je v tem trenutku njegova zadnja knjiga o evangelizaciji “Comment parler de Dieu aujourd’hui ?: Anti-manuel d’évangélisation” vrhunec, ker je tudi malo lažje berljiva (razumljiva). Ko ga bereš imaš občutek, da te presega, da ne uspeš dojeti vse globine njegove misli. Fabrice, ki je hotel biti popoln ateist, je pistal v jedru krščanstva, od tod ta njegova neizmerna širina in globina.

    Jaz preko njegove misli odkrivam Benediktvo misel. V zadnjem časku je Tudi papež dal kar nekaj povdarka na inkarnacijo. Tudi včerajšnji njegov govor je bil zelo inkarniran.
    Zanimivo, da je Fabrice v intervjuju (pred papeževim govorom) zelo sinhroniziran z papeževo misliljo. Tule je njegov intervju o odstopu papeža: http://fr.radiovaticana.va/articolo.asp?c=667965 . Ko je papež včeraj omenil, da se bo posvetil tudi razmišljanju, is ne morem predstavljati, da z Fabirecem ne bi izmeljela razmišljanja.

    Papež je Fabrica lansko leto postavil za vodjo filantropičnega papežkega inšituta v Friburgu, ki se ukvaja z krščanskim pogledom na atropologijo.

  3. Če me muči depresija, se obrnem k Bogu…, ponavadi je to njegova inkarnacija v evharistiji. Vrhunec naše vere in vir duhovnega in telesnega ozdravljenja. Ne gre toliko za vidne čudeže. Vera je čudež, ko se inkarnira v človeku. Večjega ne potrebujem, a Bog je v svoji ljubezni do nas, ubogih tipčkov neverjetno radodaren in nas v svoji dobroti nenehno preseneča in nam daje mnogo, mnogo več, kot v resnici potrebujemo.
    Koliko spreobrnjenj in to v resnici bega demone in še bolj bodo zbegani, kar se odraža tudi na tistih, ki jim morda tudi nevede služijo, prepričani v vsemogočnost in žal tudi tragičnost njihovega praktičnega ateizma… Težko je povedati z besedami in razumom. Dejanja ljubezni ali sovraštva, ki spremljajo ene ali druge, so s svojimi konkretnimi posledicami dosti bolj zgovorna.
    Prosimo za zdrav duhovni pogled, da jih bomo lahko “videli” in prepoznali, kajti ni vse, dar je na videz dobro, porojeno iz ljubezni. Kakor tudi ni nujno vse, kar se sveti, zlato.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite