Panika na vasi

4
18

Po kongresu Nove Slovenije je, kar zadeva to stranko, presenetljivo mirno. Je Peterle dojel, kakšno neumnost je naredil, ali gre zgolj za zatišje pred burjo?

Značilna reakcija

Kongres se je na nerazumno napoved nekdanjega premierja odzval, kakor se stranke običajno odzovejo na takšne in podobne pretrese. Delegati so stopili skupaj in dosedanji strankini šefici kljub čudnim okoliščinam namenili kar 93 odstotkov glasov. Nazadnje smo tak scenarij videli lansko leto pri Zaresu. Golobič, ki je, kot se danes vidi še bolj kakor takrat, perspektivni politični projekt spremenil v politično podrtijo (za zdaj sicer še zdaleč ne brez političnega vpliva), je bil v krču ravno tako deležen plebiscitarne podpore.

Nekateri so šli še dlje. Novakovi so pripisali atribute, za katere si še sama ni predstavljala, da jih ima. Tudi na Časnikovih straneh smo lahko prebirali o njej kot o slovenski Merklovi. Ob čemer se je marsikateri bralec (upravičeno) nasmehnil.

Stranka s posebnostmi

Takšna pretiravanja lahko do neke mere razumemo (a nam jih zaradi tega ni treba poveličevati), če upoštevamo posebnosti Nove Slovenije. Gre za združbo nekje med gibanjem in stranko, podobno, kot to na neki način velja za Zares. Če je slednji nastal pod zastavo do danes dodobra razvodenele vere prenekaterega člana v povsem nov politični začetek, si je Nova Slovenija zastavila (in so si pravzaprav zastavili že njeni predhodniki krščanski demokrati) za cilj predstavljanje praktičnih katoličanov, tiste skupine, ki je imela prej petdeset let z vstopanjem v javnost velike težave, ali bolje, to ji je bilo povsem onemogočeno.

A opisana identiteta Nove Slovenije ni le njen blagoslov, je tudi njeno prekletstvo. Kakor je njen povprečen član in privrženec nad njo bolj navdušen kot povprečen privrženec kakšne druge stranke, se po drugi strani zlahka zgodi, da ji obrne hrbet, če ne zadosti njegovim visokim merilom. Glavno merilo je bilo doslej na moč podobno dilemi iz pravljice o kraljični na zrnu graha: stranka je morala (in mora) kar naprej dokazovati, da je res prava katoliška stranka. Navedeno ji je vse do leta 2008 zagotavljalo stabilno mesto v političnem prostoru, a ji je hkrati zapiralo pot navzgor.

Prava pot v brezpotje

Ljudmila Novak se je s svojo ekipo muhavosti svoje jedrne klientele, ki ji je pred dvema letoma onemogočila vstop v parlament, očitno ovedela. Zato ves njen prvi mandat ni bil nič drugega kot prepričevanje volivcev, da je Nova Slovenija pravo domovanje za “prave” katoličane. Skoraj popolnoma se je zabrisala meja med političnim programom sodobne politične stranke in visoko dvignjenim prstom duhovnika na prižnici. Toda čeprav se nam mora to zdeti na moč arhaično, je šlo verjetno za edino pot, ki bi “krščansko ljudsko stranko” leta 2012 zagotovo pripeljala nazaj v parlamentarne klopi.

Tako se je vsaj zdelo do minulega vikenda, ko se je zgodil Lojze. Tudi njegov nastop, ki se je vsaj uradno zgodil z namenom preseganja ozke strankine usmeritve in odpiranja v širši prostor, je značilen recidiv usode katoliške scene v zadnjih desetletjih. Dolga doba izrinjanja iz javnosti je žal ustvarila nezdravo mešanico ubogljivega tekanja za vsako drobtino z bogatinove (oblastne) mize in neracionalnega ekshibicionizma kova Janeza Drobniča za domače potrebe.

Rezultat je zgolj panika med volivci in privrženci. Spet jim ni jasno, ali je Nova Slovenija zares “prava” stranka. In spet se je katoliška politika v Sloveniji znašla na robu popolnega bankrota, ki utegne biti hujši od tistega iz leta 2008. Morda pa je ob vsem navdušenju za “stvar” komu le ostalo kaj razuma.

Foto: Nsi

4 KOMENTARJI

  1. Ja, sindrom “katoliškega volilca” in dvojnih standardov. “Naš” kandidat mora biti popoln in brez madeža. Če ni tak, potem ga ne bom podprl.
    Raje pustim zmagati ali celo podprem pokvarjenega “tujca” kot rahlo nepopolnega “svojega”. Tak narod zares zasluži, da ga z bičem.

  2. Odlično, Simon. Volilci so krivi tako za neuspeh referenduma o RTV kot tudi za neuspeh te klerostranke. Zamenjajmo torej volilce.

  3. Kot je meni zano je panika po vsej državi. Eni govorijo o resetiranju, drugi se zgolj sprašujejo, kaj je narobe. Vsakdo pač išče vzroke: nekdo pri sebi, drugi še najmanj v sebi. Gre za problem identitete, Gre za iskanje izgubljenih vrednost. To je popolnoma normalna reakcija na trenutjo stanje družbe, potreba po vrnitvi na ishodišče je nujna pot. Ne vem zakaj bi bilo to specifično za NSi, razen morda dejstva, da je bila kriza identitete te stranke načata mnogo prej kot pri drugih.

  4. Meni se zdi, da bi bilo za začetek dovolj, da bi gospa Novak nekoliko spremenila svoj slog nastopanja. Prevečkrat imam opravka z ženskami v politiki, ki nastopajo kot “žleht babe” (samo poglejte Kresalovo, kaj počne). Za zgled si NSi lahko vzame Erjavca, ki vsebinsko gledano nima nič za ponudit, je pa s svojim humornim nastopom očitno magnet za volivce. Je rekel dr. Peter Lah enkrat, da je za politika, še zlasti pa strankarskega liderja, zelo slabo, če ga javnost pogosto vidi jeznega, razburjenega… Če pa stvar jemlje z veliko mero humorja, je lahko dosti bolj uspešen.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite